Triumf zvezdniškega bluesa v Križankah (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum koncerta: 24.07.2013
Število obiskovalcev: 3.500
Cena karte: 32,00€ /70,00€

Mnogi ga povezujejo zgolj s podobo nevrotičnega, a briljantnega odvisnika od medikamentov, izjemnega doktorja Housa iz serije Zdravnikova vest, nekateri kot stranskega zabavljača serije Černi gad, le redki pa kot briljantnega glasbenega virtuoza, ki premore dovolj znanja o zakladih glasbene preteklosti, da ga lahko poimenujejo tudi živi leksikon bluesa, jazza, dobre glasbe. Tako je bilo do nedavnega, z izidom druge plošče Didn’t It Rain pa je Hugh Laurie potrdil, da je njegov glasbeni potencial bolj potenten kot so mnogi predvidevali in da je v rokavih britanskega dolgina izrazito klesanega obraza dovolj adutov za nadaljevanje in razširitev glasbenega opusa, ki ga je nakazal že prvenec Let Them Talk. Zvezdniškemu statusu in prestižu slave navkljub je treba priznati – 54-letnik številnih talentov je izjemen glasbeni virtuoz, ki zna izbirati tudi prave sodelavce. The Copper Bottom Band je zasedba, ki zna postreči s senzualno odigranim starikavim zvokom bluesa, slave in razpoznavnosti, kot jim jo je prineslo druženje z razvpitim zvezdnikom, pa jim brez zvenečega spremljevalnega imena, na katerega se lepijo mediji in žarometi, verjetno ne bi uspelo doseči. Pustimo zaenkrat detajle ob strani ter se raje posvetimo tragiki tega, da nekdo z zgolj eno vlogo zapečati vse svoje nadaljnje korake, ime vikodinsko opitega genialnega medicinskega masterminda, fiktivnega junaka, ki mu je sicer prinesel milijone, pa se ga drži kot večni odmev ali ogromni madež, ki prekrije in skrije še kaj drugačnega, boljšega.

Na podoben način se je razvijala tudi zgodba Laurijevega obiska Slovenije. Koncert je bil najavljen kar naenkrat, po številnih govoricah in predvidevanjih, bolj kot izid plošče pa je bilo pomembno, seveda, zaključeno delo, stara lovorika, dejstvo, da Dr. House prihaja v naš košček podalpskega raja. Tako se je pred Križankami, nič presenetljivega, zbrala nepregledna množica zijal, ljudi željnih bližine slavnih in pomembnih ljudi, oboževalcev iliuzij z malih zaslonov, med njimi pa so bili le redki osamelci, ki so si prišli poleg oči v avditorij ljubljanskega svetišča prestižnih glasbenih užitkov zavestno napasti tudi ušesa. Vsaj takih, ki so vedeli, kaj pričakovati. Debate o najljubših delih slavne nanizanke so bile kot slab šerbet, ki obleži v želodcu, kot prevelika količina sladkarij, ki vam morebiti že presedajo, a se jim ne morete izogniti. Pa pustimo to, zakaj se je na dvorišču Križank gnetla nepregledna množica mladih, starih, malo manj starih in nevednih, dejstvo je, da je bil koncert popolnoma razprodan. Prav tako drži, da so očitno le redki pogosto na koncertih, tako so s pogledi na ure, pa na vstopnice, na katerih je bil kot začetek koncerta napisana osma ura zvečer, krepili svoje nezadovoljstvo bolj kot se je bližala deveta ura. Oder, nad katerim je kraljeval okrogli napis The Copper Bottom Band, je bil ozaljšan s številnimi starinskimi svetilkami s stranskimi senčniki, postavitev pa je malce spominjala na Kreslinovo intimno osvetljavo iz SiTi Teatra, pomislim, kljub lepi scenografiji pa je manjkalo dogajanje, glasba iz zvočnikov, polnilo praznine in nedogajanja. Aplavzi za prazen nič, žvižgi, nato nerganje na peto potenco, obenem pa nestrpnost, ki je dosegala vrelišče, je prekinil prihod dveh tonskih tehnikov, oblečenih v hišniške halje, ki so preverili uglašenost strun, nato pa se je začelo.

