Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Trapeze
Založba: Threshold
Izid: year
Ocena: 3/5
Britanski trdi rockerji Trapeze so si, kljub temu, da nikoli niso doživeli omembe vrednega komercialnega uspeha, že zdavnaj prislužil status kultne skupine, predvsem na račun tega, da so v svojih vrstah imeli kar nekaj glasbenikov, ki so si svetovni sloves priborili pri drugih, ‘večjih’ skupinah kot so bili Deep Purple, Black Sabbath, Whitesnake, Judas Priest in Uriah Heep. Večini glasbenih gurmanov pa so se v spomin prav gotovo najbolj vtisnili kot prva profesionalna skupina legendarnega pevca in basista Glenna Hughesa (kasneje Deep Purple, Black Sabbath in Black Country Communion), kateri je že kot devetnajstletni mladenič na njihovem istoimenskem prvencu iz leta 1970 dokazal, da gre za enega izmed največjih pevskih talentov kar jih je kdaj dalo britansko otočje.
Originalna Trapeze postava, izoblikovana iz skupine Finders Keepers, ki je pod producentsko palico The Moody Blues basista in pevca Johna Lodgea posnela istoimenski prvenec, je poleg Hughesa na glavnem vokalu in bas kitari vsebovala še kitarista Mela Galleya (kasneje Whitesnake in Phenomena), bobnarja Davea Hollanda (kasneje Judas Priest), klaviaturista/kitarista/flavtista Terrya Rowleya in pevca/trobentača Johna Johnsa. Slednja dva sta iz banda odpadla že kmalu po izidu psihadelično obarvanega prvenca, tako da so Trapeze v obliki tria Hughes, Galley in Holland na naslednjih dveh studijskih albumih suvereno zakorakali v bolj blues rockovsko in funkovsko obarvano fazo.
Njihov istoimenski prvenec, kateri si zasluži pozornost vseh raziskovalcev embrionalnih oblik trdega rocka je bil z manjšimi presenečenji klasičen otrok svojega časa. Večino glavnih vokalov je odpel Hughes, medtem ko je Johnsu ta čast pripadla le na bolj umirjenih, akustično obarvanih trenutkih, saj band v tej fazi še ni do konca razkril vseh Glennovih pevskih vrlin, če ne bi ugotovil, da je njegov glas primeren za sleherno spremljavo in vsako priložnost. No, to so na srečo ugotovili že kmalu po izidu tega historičnega dokumenta, ki se poleg zgodnjega trdega rocka spogleduje predvsem s psihadeliko, bluesom, folkom in v manjši meri tudi simfoničnim prog rockom. Ena največjih vrlin Trapeze, katero je treba izpostaviti že takoj na začetku, je bil izjemen občutek za ustvarjanje dramatičnih pevskih večglasij zaradi, česar nekajkrat sumljivo spominjajo na Uriah Heep, kateri so svoj prvenec ravno tako izdali leta 1970.
»It’s Only a Dream« je na klavirju položen kratki psihadelični uvod, kateri je ambientalno na bazi otroške uspavanke. Na »The Giant’s Dead Hoorah!«, kjer se čutijo vplivi psihadeličnega pop rocka, bluesa in folka, s polnimi pljuči zablesti Hughesov energični vokal ob pomoči dramatičnih večglasij, medtem ko Galley ravno tako že ob prvi priložnosti demonstrira, da gre za izjemen, še nebrušen kitarski talent. Osrednja kitarska melodija nekoliko spominja na The Beatles zimzelen »Every Little Thing«. Na folk rockerskem »Over« se Trapeze vnovič izkažejo kot mojstri vokalnih multi-harmonij, medtem ko z mogočnimi bobnarskimi krošeji tokrat prvič na albumu zablesti Holland, ki si čez desetletje ni zaman prislužil naslova enega najbolj slovitih težko metalskih bobnarjev. Žal si je kariero, kljub nenehnemu zatrjevanju, da je nedolžen, leta 2004 popolnoma uničil zaradi pedofilskega škandala. Zaradi tega je moral v zapor na prestajanje kazni, katera se mu izteče konec leta 2012.
