Kraj: Schwarzl Freizeitzentrum / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 19.08.2006
Število obiskovalcev: 5000
Cena karte: 55€
Takole. Sprva sem menil uvrstiti tale dogodek med festivale, a je ta poteza zaradi nenadejanega poteka dogodkov, kot so opisani v prihajajočih, spodaj ležečih vrsticah, nekako izgubila svoj smisel. Seveda znova v varnem zavetju “Concert freakovih” prevoznih sredstev brezbrižno tavamo na cilju že ob 16.30. Avtobus je bil poln glasbenih zanesenjakov iz Slovenije, nasploh glasbenikov skupin The Drinkers, Mary Rose in Rock Shock, ki so prišli skupaj z neutolažljivimi Toto oboževalci spremljati vrhunstvo glasbene rock perfekcije Toto, no na prizorišču pa je bilo mogoče seči v roku tudi eminentnemu gospodu in slovenski rock starosti Tomažu Domicelju. Saj veste kako je pri Toto. Večina Slovencev jih ne pozna, tista peščica ki pa jih, si jih nemalokrat jemlje za glasbene vzornike, kar le potrjuje kako visoko cenjena je to skupina v glasbenih krogih. Zakaj, je že stara zgodba. Ob Toto z lahkoto pošlješ še Dream Theater nazaj v vrtec.
SHE SAYS 18.15 – 19.15:
Po mučenju Mauff “na dubu”, ki ga nekateri najbolj pogumni in z najbolj bogato domišljijo drzno poimenujejo “glasba”, so dokaj nepričakovan začetek festivala začeli postavljati nazaj na prave tirnice, mladi Avstrijci She Says. Pevka na akustični kitari in vokalu, basist, kitarist ter bobnarka. Moderen “groove”, vokal v slogu The Cranberries meets Nena ali Alanis Morrisette. Moderen rock, s “crunchy” hreščečo kitaro, nekoliko alternativnega prizvoka, komadi preprosto grajeni, lahkotno sunejo v glavo. Množica jim je pripravila toplo dobrodošlico. Vsekakor, bili so domačini in imeli prikupno pevko z elegantnim, a rahlo besnim, vokalom in sila samozavestnim nastopom. Skupina je še mlada in aranžmaji bodo gotovo še zrasli. Morda sem in tja kakšen dodatek tega in onega v prehodih ali sami melodični liniji ozadja ne bi kdaj bil škodil, a za rajanje na prostem so She Says zelo primerna rockovska budnica.
STATUS QUO 20.40 – 21.00 
:
19:15. Hopla! Čez tričetrt ure naj bi igrali Status Quo. Vsekakor bi, a so se nad nebo nenadoma pričeli zgrinjati črni oblaki. Še grše je zapihalo in za povrhu, kot veliko dodatno nagradno presenečenje, na najgrši možni način ulilo. Seveda so okrog nas šotorska platna plapolala kot budistične zastavice na pobočjih Himalaje v Nepalu, cene suhim majicam na uradnem “merchandiseu” so nenadoma poskočile, prav tako pa so se prodajalci tolkli po trdih bučah, zakaj vraga niso prinesli s seboj dežnikov z odtisi logov skupin Status Quo in Toto , ki bi šli za med. No upam, da ne verjamete vsemu, kar je razgalila prejšnja stavčna poved. Ura je bila že davno tega neutrudno prerinila svoje kazalce krepko preko osme ure. Nehalo je deževati! Aleluja! Mislim, da je bila ura 20:20, ko sva z Bojanom vskočila v zaodrje in udarila kratek poslovni “chat” z Gregom in Simonom iz skupine Toto. Po nekaj minutah so se zaslišali znani zvoki boogie rock’n rolla in komad Caroline. Zvizzzz!!!! Bojana in fotoaparata ni več. Ko se Bojan vrne iz uradne službene dolžnosti uspešno nazaj, ravno zaključujemo debato. Na odru se veselo širijo zvoki boogie-rocka, naenkrat pa je glasbena podlaga za naš intervju preprosto izginila.
