Avtor: Rok Klemše
Kraj: Orto bar, Ljubljana
Datum koncerta: 11.03.2011
Število obiskovalcev: 90
Področje nekdanje Jugoslavije je bilo proti njenemu končnemu zatonu in krvavemu razpadu glasbeno sila pestro in bogato. Če je v poznih sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja po Jugoslaviji razgrajal predvsem punk (še najbolj bogato pri nas!) v obliki Pankrtov, Niet, Via ofenziva in mnogih drugih, je po njegovi smrti od srede osemdesetih pa vse do razpada bivše domovine vladalo nekaj veliko bolj ekstremnega, veliko bolj brutalnega in veliko bolj agresivnega. Morda celo nekoliko ironično se je z zadnjimi vzdihljaji in bližajočo se smrtjo države na glasbeni sceni bivše Juge rodil thrash/speed metal. Pod vplivom NWOBHMa, Venom, Slayer, Motörhead, Destruction in drugih so pod odri vseh držav federacije mosh pite povzročali bendi kot so Armageddon, Ludilo, Monolit (vsi BiH), Anesthesia, Drinking Skull, Forces (vsi Hrvaška), Sanatorium (Makedonija), Annathema, Bloodbath, Invazija, Heller (vsi Srbija) ter nenazadnje Epidemic Zone, Turbo, Železobeton, Game Over, Salem (vsi Slovenija). Dve izmed najpomembnejših zasedb tega vala pa sta brez dvoma sarajevski Bombarder (danes beograjski) in slovenski veterani thrasha Sarcasm. Obe zasedbi se lahko pohvalita z izdanimi prvenci že v prvih letih svojega delovanja – kultni Speed Kill (Bombarder) in legendarni Crematory (Sarcasm) sta izšla leta 1989. Le kdo bi si mislil, da bosta zasedbi 22 let po izdaji debijev stali na odru Orto bara!?
Tokratni koncert Sarcasm je bil za stare mačke slovenskih odrov in pionirje domače thrash metal scene prav poseben. Fantje so enega prvih koncertov po izdaji albuma Igra narave odigrali prav na odru Orta leta 2002 (to je bil tudi prvi koncert pod organizatorsko taktirko Dirty Skunks, čemur so se Sarcasm lepo priklonili!), tokrat pa so se očaki slovenskega thrash lahko spet pohvalili z novo, peto studijsko ploščo, Something to Believe In. Tudi njihov nastop je minil v luči novega albuma, saj so z njega odigrali lep delež komadov, kar le glasno pozdravljam, saj je Something to Believe In verjetno celo najboljši izdelek skupine po Igri narave. Sarcasm so to pot odigrali enega svojih najboljših koncertov kar sem jih videl, pod vodstvom energičnega Easy Mucyja za katerega je bil oder Orta še premajhen pa so ponudili odlično zmešan izbor komadov z vseh albumov skupine. Tudi tako dobrega zvoka v Orto baru še nisem doživel! Sijajne kitarske linije, ubijalske “old-school” solaže in seckajoči riffi izpod prstov kitarskega guruja Aleša Blaznika so rezale naravnost v srce, prelepo pa so zvok zapolnile kristalno čiste linije Klemna Renka – dvojna Charvel mašina je mlela brez usmiljenja. Bogato in rušilno je pretresla jeans, hi-topke in leder jakne topovska ritem sekcija, jasno odmerjene salve najmlajšega člana zasedbe, bobnarja Aleša Korošca dodobra premikastile trebuhe, svoj premierni nastop s skupino pa je suvereno in odlično odbasiral Tomaž Frelih – Yoldi (Lady’s First). Nekdanji basist Jurij Buh je namreč kot vojak misije NATA odšel na Kosovo. Mucy je poskrbel za uspešno budnico in animacijo publike, ki je v začetku delovala še nekoliko zaspano, in jo povedel skozi nabor thrasherskih rušilcev – od novih komadov Summer 91, Something to Believe In, License to Sarcasm in We Are At War katerih bogati in nalezljivi refreni se že kopljejo v možgane, pa preko zajebantskih Terrorist in Litr na mizo in vse do klasik Road Warriors ter presenečenje The Krüger Story! Zaključni rušilec Dej mi/Sarcasm pa tako dobro opiše tokratni koncert Sarcasm: “Hočem videt, hočem slišat, hočem čut’t, Sarcasm”!
In kot so leta 1989 po Sloveniji thrashirali Sarcasm, so takrat po odrih Bosne in Hercegovine razgrajali legendarni Bombarder. Bosanski thrash bolniki so izdali že šest studijski plošč, izmed kateri sta najbolj znani Speed Kill in Bez milosti nastali leta 1989 in 1991. V krvavi vihri vojne v Bosni sta življenji izgubila bobnar Fahrudin Čelik in kitarist Maho Šiljdedić, vokalist Nenad “Nešo” Kovačević pa se je preselil v Beograd kjer je z novimi člani na novo osnoval Bombarder, ki od takrat naprej delujejo bolj ali manj neprekinjeno. Po eni daljših pavz se Bombarder spet vračajo na odre in z neponovljivim nastopom so zabeležili tudi Orto bar. Z Nešotovim prikobacanjem na oder, ki ga je pospremil z besedami “baš sam stariji” so Bombarder sunili v rit z brezkompromisnim šusom hitrega, jeznega in agresivnega speed/thrash metala, ki močno diši po vplivih Motörhead, Destruction in Exciter. Kitare Gvozdena “Glavoseća” Račića so zvenele kot sršen s steklino, ki lomasti po zraku z motorko kot Leatherface iz Texas Chainsaw Massacre, podivjana ritem sekcija pa kot stampedo bivolov. Bolj “true” in bolj “old-school” od tega ne gre! Bombarder preprosto takoj vzljubiš zaradi njihove nebrzdane in pozitivne energije, ki se odraža v naravnem in spontanem pristopu h glasbi. A brez odtrganega frontmena in šovmena Nenada Kovačevića si Bombarder ne gre predstavljati, saj je Nešo resnično jedro skupine, ki nase opozori že s samo pojavo, ko pa odpre usta je vsak njegov stavek vreden zlata. Pokali smo od smeha in se držali za trebuhe ob njegovih šalah o sarmah, kitaristovih papučah, švicanju nog in drugih. In smeh se ne konča tudi ko Nenad recitira verze nepozabnih klasik kot so Bombarder, Kopač grobova, Speed Metal manijak, Metalni bog, Princeza in drugih, saj bolj… hm… recimo temu “unikatnega” stila petja ne boste našli daleč naokoli. Pevca, ki bi bolj mimo odpel prav vsak verz boste iskali zaman, a prav v tem petju povsem izven ritma se skriva največji šarm Bombarder. Energija skupine, ki se lahko enači z eksplozijo vodikove bombe, unikatni lik Nenada Kovačevića in prgišče večnih klasik ex-jugoslovanskega thrasha – rezultat je lahko le eden izmed najbolj norih koncertov v zadnjem času. Nepozabno, manjkali so le še kultni Nešotovi brki! Bombarder – metalni bog!
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