Najprej so se zatemnile glavne luči, nato pa je prizorišče z gromkim aplavzom pozdravilo odrski prihod zasedbe The Copper Bottom Band. Na oder stopijo okroglolični Jay Bellerose, ki sede za bobne, stranski del odra zasedejo multiinštrumentalist, predvsem pa kitarist Kevin Breit, pihalna sekcija v podobi saksofonista in klarinetista Robbyja Marshalla ter pozavnistke Elizabeth Lea ter kontrabasist David Piltch; komaj opazno se v ozadju za mikrofone postavita spremljevalni in lead vokalistki Gaby Moreno ter Jean McClain, kot zadnji pa oder zasede mož, zaradi katerega so nekateri za karte odšteli kak sold več kot običajno – gospod Hugh Laurie osebno. Po histeričnem pozdravu publike se je začelo najprej s predelavo skladbe Iko Iko, ki so jo spisali The Dixie Cups. »Talkin’ ’bout / Hey now / Hey now /Iko iko an nay / Jockomo feena ah na nay / Jockomo feena nay« so stihi, ki jih morda ne razumemo vsi, se pa vsi spomnimo predvsem na osemdeseta leta, ko se je dobro znani napev slišal na domala sleherni glasbeni postaji. Iko Iko je drugače skladba iz dežele Lauriejevega ljubega Mississipija, iz New Orleansa, govori pa o sporu dveh plemen Mardi Gras indijancev ter priseljencev, že leta 1953 pa je skladbo spisal James ‘Sugar Boy’ Crawford, tedaj pod naslovom Jock-A-Mo. Obetaven začetek je obetal torej zabavo, a s prikritim pedagoškim podtonom ter predvsem vračanjem v nedrje New Orleans preteklosti. Po bučnem aplavzu je sledil Laurijev: »Dobra vičer Slovenija,« z besedami v simpatični polomljeni slovenščini pa je simpatični zvezdnik nemudoma pridobil srca publike, ki mu je zamujanje z nastopom nemudoma pozabila in oprostila. Nato pa malce stand up komedijanstva. Malce na temo tega, da kot Anglež ne zna tujih jezikov, mi pa, kot majhni narod, obvladamo anglosaško govorico, ne. Pa tudi, da se marsikdo sprašuje, kaj ima igralec početi v svetu profesionalne glasbe, ker je to podobno, kot bi zobozdravnik pilotiral letalo. Verjetno bi bili v slednjem primeru vsi precej bolj zaskrbljeni, v primeru, ko pa Laurija spremlja prekaljena in rutinirana ekipa dobro uigranih glasbenih mačkov (in mačk), pa se tega ni potrebno bati. Da je potrebno vzdušje nadgrajevati, železo pa kovati, dokler je vroče, je potrdilo koncertno nadaljevanje. K sodelovanju je potrebno pritegniti publiko in predvsem preveriti kako zna publika prepevati verze: »C’mon baby let the good times roll«. Let The Good Times Roll je skladba Raya Charlesa, v različici Shirley & Lee pa dobi Laurie navdih za kombiniranje elementov svoje klavirske podkovanosti, ki ji pritegne krasno tudi spremljevalna zasedba The Copper Bottom Band, v kateri je takoj začutiti uigranost vseh sedmih spremljevalnih členov, predvsem pa dejstvo, da hipnotični migljaji Laurija za klavirjem, ozaljšanim s slovensko, ameriško, kanadsko in angleško zastavo, lahko predramijo kak glas ali dva tudi iz slovenskih konzervativno zategnjenih grl. In slednje, navidezno presenečen, pozdravi tudi suhljati dolgin žametnega glasu in izjemnega posluha.