Tišina. Minuta, na minuto. Še vedno tišina. In poglej si ga vraga! Nekaj trenutkov za tem, se Parfitt, Rossi in ostali njuni trije kompanjoni, prikobalijo v “back stage” odeti v modre frotirjaste boksarske halje, poparjeni do vseh možnih bazičnih osnov, ki jih poznajo razsežnosti besne nravi povprečnega Zemljana. Baje je prišlo do kratkega stika in vrglo ven glavni izvor električnega toka, ki je omogočal “muziku na struju”. Le kateri sivobradi modrec bi to razjasnil, a v nadaljevanju sem izvedel, da so zadevo hitro popravili oziroma urgentno sanirali in da bi se Status Quo lahko vrnili na oder. No pa so izbrali raje risanko, reklame, toplo kopel z račko in varno posteljico
. Po drugi plati je treba upoštevati, da so Statusi začeli z debelo polurno zamudo… Vseeno v vsej svoji gromozansko dolgi karieri, katera šteje debelih 40 let, bi lahko že vedeli, da od časa do časa na tem koncu Evrope tudi dežuje in to nemarno dežuje. Baje so frčale flaše na oder in ostali predmeti različnih pestrih razsežnosti. Nisem si preveč belil glave s Status Quo, saj sem bil zatopljen v pogovor z sogovornikoma. Resnično mi je žal zaradi ljudi, kajti treba je upoštevati, da so Toto in Status Quo, ki so glasbeno gledano kot planeta Venera in Mars, tistega večera združila pod odrom dva popolnoma nekompatibilna kroga glasbenih privržencev. Tisti, ki so prišli v prvi vrsti zaradi Status Quo in drugi je bil tabor tistih ljudi, ki so prišli v prvi vrsti zaradi Toto. Kakorkoli obračam, bila je smela poteza organizatorja kako pritegniti na koncert čim več ljudi različnega glasbenega profila, vendar pa se je to klavrno končalo za fane Status Quo. Teh namreč ni bilo več nazaj na oder. Z odra jih je sklatil kratek stik in Status Quo so postali javkajoča indijanka Sklatus skvo. 
TOTO 22.00 – 0.00:
Uvod,….. prihajajo! Pok! Philinganes na klavirju, usuje se plazoviti kitarski rafal Lukatherja in na oder pridrvi Bobby Kimball
: “IIIIIIIIIIIIIIII’ve just got to find…!” To bi morali slišati. S kakšno močjo je razdrl že takoj uvodni verz! U madona, so pošibali mravljinci! Toto so na odru postregli neverjetno intenziteto v začetnem delu. Falling In Between ne skriva trših smernic hard rocka, vendar pa na odru vseeno preseneti takšna začetna rušilna eksplozija imenitnežev kot so Toto. Za njo kar ostanejo na novem albumu in udarijo s King Of The World. Po umirjeni situaciji s Pamelo, stopi z akustično kitaro na oder Steve v središče pozornosti. Bottom Of Your Soul! Odlična skladba pisana na kožo Lukeu. Luke je dobesedno začaral prisotne s čustvenim vokalom. Fantje so se ob tem poslužili nasnetega vzorca na tolkalih skozi Bottom Of Your Soul, tako da se poraja vprašanje, čemu ni bilo na odru dodatnega tolkalista za to točko. Mislim, z vzorcem ni nič narobe, a vseeno je lepše, če je odigran s pomočjo mesa in kosti. No, o Toto ne bi rad preveč filozofiral, a ti možakarji so v sami svetovni špici odrske izvedbe, že kar se samo zvoka tiče. In to že dolgo vrsto let. Ko poslušaš izvedbo vokalnih harmonij ne moreš verjeti kako je lahko možna tako natančna uglasitev, takšna natančnost, takšen posnetek in s tem nadgradnja studia! Noro. Refren Caught In The Ballance je bil eden tovrstnih vrhuncev na koncertu!
Bobby je deloval najbolj razigrano na odru med vsemi. Veliko bolj navit je bil kot pred petimi dnevi v Beogradu. Verjetno je že proslavljal zadnji dan koncertne turneje Toto. Pel je eksplozivno kot zna le on. Možakar jih šteje 59, vokal ima ohranjen in močan kot sibirski tiger! Bobby je kraljeval. Vselej na pravem mestu, ob pravem trenutku. Neverjetno je bilo opazovati kako fantje dojemajo drug drugega na odru v igri. Včasih se po dva postavita skupaj in opazujeta tretjega, da ta izvede pomemben del točke koncerta in potem dodata svoj doprinos. Vse je odigrano do pike natančno. Ti modeli zaznavajo drug drugega na odru med koncertom kot v transu.
