Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Hauptplatz / Feldkirchen / Avstrija
Datum koncerta: 24.08.2007
Število obiskovalcev: 1100
Cena karte: 47.00€
Vsakdo, ki me pozna ve, da zame nastop Uriah Heep vsakič, ko jih imam priložnost videti, predstavlja nek svojevrsten glasbeni praznik in dan, ko mi nasmešek ponavadi še dolgo ne zleze z obraza, moj duh pa se še nekaj časa po koncu koncerta nahaja nekje “zgoraj”. Letos sem si jih imel priložnost ogledati že na festivalu Lovely Days v St. Pöltnu, kjer so (kot se razume) pustili zelo dober vtis, kljub manjšim tehničnim težavicam z ozvočenjem. Tedaj sem jih obenem prvič videl v spremenjeni zasedbi, z novim bobnarjem Russelom Gilbrookom. Uriah Heep so bili vse od leta 1987 do začetka tega leta v trdni zasedbi, dokler se ni legendarni bobnar Lee “The Bear” Kerslake zaradi bolezni odločil upokojiti. Njegovo mesto za bobni in spremljevalnimi vokali je zapolnil precej mlajši Gilbrook. Sprva sem bil precej skeptičen do te zamenjave toda potem, ko sem ga prvič gledal v živo sem se lahko prepričal, da gre za odličnega bobnarja z mogočnimi prijemi, ki ne špara s svojo energijo. Kot spremljevalni vokalist bo sicer rabil še nekaj časa preden bo pri meni popolnoma sprejet. Obenem mislim, da je skupini, ki že dolgo ni več v cvetu mladosti, prinesel več kot potreben kanček mladostniške energije. Ključna četverica je seveda še naprej na svojih mestih in se stara kot dobro vino; se pravi kitarist Mick Box (zadni originalni član in glavna gonilna sila skupine), bas kitarist Trevor Bolder (eden najboljših basistov v zgodovini rocka odkar je začel svojo glasbeno pot pri Bowiejevi skupini Spiders From Mars), klaviaturist Phil Lanzon (najboljša možna zamenjava za legendarnega Kena Hensleya, katero so lahko našli in obenem prav tako raznovrsten klaviaturist ter spremljevalni pevec) in fenomenalni pevec Bernie Shaw (ki je po mojem mnenju sicer šele tretji najboljši pevec v njihovi zgodovini, takoj za Davidom Byronom in Johnom Lawtonom, vendar odlična mešanica med obema omenjenima in kriminalno prezrt). To je preprosto skupina, ki ne more razočarati svojih ljubiteljev tudi, če imajo na odru tehnične težave (kot je bilo to na Lovely Days festivalu letos) ali jim ponagaja vreme (kot se je pripetilo ta večer).
Naj torej preidem k bistvenemu delu reportaže potem, ko sem predvsem za vse tiste, ki niste bili seznajeni, razkril nekaj ozadja v zvezi s skupino. Potem, ko sem že skoraj ubil vsako upanje, da jih bom videl še drugič v enem letu (mimogrede, cena vstopnice je bila ubijalska, kar se je poznalo tudi na precej skromni udeležbi obiskovalcev, ki so se zbrali na glavnem trgu sredi Feldkirchna), so se “vremena vendarle zjasnila” in z Alešem sva lahko ponovno prisostvovala koncertu neuničljivih Heepsterjev. Potem, ko sva po težavni vožnji s pošteno “prehlajenim” avtom le prispela na “kraj zločina”, sva se razgledala po panorami, ki jo je ponujal slikoviti mestni trg, obložen predvsem s kavarnami in stojnicami za pijačo. Ker sta bili prej napovedani še dve predskupini, ki nista pri meni zbujali pretiranega navdušenja, sem se odločil, da do prihoda Heepov dogajanje opazujem od daleč, izza mize. Ugodni ambient, ki je do tedaj prevladoval v ozračju, je hitro pokvarila prva od obeh predskupin, ki je začela igrati nek obupno razglašen blues, ki je bil kot, da bi ga potegnil iz najhujše nočne more. Ti lokalni, razglašeni kmetiči so imeli mikrofon pritrjen kar na grablje, a kljub temu ne za njih, ne za več kot pol ure nepopisno dolgočasne glasbe, ki so jo igrali, nisem čutil prav nobenega pomilovanja. Njihovi nasledniki, ki so na oder pristopili s klišejskim power bluesom so sicer pokazali, da znajo igrati, čeprav sem še naprej pošteno zehal in večkrat pogledal na uro. Še najbolj se mi je vtsnil v spomin njihov pevec, pravcati sivi mrožek, ob katerem bi se še Lech Walensa zdel kot kak eleganten tjulenj. Kljub temu moram priznati, da se je “ata mrož” vokalno razmeroma dobro obdržal, skupina pa je svojim maloštevilnim privržencem vendarle dala tisto kar so želeli od njih. Nekatere se, da pač res zelo hitro zadovoljiti.
