Izvajalec: Cornerstone
Založba: Massacre Records
Izid: year
Cornerstone – otrok klaviaturista danskih melodičnih hard rockerjev Steena Mogensena in bivšega Y.J.Malmsteen’s Rising Force/Rainbow vreščača Doogiea Whitea, se vračajo s četrtim studijskim albumom. To je brez dlake na jeziku glasba za vse, ki pogrešate Rainbow in stare Deep Purple. S to razliko, da so klaviature časovno posodobljene in vnašajo modni hard rock zvok za katerega je kriv logičen “up-date synthesizer-jev”. Seveda ne manjka toplih objemov klasičnega zvoka orgel, brez tega v tovrstni hard rock branži pač ne gre. Če k temu dodamo spisane riffe, ki na trenutke resnično spominjajo kot bi bil njihov tvorec sam kitarski bog Ritchie Blackmore, da ne govorim o točkovnih kitarskih prehodih, ki nasploh v brušenju dolgih “slide-ov” ječijo, kot bi jih vlekel Ritchie (Mother Of Mercy, naslovna skladba z “Gates Of Babylon rejnboviš” arabeskami), naprej sicer brezmadežno eksekucijo Doogiea Whitea, ki ne skriva podobnosti tako v barvi, rangu in načinu kako pristopa k izbiri melodije petja verzov, z Ronnie James Diom, potem ni potrebno več dosti “doktoriranja” tudi okrog “Two Tales Of One Tommorow”. Da ne govorim o mistiki in okultizmu v verzih, kar je podedovano seveda od nikogar drugega, kot gospoda Dia.
Tudi četrti album je klasično nadaljevanje Cornerstone zgodbe. Skladbe so vse znova perfektno dovršene, tako v produkciji (navita živost je peklensko poudarjena), kompaktne, z izdelano grabežljivimi refreni, ki so seveda atmosferični vrhunci skladb, skrbno dodani instrumentalni okraski (melodični interludiji, tradicionalne kitarske solaže), voluminozno poudarjena bas noga, več delne vokalne harmonije, skratka za produkcijskim in komponističnim krmilom, so se znašli stari izkušeni mački, ki v delu ne zatajijo. Motivske in ritmične raznolikosti je v prešernem izobilju in album se lahko pohvali z nenehno visoko dinamičnostjo in razpoloženjskim valovanjem.
Torej po teh ugotovitvah ostajajo Cornerstone še naprej odličen Rainbow klon (to bodo tudi ostali) in posrečen odgovor na to kje nekje bi glasbeno danes tičali Rainbow, v kolikor bi bilo Ritchieju do tega. Mogensenove klaviature sicer vnašajo dotik Royal Hunt simfonične teatralnosti (Starlight And Mystery – Mogensenova barocco solaža, a tudi to so zaboga počeli že Rainbow) vendar so druge sestavine močno podrejene vplivom Rainbow, tako da bo to album, ki ga bodo veseli prav vsi ljubitelji klasičnega Blackmore Deep Purple plus Rainbow plus Dio pristopa. Zaključne visoke tragične drame v We Are The Dead, pa se bodo kot jagode na vrhu smetane sadne kupe poveselili ljubitelji Black Sabbath Ronnie James Dio 1980 – 1982 ere.
Cornerstone ostajajo zanimivo tudi po četrtem albumu podcenjeni. Ponujajo izredno kvaliteto, popolnoma oblečeno v izročilo klasične hard rock šole sedemdesetih prešito s čipkami modernejše zvočne produkcije in aranžmajev ter zvoka klaviatur. Od kod torej kronična spregledanost skupine? Vsekakor je danes hard rock potisnjen v alternativo in popolno nezanimanje množic, poleg tega vozijo Cornerstone zelo očitno po Rainbow špuri, tako, da ostaja kruto dejstvo ob vsej visoki kvalitetni prepričljivosti “Two Tales Of One Tommorow” nepreseženo v smislu, da tudi, če tvoja ušesa izdajo tega albuma zaobidejo, praktično ne zamudiš ničesar.
Zasedba
Doogie White – vokal
Kasper Damgaard – kitara
Rune Brink – kitara
Steen Mogensen – klaviature, bas kitara
Allan Sorensen – bobni
Produkcija
Cornerstone
Seznam skladb
1. Misery
2. One Man’s Hell
3. Mother Of Mercy
4. Two Tales Of One Tomorrow
5. Prey
6. Blinded
7. Starlight And Mystery
8. The Dance
9. Wicked
10. We Are The Dead
Trajanje albuma: 55.23