Da je razlog tokratnega obiska Slovenije predvsem predstavitev zadnje plošče Didn’t It Rain, priča nadaljevanje koncerta, saj ga Laurie nadaljuje z novim odmerkom krasne muzikaličnosti. Evenin’ pokaže celoten potencial klubskega jazzy bluesa, ki ga v svojem presežnem raskavem zvenu ponuja zadnja plošča, svoj prvi dokaz izjemne prodornosti in pihalnega temperamenta pa ob ravno prav zadržanih in tekoče letečih podrsljajih metlic ob bobne ter klavirski zven tipk pod Laurijevimi prsti doda simpatična in ravno prav umazano nesramna pozavnistka Elizabeth Lea. Privid zakajenega jazz kluba, oblakov dima in pridušenih luči se ob pogledu na masovko, ki tovrstne vrhunske kvalitete prefinjenih zadržanih ritmov ter pretanjene raskavosti očitno ni pričakovala, za hipec malce razbline, zato raje kot z očmi sledim nadaljevanju z ušesi. What Kind Of A Man You Are je prej neslišana predelava Ray Charlesa, v kateri ves svoj pevski talent pokaže duet obeh spremljevalnih pevk, Laurie pa se tokrat posveti zgolj klavirju. Gaby Moreno ter Jean McClain zvenita krasno, polni duše in gospel pridiha, soula, prek celote pa se prav pretanjeno pne krasnih par tonov telecasterja pod prsti Kevina Breita. Celota dobi prav seksi prizven, kompaktna polnost pa ne izkazuje niti ene same hibe, ki bi dajala občutek, da je odrska postavitev kjerkoli šibka ali polovičarska. Nič manj ne peni strasti niti souly standard skladbe Day & Night, v kateri se Gaby in Jean vrneta s časovnim strojem v šestdeseta, umazan ritem pa krasno dopolni malce Hammond zvoka ter navihana ritmika Bellerose, Kevin pa kitaro tokrat zamenja z bendžom. Po zelo obetavnem začetku pa nastopi eden ključnih trenutkov večera. Da sta za tango potrebna dva, je vedno jasno, tokrat pa se je ob zvokih umazanega tanga, ki mu je kraljeval predvsem neprekosljivi senzualni vokal Gaby Moreno, ki je tokrat pokazala ves svoj gvatemalski temperament, odprla vse zvočne glasovne registre ter z Laurijem izvedla špansko-angleški ples s skladbo Kiss Of Fire. Na takte vmesnega podaljšanega ritmičnega sola se Laurie in Moreno zavrtita po odrskih deskah ter zaplešeta strastni ples senzualne čutnosti, ki jo kronajo zvoki klarineta in harmonike ter vrh vsega z dušilcem prav ukrivljenega zvoka pozavne. Seksi.

Po malce motečem Junco Partnerju (zmotila me je očitno precej bolj naivna in razgibana rockabilly metrika, ki mi v tistem trenutku očitno ni najbolj ustrezala, z veseljem pa bi jo menjal za bluesy Junker Blues) se počutje nato vtirilo na pravo parabolo s skladbo, na kateri briljira Jean. Send Me To The ‘Lectric Chair. Pripoved o tem, kako obsojenec roti sodnika, da ga raje kot na dosmrtni zapor obsodi na smrt na električnem stolu. Skladba jazz legende Bessie Smith dobi z Jeaninim črnskim vokalom pravo tonažo, The Copper Bottom Blues Band pa doda malce novejše patine od tiste iz pradavnega leta 1927. Kdo bi si drznil po tako dobri predstavi še kaj dodajati, obenem pa se dotikati tudi nečesar, kar je za ljubitelje Americane sveto – dotika večnega kralja Elvisa? No, pravzaprav gre za predelavo skladbe manj znanega Junior Parkerja, a je prav tako pustil svojo noto na skladbi tudi Elvis. Z bolj senzualno in bluesovsko in manj naivno rockabilly godbo skladbe Mystery Train se spopade Laurie in pelje vlak užitka dalje. Predelave so sicer stalnica na repertoarju moža, ki lastnega perja nima prav veliko, a mu tudi tuje, sposojeno perje prekleto pristoji.