Našega čakanja je bilo konec nekaj čez deveto uro, ko so na oder le prikorakali naši “stari znanci” (ta koncert je predstavljal že moje peto srečanje z njimi). Tedaj pa se je zgodilo nekaj hecnega, kar bi kak fanovski zanesenjak lahko hitro povezal z misticizmom, ki že od njihovega rojstva obdaja to skupino. Skoraj v isti sapi, ko so legendarni “šamani” rock glasbe udarili s “So Tired” (tudi tokrat so imeli popolnoma isti nabor skladb kot prejšnjič in mislim, da bi bil že skrajni čas, da ga spet nekoliko osvežijo, saj sem pošteno pogrešal tisti posebni faktor presenečenja, ki ga ponavadi pričakujem na večini koncertov) je nenadoma začelo deževati. To pa, kljub vse večjem nalivu, ki je sčasoma le nekoliko pojenjal, ni zaustavilo množice, da ne bi navdušeno spodbujala legendarnih glasbenikov. Po zelo dobro izvedenem, a ne preveč vznemirljivem uvodu so nadaljevali s “Cry Freedom”, eno mojih najljubših skladb iz Berniejevega obdobja. Slednji se je med drugim pošalil na račun dežja medtem, ko je večino skladb odpel tako dobro kot se že dolgo ne spomnim, opazno obljše kot nazadnje na Lovely Days. Tudi ostali so bili ta večer razmeroma dobro razpoloženi, čeprav se jim je bralo, da niso bili navdušeni nad vremenom. V duhu menjavanja med starimi in novejšimi deli so nadaljevali s “Fallin’ In Love”, ki je kot prva v vzdušje prinesla sapico romantike. Vedno je užitek slišati kako poslastico iz Lawtonovega obdobja in tudi tokrat smo bili priča zelo dostojni izvedbi. “Words in the Distance”, še eno izmed mojih najljubših del iz “modernega obodbja”, je nadaljevala serijo odličnih izvedb. Dež ni uspel uničiti dobrega ambienta ter interakcije med odrom in publiko. Bernie je to kot ponavadi hitro izkoristil, da je pripravil občinstvo k večjemu sodelovanju in petju posameznih vokalnih delov, zlasti refrenov. Brez “zabušavanja” pač ne gre na Uriah Heep koncertu. “Stealin” je že od nekdaj tista priljubljena Heep uspešnica, ki s svojim navihanim, kavbojskim pridihom prebudi še tako nevživetega osebka ter skladba iz Byronove ere, ki je kot ustvarjena za Berniejev vokal. Od novejših del je sledila še “Between Two Worlds”. Zatem je Mick pograbil akustično kitaro in odigral prve akorde njihove legendarne klasike “The Wizard”, prave glasbene inkarnacije pozitivzma. Sam sem “zaljubljen” v to skladbo že odkar sem jo prvič slišal in kljub temu, da je takrat ravno najhuje deževalo, sem jo kot ponavadi odpel od začetka do konca. Pop rokcovsko začinjeni “Free Me” iz Lawtonovega obdobja, katerega pozna velika večina nemško govorečega sveta, saj je bil na tem območju njihov največji hit, je bil še eden izmed glavnih trenutkov tesnega sodelovanja publike in skupine. Temu je sledilo še nekaj vrhuncev koncerta. “Sunrise” je bil zagotovo eden izmed njih, mogočna skladba o sončnem vzhodu, katero je Bernie tudi tokrat odpel z neverjetnim žarom medtem, ko sem ga pazoval z odpritmi usti. Na veliko navdušenje mnogih starejših fanov, ki se spomnijo prvih korakov skupine, je bila zatem na vrsti tudi “Gypsy”, njihova prva klasika s prvega albuma. To je bil po pričakovanju eden Mickovih najboljših trenutkov, kjer je demonstriral vrsto sočnih solaž. Ta večer smo imeli priložnost slišati tudi pošteno razširjeno verzijo “Look At Yourself” z vmesnim jamom med Mickom, Trevorjem in Russelom. Zatem je prišel vrhunec rednega dela z mojstrskim epom “July Morning”. To je bil Lanzonov glavni trenutek večera potem, ko je ponudil bravurozno predstavo na hammond orglah in mini moogu. Seveda pri odlični izvedbi ni bil osamljen in tudi ostali člani so zelo dobro pripeljali ta brezčasni ep do njegovega konca.
Po tem je bilo konec rednega dela nastopa. Heepsterji so se jadrno vrnili z udarno “Bird Of Prey”, skladbo v bolj hard rockersko-metalskih sferah, zelo primeren izbor za oživljanje tistih “zaspancev” v publiki, ki jih je dež uspel nekoliko uspavati. Koncert so kot ponavadi zaključili s svojima najbolj znanima in priljubljenima klasikama, “Easy Livin” ter “Lady In Black”, kar je bilo res vse prej kot presenčenje. Med izvedbo “Easy Livin'”, je zmanjkalo toka v glavnem kablu tako, da smo iz publike morali ob pomoči bobnarskegha ritma praktično sami do konca izpeljati skladbo, katero je na srečo poznala velika večina izmed prisotnih. Zanimivo, to je bilo letos že drugič, da sem na koncertu doživel nekaj podobnega (na nastopu Jethro Tull v Pordenoneju se je moral nastop zaradi omrtvičenja glavnega kabla celo predčasno končati in tudi to se je pripetilo proti koncu nastopa). Na srečo je band hitro uspel urediti ta neljubi pripetljaj. Tok se je vrnil tako, da so lahko pošteno izvedli še zadnjo skladbo večera, “Lady In Black”, drugi akustični trenutek večera, kjer je publika kot ponavadi odpela znamenite “ah-ah-e” v refrenih. Slovo skupine je bilo pospremljeno z dolgimi in navdušenimi ovacijami in Heepsterji se, po svoji navadi, tudi torkat niso nehali zahvaljevati publiki za dobro sodelovanje. Mick torkat s trzalicami ni bil tako darežljiv kot je sicer, saj jih je vrgel le na svojo stran, vendar pa tistega, ki je prišel uživati predvsem v njihovi glasbi to ni kaj dosti peklilo. Prijateljica ni bila nič kaj zadovoljna s tem, se je pa tudi ona strinjala, da je bil koncert odigran na zavidljivi ravni. V mojem spominu sicer ni bil presežen njihov nastop v Münchnu, pred štirimi leti, vendar je tudi ta gotovo spadal med tri najboljše, kar sem jih gledal. Nekateri, ki so bili v prednjih vrstah so se pritoževali, da so bili vokali ves čas slabo slišni medtem, ko je bi tam, kjer sem jaz stal (blizu mešalne mize) zvok naravnost odličen. Če bi bila cena vstopnice vsaj nekoliko bolj humana sem prepričan, da bi bilo dosti več ljudi ne pa manj kot polovica trga. To dejstvo in slabo vreme vnemar pa lahko potrdim, da smo bili ponovno priča vrhunskemu nastopu enih zadnjih preživelih čarovnikov rock glasbe od katerih kaj manj kot čiste perfekcije res ne moreš pričakovati.
Setlista
1. So Tired
2. Cry Freedom
3. Fallin’ In Love
4. Words In A Distance
5. Stealin’
6. Between Two Worlds
7. The Wizard
8. Free Me
9. Sunrise
10. Gypsy
11. Look At Yourself
12.) July Morning
—dodatek—
13.) Bird Of Prey
14.) Easy Livin’
15.) Lady In Black
Galerija slik
