Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 13.02.2009
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 29,00€ (predprodaja) / 32,00€ (na dan koncerta)
Richie Kotzen! Človeka niti ne gre več predstavljati, kajti možakar se zadnje dve leti silno pogosto ustavlja bodisi v bližini naših krajev, ali pa celo zaide v njih (le tri dni po koncertu v Bluesiani, je Kotzen napovedal obisk Ljubljanskega Orto Bara!). Znova je ekipa RockLine sedaj že, kot po tradiciji v veliki postojanki bluesa, klubu Bluesiana v Vrbi na Koroškem, kjer spremlja nastop bivšega Mr. Big in Poison kitarista tako na taisti lokaciji že petič zapovrstjo v vsega dveh letih.
Richie, ki je pred 10. dnevi dopolnil okroglih 39. let je bogatejši za brado, s katero deluje zrelo šarmantno, posebej pa je presenetil s popolno preobrazbo svoje spremljevalne zasedbe, kjer mu sedaj v triu družbo delata Demian Arriaga (bobni) in David Filice (bas kitara). Tudi kitara Fender Telecaster (TLR-155RK) se je vrnila v njegove roke.
Nabito polna Bluesiana je možakarje pozdravila nekje ob 22. uri in 15. minut. Stari dobri znanec je tu povsem udomačen in tako rekoč sodi že v inventar samega kluba. Koncert je to pot Richie razdelil v dva dela. V prvem je ponudil le 45. minut glasbe, zato pa je bil drugi toliko bolj raztegnjen in druženje s tem fenomenalnim glasbenikom je trajalo krepko preko dveh ur.
Repertoar je bil znova slikovit in so ga sestavljale avtorske skladbe zlasti iz zadnjih dveh studijskih albumov “Return of The Mother’s Head Familiy Reunion” (2007) in “Into The Black” (2006), kot tudi starejše I’m Losing You, Remember, Change ali So Cold.
Richie je znan kot utelešenje idealne kombinacije vrhunskega virtuoza in (za kitarista) silno posrečenega pevca. Njegovi vplivi so jasni. Ljubitelj motowna, ki vnaša v svoj rockovski izraz močne vplive bluesa, soula, celo jazza. Kot vselej je tudi to pot silno godila kitaristova nevzvišenost, pogojna zadržanost in neizumetničenost, s čimer je le potrdil svojo veličino. V prvem delu smo lahko uživali večinoma v izvedbi avtorskega materiala, ki jo je zaključila Mr. Big priredba Shine. Do tistega trenutka ravno prav narajcana publika, se je morala zadovoljiti s 15. minutnim premorom, mnogi med njimi pa so izkoristili ta trenutek in jadrno odvihrali skozi glavna vrata kluba na cigaretno smotko, kajti po novem zakonu so tudi kadilski državljani Avstrije manj zaželeni obiskovalci javnih prostorov.
Trojica, ki je odlično medsebojno funkcionirala, je delovala na trenutke celo bolj hrupno kot predhodna Richiejeva naveza Thorpey-Griparic, zlasti zaradi skorajda Bonhamske postavitve Arriaginih bobnov, sveža kri v zasedbi pa je prispevala posebno zavzetost in željnost dokazovanja. Richiejeva izvedba, se je po pričakovanjih povsem približala pojmu čiste perfekcije. To je možakar, ki ima neverjeten občutek za melodijo in natanko ve, kje je meja zdravega okusa v kateri bi razkazovanje tehnične dovršenosti popačilo poln pretok prvinske rock blues energije, ki so jo Kotzenovi koncerti vselej polni. Trenutki, kjer kitaristova hitrost začara poslušalca/gledalca so natančno odmerjeni in plasirani bolj kot začimba in ne kot obvezno pravilo. Namesto tega ponuja Richiejeva izvedba močan pečat dotika spontanosti, nepredvidljivosti ali drugače povedano naravnega “mentalnega” odklopa, kjer prihaja do izraza izredna kvaliteta tega umetnika. Težko boste namreč doživeli to, da bi Richie kdaj odigral solažo v istem komadu enako, kot je to storil na prejšnjem koncertu. To le dokazuje kako bogat glasbenik je in kako s tem bogastvom tudi nagrajuje svoje privržence. Skladba Remember je v svoji čutnosti v tem elementu najmočneje izstopala na seznamu skladb izbranega repertoarja.
Zlasti so se Kotzenu usta razlezla v prešeren nasmeh (Richie je znan bolj po tistem sramežljivem – kislo zadržanem nasmešku), ko so ljudje v High kar sami peli verze refrena, kar je bila v Bluesiani na koncertu Richiea Kotzena pred letom dni prej velika redkost, kot zlato pravilo. Občinstvo naše severne sosede je, zahvaljujoč izredni navdušenosti bluesovskega entuzijazma legendarne šefice Bluesiane Gudrun Kofler, ki v svoji ljubezni do te glasbe “trmoglavo” redno in vztrajno vabi Kotzena na svoj oder, naposled le sprejelo Richieja za svojega in se mu to naposled tudi upalo na glas in konkretneje izkazati.
Kotzen je pognal ljudstvo v prešerno pozibavanje tudi ob izvedbi priredbe hita šestdesetih let zasedbe Four Tops z naslovom Reach Out, I’ll Be There, kjer je sam odmeril lep sveženj plesnih korakov, pobje pa so skladbo popestrili z žmohtnim srednjim instrumentalnim delom, kjer je enkrat več briljiral Kotzenov prefinjen občutek polaganja izrazne melodije unikatnega dotika.
Skozi debeli dve uri nastopa so se zvrstile skladbe Bad Things, Fooled Again, A Love Divine, Misunderstood, High, Change, Shapes Of Things (Yardbirds), I’m Losing You, Remember, Shine (Mr. Big), Reach Out, I’ll Be There (Four Tops), Sara Smiled (Hall & Oates), Change, Fire And Ice (Poison), Doin’ What The Devil Says To Do, You Can’t Save Me, Go Faster, So Cold, Faith, koncert pa je Richie v dodatku zaključil s Hendrixovo priredbo All Along The Watchtower, ki je v njegovih rokah izzvenela prekleto Kotzenovsko.
Poleg bravuroznega igranja je Kotzen zažigal z izdelanim občutkom za improvizacijo verzov, ki jih je oblikoval s svojim višje do srednje intoniranim petjem, ki niti za trenutek ni klecnilo v vokalni izvedbi. Če možakarja niste videli na odru vedite, da je obisk njegovega koncerta absolutna obveza. Niti dva koncerta tega glasbenika si nista enaka, znano pa je, da možakar zelo rad redno spreminja repertoar znotraj svojih turnej. Z velikim elementom presenečenja, izrazne širine perfektne odrske dinamike, ostaja Richie Kotzen v izvedbenem smislu, po novem snidenju z njim v Bluesiani, še naprej eden najmočnejših samotarskih blues power legionarjev na Zemlji.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