Pogled na Mikea Porcara, ki bi moral po zdravniških nasvetih pridno plavati v bazenu šmarjeških toplic in rehabilitirati načeta vratna vretenca, je bil še posebej čustveno obarvan
. V družbi barskega stolčka, je možakar pridno stisnil zobe preko dveh ur in igral s polno paro. Vsekakor se ni šel na odru Tarzana na lijani, a na prstih je bil ognjeno gibljiv in odločen kot vselej. Izredni “slajdi” in “pull off-i”, so zlezli pod kožo zlasti med Simonovo bobnarsko solažo in Lukeovo kitarsko. Mike je basist ki preprosto poseduje tisti čudežni dotik.
Steve je bil povsem standarden. Igranje z izredno lahkoto, vživeto prepričljivo, v sleherni preobleki je zmagoval, zmagovalno pa je prispeval tudi svoje izredne markantne, rahlo hrapave, vokale. Da o dodatni Michael Jackson točki med predstavitvijo Grega Philinganesa niti ne izgubljam besed, saj si je privoščil duhovito ponorčevanje na Gregov račun v vlogi Michaela Jacksona. Greg je igral Jacksonom in Luke se je prelevil v Michaela na vokalu: “He’s the one of my favourites”, ipd… je laskal Philinganesu v na pol babjem glasu, tako da se je ta komaj zadrževal, da ga ni pošteno kresnil.
Simon je pač Simon. Izreden negibljivo gibljiv bobnar. Gumijast bobnar. Tak užitek ga je gledati, da sem razglasil njegovo solo točko za moj osebni favorit koncertov skupine Toto. Možakar sedi in samo roke delajo. Kratki udarci, popolnega učinka! Kratki in jedrnati gibi, rezultati izjemnih razsežnosti. Racionalna izkoriščenost do maksimuma. Simon Phillips je eden najimenitnejših bobnarjev, ki v svoji izvedbi jemljejo sapo in to je dokazal še posebej nazorno v svoji solo točki.
Greg je prepričal prisotne da je možakar rojen za biti Toto. Enkratno se je odrezal na vokalu denimo v uvodnem delu King Of The World in še posebej v zaključni Africa, kjer je hkrati tudi vodil glavnino melodijo skladbe skozi zimzeleno pesem. Njegova solaža je bila nova prijetno presenečenje, zdizajnirana na način, ki je drugačen od sorodnih solaž na koncertih in ki te tako vseskozi drži skoncentriranega na dogajanje na odru. Čutilo se je, da ima možakar bogato prevoženo kilometrino za seboj. Fili(n)granski Philing(r)anes!
No in na odru je stal še eden možakar nasproti občinstva. Z njim so Toto naredili vokalne harmonije nezgrešljivo popolne. Ta fante je hkrati držal Lukatherju ritemsko podlago na kitari in poskrbel za naravnost bravurozno izvedbo glavnega vokala v skladbi Stop Loving You. Njegovo ime je Tony Spinner in lahko samo rečem, da so z njim zadeli Toto glavico na žebljico. Ob tem ni potrebno poudarjati, da je puncam zastajal dih, saj so ga nemudoma krstile za najlepšega Toto (neuradnega v konkurenci uradnih) člana. Huh,… še dobro, da nisem ženska.
Prvi del je bil kot rečeno nastavljen trše iz komadov z nove plošče “Falling In Between”! 
