Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Poodles, The
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 54:45
Ocena: 4/5
The Poodles, še eni protagonisti učinkovitega stapljanja heavv metal glasbe in hard rocka, z občasnim, a »nebolečim« dodatkom glam špas elementa, se vračajo s petim studijskim albumom »Tour De Force«. The Poodles veljajo za bolj prepoznavno skandinavsko skupino naših časov, ko nanese beseda na oživljanje melodičnega rock principa. Njihov slog pa je bliže tistemu kar razvijajo (vsak na svoj način) ali so razvijali bendi tipa: Treat, TNT, Eclipse, Talisman, Gottthard, Pretty Maids, Pink Cream 69 – melodične izkupiček je tako močan in v pompozni sferi tako izrazito poudarjen, da je mogoče vleči vzporednice tudi s starejšimi bendi tipa Lionsheart, nadalje Leatherwolf, pa zgodnjimi House Of Lords, v glavo je vskočila celo Schenkerjeva faza sodelovanja z Robinom McAauleyem. (McAuley Schenker Group). Seveda z moderno produkcijo, ki rine kitarske riffe odločno v ospredje.
Zasedba ostaja zaprisežena glasbeni usmeritvi odličnega predhodnika »Performcracy« (2011), za zvočnim krmilom pa še naprej ostaja producent Mats Valentin s katerim se skupina očitno odlično ujema. »Tour De Force« torej zadržuje vse elementarne zaščitne znamke skupine. Še več. Je dokaz da skupina artistično zori. The Poodles na njem dodatno razširjajo oziroma izpostavljajo tisti superiorni občutek skupine za polnokrvni plasma melodije, ki se zaje pod kožo v poslušanju na prvo žogo. To pa je natanko tisto, kar skupina takšne žanrske usmeritve potrebuje v prvi vrsti, da lahko konkurira svetovnim odrom v letu 2013, ko je melodični rock večinoma odrinjen od vampirskih korporacij in se zato v »podtalju« preživlja sam. K sreči je tradicionalno zvesta Skandinavija z Japonsko zadostno tržišče da revitalisti tipa The Poodles lahko preživijo. Da The Poodles vedo kaj hočejo in da znajo dokazuje dodatna skladba albuma imenovana En För Alla För En, ki jo je zasedba posnela kot uradno hokejsko himno za Švedsko hokejsko reprezentanco – v maju 2013 se prične svetovno hokejsko prvenstvo v Stockholmu. Tip skladbe dokazuje, da je so Švedi, kot nacija, tradicionalno zapriseženi zdravemu izročilu hard rocka (od svojih prvih zasedb v osemdesetih Europe, 220Volt, Renegade, Treat, itn… dalje). Si predstavljate da bi slovenka hokejska reprezentanca dobila takšno himno? Predstavljati si ni težko, realnost pa je seveda druga. Bi jim pa z užitkom privoščili kaj takšnega v stilu En För Alla För En, kajneda dragi moji rockerji (kolikor vas je »še živih«)?
V zvočnem oziru so The Poodles preklemano naviti. Kitara tvori izjemen masivni zvočni riffovski zid, ki ga uspešno prebija centralno umeščen fantastičen vokal pevca Jakoba Samuelssona. Slednji ostaja v emocijah blazno strasten. Nova odlična eksekucija tega zares briljantnega švedskega vokalista, široko izdelanega vokalnega ranga, avtoritativne drže in izredne eksplozivnosti. Zasedba lovi hite. Going Down je tipičen rušilec ki sledi vzoru I Want It All s predhodne plošče. Dodatni programski vzorci na klaviaturah lovijo moderni produkcijski trend v melodičnem rock principu evropskega izvora, ki ga zadnja leta odlično realizirajo tudi novi studijski albumi legendarnih danskih hard rockerjev Pretty Maids. Bombastično vzdušje je vselej optimizirano v strupeno nalezljivih refrenskih napevih. Pretkano figurirano v atmosferični vrhunec. Tako kot zahteva sodobni pojem melodičnega rock principa.
