Z grammyjem nagrajeni glasbenik je srčni napad doživel že avgusta leta 2007, nekaj mesecev po možganski kapi, ki je prizadela njegov center za govor.
Pot do slave
Ellas Bates, tako je kitaristu v resnici ime, se je rodil leta 1928 v Misisipiju, njegova družina pa se je sredi 30. let preselila v Čikago. Po dvanajstletnem urjenju prstov na violini je poprijel za kitaro. Vzdevek Bo Diddley je glasbenik dobil, ko je v 40. letih še kot najstnik igral na ulicah Chicaga.
Slavo je doživel leta 1955, ko se je na vrh r’n’b lestvice povzpel s skladbo Bo Diddley, pozneje pa nanizal veliko drugih uspešnic, kot so Who Do You Love, Before You Accuse Me, and Mona.
Vpliv ritma Bo Didleyja
V ZDA ga pogosto označujejo za eno ključnih figur pri prehodu bluza v rokenrol, njegov značilni “bomp, ba-bomp-bomp, bomp-bo” ritem pa so si pogosto sposojali U2, ZZ Top, The Rolling Stones, Bruce Springsteen, Guns n’ Roses in mnogi drugi. Med poznavalci se pogosto uporablja celo strokovni termin “ritem Bo Didleyja”, ki si ga je izposodil tudi Buddy Holly (in za njim The Rolling Stones) v pesmi Not Fade Away.
Prepoznavnost je Didleyju prinesel tudi filmski svet. Sodeloval je pri ustvarjanju glasbe za filma La Bamba in Umazani ples. Leta 1987 je bil kitarist, ki se ga je oprijel naziv The Originator, sprejet v Dvorano slavnih Rock and Rolla, leta 1998 pa je prejel grammy za življenjsko delo.
V intervjuju za The Sydney Morning Herald marca leta 2007 je Diddley vztrajal pri tem, da je sam pravi oče rocka: “Little Richard je prišel dva ali tri leta pozneje, skupaj z Elvisom Presleyjem. Z drugimi besedami, bil sem prvi frajer na sceni.”