Sledil je drugi del kjer so kraljevali hiti, v katerem so presenetili Toto zlasti z nekoliko prestrukturiranim aranžmajem v skladbi Rosanna, ki se ga ne bi branil v svoji izvedbi niti New Swing Quartet, potem pa so hitro prešli k bistvu in k standardnim smernicam skladbe (takoj po prvem refrenu). Tretji del se je začel z 20 minutnem medleyem, ki je bil definitvni atmosferični vrhunec koncerta, saj smo se vsi kopali zlasti med Steveovo in Simono solažo v enkratnem hipnotično transcedentanem vzdušju. To je prekinil eskplozivni Taint Your World. Iz transa po bonarski solaži nekaj trenutkov nisem prišel k sebi. Modrino, ki se je širila iz odra je nenadoma zamenjalo bliskanje rumeno rdeče svetlobe in Toto so že drveli skozi Taint Your World. Še preden sem se dodobra zavedel. Absolutni dokaz brezhibne uigranosti je bil I Won’t Hold You Back, kjer so Toto zgradili neponovljivo vzdušje v refrenu skozi orjaško intenziteto valovanja dinamike v njem. Refren je sestavljanka preklapljanja bliskovitih melodičnih multi vokalnih harmonij med katere je vrinjen popolnoma mehak subtilen del, kjer plove skupina na mehki bas liniji. Kot terapija vdih – izdih! Popolna točka in neka nova izkušnja, ki je na koncertih še nisem doživel in me je vsega vzhičenega pustila prav prijetno šokiranega.
Koncert Toto se je zaključil le z enim dodatkom, za katerega ni bilo treba uganjevati kateri je. Africa. V njem so glasbeniki posamično zapuščali oder in se poslavljali od občinstva. Prvi je vzel pot pod noge z iz odra Tony Spinner, za njim Bobby Kimbal, potem je roke dvignil v zrak Steve Lukather in se jima pridružil, za njimi Greg. In tako je ostal na odru le Simon za nekaj trenutkov sam z občinstvom. Poslednji zaključni roling je še odjeknil in Simon obstane. Modrina ugasne, oder se zatemni, koncerta je konec!
Prvič sem konkretno gledal Toto. V Beogradu sem bil oddaljen tako daleč stran, da sem jih spremljal s pomočjo filmske projekcije na platno. No v Graz ni bilo platen, ni pa bilo tudi toliko ljudi kot v Beogradu. Poznavalci Toto bi imeli še marsikaj za povedati, a čas je da zaključim. V osnovi smo dobil dve uri popolnosti, ki ji lahko verjameš šele ko jo doživiš. Nihanja med večeri vsekakor niso izvezeta med posameznimi koncertnimi nastopi Toto, a verjetno v nihanjih ne gre za kaj več kot razlikovanja v stopnji vživetosti in razigranosti, ki pač sodi v sklop dnevne odrske delovne kemije skupine. Odrska izvedba Toto, pa ostaja v bazni osnovi standardno na ravni, ki jo kvalitativno težko dosegajo danes skupine. Nasploh v sami živi zvočni sliki. Enostavno ne prideš k sebi, vsaj jaz nisem od vsega čudenja, ob tej perfekciji
. Morda je bilo nesrečno dejstvo to, da je bil to zadnji koncert Toto na turneji, da bi bend lahko “še kako več” rekel z občinstvom, morda je zamešala štrene tista prekleta ploha, po drugi plati, pa je bilo občinstvo sila pasivno med koncertom. Ljudi je štelo okrog 5000. Sedaj je vprašanje koliko med njimi je bili poparjenih Status Quo fanov, ki so verjetno s povešenimi obrazi spremljali v nadaljevanju Toto koncert, a kot je znano, so Avstrijci že po naravi na koncertih precej zadržani, kar pa nikakor ni pravilo. Žal sem pogrešal konkreten odziv občinstva. Čutilo pa se je, da je koncert v Grazu zadnji in da se Toto kljub enkratni izkušnji, ki so nam jo bili dali v Grazu nad vem, najbolj veselijo svoje vrnitve domov in počitnic. Kmalu pa bo prišla pomlad, učakal bi jo rad in z njimi znova Toto. Fantje nasvidenje do marca 2007! Prosim in-door dvorano, pa brez predskupine!
Setlista
1. Intro
2. Falling In Between
3. King Of The World
4. Pamela
5. Bottom Of Your Soul
6. Caught In The Balance
7. Make Belive/Hold The Line
8. Stop Loving You
9. I’ll Be Over You
10. Cruel
11. Keyboard solo – Greg Philinganes
12. Rosanna
13. Medley: Endless/Isolation/Gift Of Faith/Kingdom Of Desire
14. Guitar solo – Steve Lukather
15. Drum solo – Simon Phillips
16. Taint Your World
17. I Won’t Hold You Back
18. Girl Goodbye
—dodatek—
19. Africa