Leaving Past To Pass je pričakovana balada na sredini albuma, ki ne prinaša ničesar posebnega. Vzdržuje predvidljivi glasbeni pristop skupine. Saj veste. Balada je sestavni del vsebine skoraj slehernega melodičnega rock albuma, poljubne melodic rock skupine. Sicer pa so The Poodles v vsej ultrapompozni sferi teatra produkcije lahko tudi zelo pozitivna in z generiranjem pozitivne energije konkretno nazobčana skupine.
Vsekakor je skladb preveč, da bi album vzdrževal konsistenco, čeprav je pri švedskem perfekcionizmu tudi to povsem realno dosegljivo. Kljub temu bi skupini podelil skromni nasvet, naj ne postrelja vedno vseh nabojev hkrati in da raje ne presega števila desetih skladb na albumih. Zavoljo žanrske generičnosti, saj v melodičnem rocku danes ne gre pričakovati kot bolj ali manj uspešnega pogrevanja stare župe. Ob vsem spoštovanju do »rockovske zagrizenosti« skupine.
Če Shut Up črpa iz pospešenega Raiubow Man on a Silver Mountain riffa z ultramelodično uravnilovko modno našopirjene produkcije kot jo pozna denimo današnji zvok Pretty Maids, sta skladbi, kot je izrazito mračna Viva Democracy ali/in Kings & Fools copotavi koračnici, ki bi si ju lahko z lahkoto sposodili za katerega izmed svojih albumov tudi Crash Diet. V Miracle spominja kombinacija rabe kravjega zvonca v ritmični figuri in talk boxa speljanega skozi kitaro na Gotthard fazo albuma »Lipservice« (2005). Možnih vzporednic je vse polno na »Tour De Force«, od tod nasvet skupini, naj ne dozira albumov s prevelikim številom skladb.
»Tour De Force« je nov odličen studijski dosežek skupine. Opremljen vrhunsko od glave do pete. V produkcijskem oziru in v oziru polnokrvnega izkoristka doziranja kompozicij z nalezljivimi melodičnimi figurami. Melodični rock je danes tako zapolnjen, da je nemogoče recenzirati album iz te žanrske sfere, brez da bi naletel na cel kup vzporednic z drugimi skupinami, ki so tipične zastopnice tega žanra, ali so kakorkoli s svojo dejavnostjo vplivale na njegov razvoj. »Tour De Force« utrjuje izjemno rešpektirano pozicijo skupine The Poodles na današnji rockovski sceni. V Skandinaviji uživajo The Poodles izjemno priljubljenosti, na novem albumu pa je kopica skladb, ki bodo prevzele z lahkoto funkcijo nosilnih singlov albuma (Shut Up, Happily Ever After, Kings And Fools in Going Down) in mu tako pomagale na svetovnih glasbenih lestvicah splezati do zavidljivo visoke pozicije. »Tour De Force« je natanko to kar zahtevajo fani skupne in natanko to kar želi skupina dostaviti na prizorišče. Še en nov prekleto dober The Poodles album, ki vsebinsko ne preseneča, vzdržuje pa izredno glasbeno osredotočenost in odločnost skupine!
Zasedba
Jakob Samuelsson – vokal
Henrik Bergqvist – kitara
Pontus Egberg – bas kitara
Christian Lundqvist – bobni
Produkcija
Mats Valentin
Seznam skladb
1. Misery Loves Company
2. Shut Up!
3. Happily Ever After
4. Viva Democracy
5. Going Down
6. Leaving The Past To Pass
7. 40 Days And 40 Nights
8. Kings & Fools
9. Miracle
10. Godspeed
11. Now Is The Time
12. Only Just Begun
13, En För Alla För En*
*… bonus skladba dostopna le na fizični izdaji albuma