You Don’t Know My Mind spomni na delta blues način prvenca Let Them Talk, malce zakajene sreče (prisegel bi, da se je nekje ob začetnih taktih otvoritvenih verzov zavohalo celo dim domače gudre) pa prinese skladba Weed Smoker’s Dream, na katerem vnovič pretrese izjemna Gaby Moreno. Nakocinjeni do zadnjega vlakna na telesu se vsi predamo slehernemu taktu, vdihu, nežnemu žametnemu božanju vokalov prelesne lepotičke v črnem, po raskavem dodatku pozavne pa je nov ušesni orgazem popoln! Nato pa kot soldateska moškega kontrapunkta mikrofon sredi odra okupirajo vsi moški člani zasedbe in poskušajo briljirati zgolj z eno kitaro in štirimi vokali. Lazy River spomni na podobo iz filma O Brother Where Art Thou ter na Soggy Bottom Boyse, le da so možje tokratne pripovednosti bolj večglasni in dodobra uglašeni v svojem multivokalnem barvanju. Sledi dvig kozarcev z »jabučnim sokom« (viskijem, pravzaprav) in prikupni »na zdrovje« slovenski publiki, ki nato ne ostane suhih ust, saj se slinjenje nad dobro glasbo nadaljuje s slogom. Po naslovni skladbi zadnje plošče, ki trese boke z duetom obeh mogočnih vokalist ter umazano ritmiko five step bluesa in soula, pride čas za senzualno izvedbo skladbe Careless Love, nato pa izjemna različica skladbe Wild Honey, ki prinese v set vnovič več dinamike, orgel, klavirja in plesnosti, ritmike, bobnarske virtuoznosti na zgolj parih opnah in činelah ter strupeno senzualne kitarske pike na i, po katerih ni kaj več za dodajati in karkoli odvzemati, vrh vsega pa se tu lepo vpletejo v Laurijeve mulato vokale (Britanec je glasbeno toliko bel, kot tudi črn v isti sapi) krasni ženski vokali, pihalna sekcija, večplastnost pa kljub bogati prelivki diha ter funkcionira kot dobro naoljeni stroj! In ta orje in pluži ledino v mislih in ušesih sleherne publike tudi zavoljo izjemnega izbora skladb. Billy Taylor je pred vekom pela o želji, kako bi bilo lepo čutiti popolno svobodo, nato pa jo je v ušesa vsula s skladbo I Wish I Knew How It Would Feel To Be Free še Nina Simone, tokrat pa obe dami Laurijeve spremljevalne zasedbe dokažeta, da se lahko preskusita kosati z izjemnimi predhodnicami ter pri tem nikakor ne izpadeta smešni ali obskurno nedorasli izvirnikom. Prej nasprotno! In nato malce finalne izvrstnosti s skladbo Green Green Rocky Road, na kateri se čuti, da je zadnje dejanje koncerta blizu in da kaj več dodajati niti ne bi mogli. Ali pač? Po bučnem aplavzu in skandiranju po dodatkih na oder priteče navihani in s strani Slovenije osrečeni Laurie, za njim pa vsa spremljevalna zasedba, ki po taktih himnične Changes pade v zadnji stadij ekstaze. »Everyone is facing changes / No one knows what’s going on. / And everyone is changing places / Still the world keeps moving on. / Love must always change to sorrow? / And everyone must play the game, / Because its here today and gone tomorrow / Still the world goes on the same« so krasni verzi za slovo, kateremu se pristoječe prilepijo zvoki dixielanda, bendža, kitare (tokrat v rokah Gaby), med iztekom zadnjih akordov predelavi Chucka Berryja You Never Can Tell pa se za mnoge že začne stampedo proti izhodom s prizorišča. Bolj vztrajni vidimo eksplozivni finale, Laurie teatralično, a nenarejeno humorno poskusi par za človeka njegovih let nevarno visokih dvigov noge, nato pa sledi še poslednji priklon in zastorji padejo, Laurie in The Copper Bottomi pa zapustijo prizorišče.

Upam, da ne za vedno, saj so vsekakor biser, vreden ponovnega konzumiranja. Verjamem, da po tem sredinem večeru, ki se je prevesil globoko v noč, ne bo več Laurie za marsikogar od prisotnih le Dr. House. Postal bo tudi sinonim za dobro, izvrstno blues glasbo, ki premore jajca in stil. Postal bo sinonim za izvrstnost in obenem garant za popolni koncertni užitek ne samo zavoljo svojega zvezdniškega sija. Brez izjemne spremljevalne zasedbe, ki si zasluži res iskrene stoječe ovacije ter popolno priznanje, tudi možu njegovega kova ne bi uspelo tako prekleto popolno uročiti Križank. In Križanke so padle pod urokom triumfalno bluesovskega jazzy muziciranja najsijajnejšega kova, ki pa bi bil lahko še boljši: v zavetju kakega zatemnjenega zakajenega jazz kluba, kjer bi v atmosferi popolne resonance s stihi in melodijami lahko spolzeli vsi v svoje svetove, obračunali s temo in notranjimi demoni ter se prepustili užitku, žalosti ali občutju popolne sreče. Na masovnih dogodkih kaj takega enostavno ni mogoče, pa me imenujte za snoba, če hočete …