Na s pastoralnimi simfoničnimi aranžmaji in prijetno akustično kitarsko melodijo ovenčani ljubezenski folk rock baladi »Nancy Gray« med katero si tudi zaradi besedila ni težko predstavljati tipičnega britanskega rdečeličnega in rdečelasega dekliča, se mladi Hughes z učinkovitim prehajanjem od visokih in nizkih vokalnih leg vnovič izkaže kot izjemni pevski diamant. Temu sledi sedemminutna suita, razdeljena v tri dele. Po blues rockersko zasoljeni del »Fairytale« vsebuje hudomušne orglarske in klavirske pasaže v režiji Terrya Rowleya ter zabaven pevski dvoboj med Hughesom in Johnsom, kateri se seveda izkaže za popolnoma neenakovrednega. »Verily Verily« je sestavljen iz klavirske solaže, eteričnih večglasij in prijetne pastoralne melodije na akustični kitari. Energična repriza »Fairytale« motiva služi za spodoben zaključek te dokaj ambiciozne suite. Na njej je bilo moč zaznati številne prog rockovske tendence, kamor bi jih lahko potegnilo v nadaljevanju kariere, saj so premogli dovolj talenta, če se ne bi rajši vneli za blues in funk.
Pastoralna balada »It’s My Life« na kateri se vnovič izkažejo s presunljivimi večglasji, medtem ko žal že pokojni Mel Galley poskrbi za nekaj nadvse okusnih kitarskih pasaž, spet sumljivo spominja na nekatere zgodnje Uriah Heep stvaritve. Z rustikalnim ambientom prežeti »Am I« je folk rockovska balada, zgrajena na melodramatični akustično-kitarski melodiji, kjer Hughesov vokal zaradi izrazito nizke lege zveni skorajda neprepoznavno. »Suicide« je eden redkih trdih rockerjev v pravem pomenu besede na »Trapeze«, čeprav vnovič ne manjka psihadeličnih okraskov na klaviaturah. Večglasja vnovič vnašajo izjemno atmosfero, medtem ko utripajoče bas linije ter mogočni bobnarski prehodi uspešno poskrbijo za želeno udarnost.
»Wings« se ponaša s funkovskimi ritmičnimi tendencami, se pravi nekaj kar je Hughes, kateri je po zaslugi svojega bravuroznega petja glavni ‘zvezdnik’ te stvaritve, vedno oboževal. Folk-pop rockerski »Another Day« je eden izmed boljših trenutkov na albumu, saj vsebuje odlične pastoralne aranžmaje in izborna večglasja na čelu z grabljivo melodijo. Žal se konča mnogo prezgodaj. »Send No More Letters« na račun razkošnih orkestralnih aranžmajev predstavlja simfonično (prog) rockovski eksperiment. Vokalne harmonije so vnovič za zlato medaljo, čeprav enako ne velja za vsebinsko precej prazne simfonične aranžmaje, ki bi bili lahko kvečjemu spremljevalna podlaga za novo-letne praznike, medtem ko Božiček (če smo politično korektni) oziroma Dedek Mraz (če smo politično nekorektni) zagreto odpira prejeta pisma. Na zaključnem »It’s Only a Dream (reprise)« se ponovi uvodni, psihadelični motiv, kar bi lahko nekateri napačno razumeli, da je šlo za konceptualni album.
Trapeze prvenec je bil, kljub izžarevanju mladostniške naivnosti in iskanju prepoznavne zvočne samopodobe, spodoben začetek kariere te kultne in z nestabilnostjo zaznamovane skupine, ki je rock glasbi, predvsem trdemu rocku in težkemu metalu, podarila nekaj največjih talentov. Na številnih skladbah je moč občutiti nedodelanost oziroma pomanjkanje skladateljskih izkušenj, saj je imela večina izmed njih izjemen, neizkoriščen potencial za morebitne klasike. Za konec pa še opozorilo, da se albuma ne sme zamešati z istoimenskim Trapeze dosežkom iz leta 1976.
Zasedba
Glenn Hughes – vokal, bas kitara, 6-strunska kitara, klavir, trombon
Mel Galley – kitara, bas kitara
Dave Holland – bobni
Terry Rowley – orgle, kitara, klavir, flavta
John Jones – spremljevalni vokal, trobenta
Produkcija
John Lodge
Seznam skladb
1. It’s Only A Dream
2. The Giant’s Dead Hoorah!
3. Over
4. Nancy Gray
5. Fairytale
6. Verily Verily
7. Fairytale
8. It’s My Life
9. Am I
10. Suicide
11. Wings
12. Another Day
13. Send Me No More Letters
14. It’s Only A Dream” (reprise)
