Trivium: What The Dead Men Say

0 56

Založba: Roadrunner Records
Datum izida: 24. 9. 2020
Produkcija: Josh Wilbur
Dolžina albuma: 46:31

Floridska zasedba Trivium je v zadnjem desetletju postala ena bolj odmevnih skupin na metal sceni. A nič tu ni prepuščeno nekemu naključju. Trivium so namreč zelo delavni in disciplinirani. Tudi pri sami promociji so zelo aktivni.  S prejšnjim albumom The Sin And The Sentence so uspeli dvigniti kvaliteto. Skupini je namreč zelo pomagalo, da se jim je pridružil talentirani bobnar Alex Bent. Tokrat je imel Bent že več besede, tako da so bila pričakovanja visoka.

What The Dead Men Say je že deveti album skupine. Po toliko izdelkih je težko napovedati, da lahko Trivium presenetijo s čim novim oz. posebnim. A kot je znano, so Trivium uspeli ves čas držati kvaliteto, čeprav se ni vsak album najbolje posrečil.

Trivium po intru IX udarijo brezkompromisno. Z značilnim slogom, v katerem so prisotni elementi metalcora in thrash metala, Trivium ne pokažejo znakov popuščanja. Z black metalskim predelom, ki sicer bazira na melodiki, pa skladba pridobi na agresivni strani. Nič presenetljivega, a vsekakor dobre obeti za preostanek.

Skladba Catastrophist zna za marsikoga predstavljati vrhunec. Če se zdi najprej, da gre za povprečno skladbo z izstopajočim refrenom, se v drugi polovici izkaže popolnoma drugačna slika z brutalnim delom, ki preide v prebrisan progresivno obarvan del, ki se kaže s tehnično zahtevnim igranjem v stilu Dream Theater. Prebrisano strukturirana skladba da vedeti, da Trivium želijo pokazati čim več inštrumentalne spretnosti, s čimer vpletajo tudi elemente progresivnega metala.

S skladbo Amongst The Shadows & The Stones pa se vrnejo nekje v čas albuma Ascendancy. Udarna metalcorovsko in thrashersko obarvana skladba preseneti z melodičnim predelom, ki bi ga pripisali kakšnim švedskim melodičnim death metal zasedbam. Vpliv je jasen, a ne deluje, da bi Trivium želeli posnemati, temveč so vpeljali še svoje ideje. Malce se umiri zadeva z bolj preprosto skladbo Bleed Into Me, ki svojo dolžino in melodiko deluje ustrezna za radio hit. Trivium z vsakim izdelkom ponudijo skladbe, ki imajo bolj pop strukturo. Nič slabega v tem, če seveda ni cel album v takšnem stilu.

S skladbo Defiant se pojavijo asociacije na albuma Ascendancy in In Waves. Močna melodična metalcorovska skladba sicer ne ponudi presežka, a za tiste, ki prisegajo na melodiko, zna biti skladba kar favorit. Kot močno skladbo pa se lahko izpostavi Sickness Unto You, kjer so prisotni elementi različnih žanrov, zelo dobro vpleten breakdown, hitro soliranje in rušilna ritem sekcija. Z domiselno strukturo pa Trivium dajejo vedeti, da so izjemno sposobni pisci. Ne prepriča sicer vsaka skladba najbolje, ker preprostost z lepimi refreni izpade klišejsko, glede na to, kaj so Trivium sposobni ustvarit. Govora je o skladbi Scattering The Ashes, ki ne predstavlja posebnosti albuma.

Z Bending The Arc To Fear pa Trivium znova presenetijo, ko simpatizirajo z ekstremnim metalom, pojavijo se asociacije celo na francoske Gojira. Zopet močna skladba in na takšen način tudi zaključijo z The Ones We Leave Behind, le da tu je v ospredju melodika.

Izvedba Trivium je naravnost briljantna. Matt Heafy je s svojim vokalom začel še bolj delati na melodijah, medtem ko grobega vokala ni opustil, kar je za udarne in hitre predele idealno. Seveda pa ob Heafyju kitarist Corey Beaulieu ponudi obilico solaž, tako da ljubitelji kitarskega soliranja bodo album hitro vzljubili. Ritem sekcija s Paolom Gregolettom na bas kitari in Alexom Bentom na bobnih ostaja suverena. Gregolettove linije odlično zapolnjuje celoto, Alex Bent pa je sedaj dokazal, da mu ni para. Gre za pravega bobnarskega virtuoza, ki je hiter, precizen in tehnično dovršen. Bent je še en dokaz, da dober bobnar je precej bistvenega pomena, da danes kot skupina izstopiš iz povprečja.

Kot celota Trivium zvenijo prepričljivo, predvsem pa zelo izkušeno. Čez produkcijo se ni kaj za pritoževati, Josh Wilbur je svoje delo opravil z odliko. Album uspešno nadaljuje slog predhodnika, a sliši se, da Trivium ne želijo le ponavljati idej.

Trivium v deveto ne razočarajo. Idej očitno ne primanjkuje, kar se tudi kaže v dinamiki. Se pa lahko potrdi, da so tudi v vseh letih izoblikovali nek svoj prepoznaven slog, s katerim tudi odpirajo možnosti drugim elementom. Vsekakor pa je treba nenazadnje pohvaliti, da jim forma še vedno ni upadla, kar je nedvomno vredno spoštovanja.

8,5/10

Skladbe:

  1. IX
  2. What the Dead Men Say
  3. Catastrophist
  4. Amongst the Shadows and the Stone
  5. Bleed Into Me
  6. The Defiant
  7. Sickness Unto You
  8. Scattering the Ashes
  9. Bending the Arc to Fear
  10. The Ones We Leave Behind

Zasedba:
Matt Heafy – vokal, kitara
Corey Beaulieu – kitara, back vokal
Paolo Gregoletto – bas, back vokal
Alex Bent – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki