Van Der Graaf Generator v Vidmu širili bolezen čuvarjev svetilnika (2013)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 79

“Eno največjih presenečenj je predstavljala imenitna izvedba Hammillove solo mojstrovine »Flight«, ki izvira iz albuma »A Black Box«. Slednja je bila poleg »Meurglys III« ter »A Plague of Lighthouse Keepers« ene izmed epskih suit v tem večeru.”

lokacija: Videm (Udine) / Teatro Palamostre / Italija
datum: torek, 02.07.2013


Legendarni britanski pionirji progresivnega rocka Van Der Graaf Generator (skrajšano VDGG), ki v zadnjih letih delujejo v podobi tria Peter Hammill (vokal, kitara, klavir), Hugh Banton (orgle, bas pedala) in Guy Evans (bobni, tolkala), so tudi letos obiskali naše zahodne, italijanske sosede, kjer že od začetka sedemdesetih uživajo kulten status. Pravzaprav je bila Italija od nekdaj edina država, za katero bi se lahko reklo, da je legendarni skupini izkazovala zasluženo priznanje za trdo delo in konstantno sledenje glasbeni viziji. Tokrat so se oglasili v Vidmu (Udinah), skoraj natanko štiri leta po nastopu v Trstu (2.8.2009), najbližje kolikor so se kdaj približali Sloveniji, kjer jih žal iz dobro znanih razlogov, o katerih res nima smisla na široko razpravljati, skoraj 100% ne bomo nikoli videli nastopiti. VDGG so danes ena poslednjih, čedalje bolj osamljenih, pionirskih skupin progresivnega rocka, ki navkljub temu, da so lasišča posameznih članov čedalje bolj osivela ali razredčena, nadaljujejo z intenzivnimi turnejami in izdajanjem kvalitetnih studijskih albumov.

Še več, bolj kot leta minevajo in bolj kot so lica treh članov VDGG razbrazdana in upadla od šib časa, se ti nekako zavedajo, da je ostalo le še malo priložnosti za ustvarjanje nove glasbe in koncertnega promoviranja njihove unikatne glasbene ekspresije. Za razliko od kakšnih Yes, kjer bodo stare člane sčasoma enostavno zamenjali novi obrazi ali v najslabšem primeru njihovi družinski člani, poleg tega jih zasleduje še cel kup ‘tribute’ skupin, Hammill in njegova stara pajdaša, dobro vesta, da bo koncertno promoviranje VDGG glasbe šlo skoraj zagotovo skupaj z njimi v grob, še posebno zato, ker je Peter Hammill na tem svetu samo eden. Prav to je bil eden glavnih razlogov, da so se na tej turneji, prvič po letu 1972, odločili na slehernem nastopu izvajati 23-minutni epski magnu opus »A Plague of Lighthouse Keepers«.

Do zdaj so ga v celoti v živo izvedli samo enkrat, leta 1972 med nastopom za belgijsko televizijo. Ta konceptualna epska suita, ki izvira iz njihovega, med ljubitelji še danes morda najbolj čislanega, albuma »Pawn Hearts« (1971), je bila, skupaj z omenjenim albumom, v Italiji že od nekdaj izjemno priljubljena, medtem ko so se tedaj domači, britanski, kritiki vnovič ‘izkazali’ z ignoranco in popolnim nerazumevanjem VDGG glasbene in konceptualne vizije. Poleg te izvedbeno izjemno zahtevne mojstrovine so v nabor koncertnih izvedb v tem večeru vključili še nekaj nadvse prijetnih presenečenj. Trio je bil navkljub temu, da se vsi trije člani banda pospešeno bližajo sedemdesetemu letu, tudi med nastopom v Vidmu v izjemni formi in večkrat se je zdelo kot, da med Hammillom, Bantonom in Evansom vlada prav posebna odrska telepatija.

Žal se enako ne bi moglo reči za organizatorje v dvorani Teatro Palamostre, ki se v tem večeru niso ravno izkazali. Pred in med koncertom se je namreč zgodilo par nerodnih reči. Prvič, dvorana je bila enostavno premajhna glede na splošen odziv, saj je hitro zmanjkalo sedežev ali pa se je zgodilo, da so obiskovalci prejeli vstopnici z enako številko sedeža, kar je povzročilo nekaj neugodnih situacij. Drugič, izbor predskupine je bil popolnoma zgrešen. Pravzaprav skoraj nobena predskupina ne bi bila primerna za VDGG, ampak nastop banda Giovanni Guidi Trio je bil prava nočna mora in travmatična izkušnja tako za telo kot za duha. Trio mladeničev, zbranih na klavirju, kontrabasu in bobnih, je lomil repetativne in duhamorne ritme avantgardnega free jazza brez kakršnegakoli repa ali glave, kaj šele duše. Skoraj eno uro popolne zvokovne kakofonije, ubijanja klavirskih tipk, počenih ritmov ter desetminutnega uglaševanja strun kontrabasa, bi zamorilo tudi tiste z najbolj jeklenimi živci. Ni se bilo mogoče znebiti občutka, da je šlo za falirane študente glasbene akademije, katere je zavrnil vsak orkester ali big band in zdaj v glavnem, kadar ne nastopijo pred izbrano publiko, igrajo po vlažnih kleteh, kjer nenehno improvizirajo ‘bog si ga vedi kaj’.

Tretji, največji, problem pa je predstavljalo popolnoma neprimerno dvoransko ozvočenje, ki je VDGG skorajda pokvarilo nastop. Hammillov mikrofon je iz skladbe v skladbo čedalje bolj hreščal in pokal, medtem ko je imel Banton na orglah in pod njimi še hujše težave, saj bas pedal včasih sploh ni bilo slišati, nekajkrat pa je zvočnik tako nemarno zahreščal, da bi kdo s slabšimi živci in manj izkušnjami že zdavnaj odkorakal z odra ali vsaj prekinil nastop. Toda legendarni trio se ni pustil motiti tem tehničnim problemom in dejstvu, da so nerodni odrski tehniki šele v zaključku nastopa ugotovili, da nekaj ni v redu ter se prepozno, popolnoma nepotrebno začeli premikati po odru. Kot pravi profesionalci so stisnili zobe in zdržali do konca, čeprav se je čutilo, da so nekoliko jezni na nerodne zvočne tehnike, saj se je Hammill sčasoma nehal truditi z udvorljivo italijanščino.

Zdaj pa k pozitivnim stvarem. VDGG so, kot že povedano, neverjetni glasbeniki, ki se starajo kot dobro vino. Hammillov vokal je še vedno odlično ohranjen, čeprav je z leti nižje intoniran, saj ne more več dosegati vseh visokih leg. To je glaven razlog, zakaj zelo verjetno ne bomo legendarnih balad kot sta »Refugees« in »House With No Door« nikoli več slišali v živo. Seznam izvedb je bil sestavljen iz skladb z zadnjih dveh ‘regularnih’ (inštrumentalno-improvizacijski album »ALT«, ki je brez Hammillovega vokala, se sem nekako ne uvršča) studijskih dosežkov, se pravi »A Grounding in Numbers« ter »Trisector«, enega Hammillovega solo dela ter treh klasik iz sedemdesetih. Nastop so odprli z briljantno kaotičnim »Interference Patterns«. Mogočna atmosfera, ki je bila plod Hammillovega gromovniškega kameleonstva, Bantonovih melodramatičnih orglarskih pasaž in Evansovih neusmiljenih bobnarskih krošejev, se je v trenutku razcvetela. Gospod Hammill, ki je imel po dolgem času za malenkost daljšo pričesko kot ponavadi, je uvodni del nastopa večinoma presedel pred klavirjem, nakar so prišle na vrsto skladbe za električno kitaro. Razgreta atmosfera se je nekoliko umirila z bolj eteričnim in subtilno naravnanim »Your Time Starts Now«, ki je pokazal drugo plat legendarne skupine.

Eno največjih presenečenj je predstavljala imenitna izvedba Hammillove solo mojstrovine »Flight«, ki izvira iz albuma »A Black Box«. Slednja je bila poleg »Meurglys III« ter »A Plague of Lighthouse Keepers« ene izmed epskih suit v tem večeru. Z izvedbama »Bunsho« in »Lifetime« so prisotne v dvorani vnovič opomnili, da je novejši studijski material po kakovosti popolnoma enakovreden njihovim klasikam iz sedemdesetih. Že prej omenjena epska poslastica, »Meurglys III, The Songwriter’s Guild«, še eno prijetno presenečenje, ki originalno izvira iz precej prezrtega albuma »World Record«, je bila nekoliko skrajšana, saj tokrat niso odigrali znamenite reggae sekcije, ki številnim privržencem enostavno ni všeč, čeprav sploh ni napačna in predstavlja enega najbolj zabavnih eksperimentov v njihovi karieri.

Za zaključek regularnega dela nastopa pa so po pričakovanju izbrali »A Plague of Lighthouse Keepers«, kjer so jim štrene mešale prej omenjene tehnične težave, a so ga kljub temu, ob vsej njegovi kompleksnosti in številnimi improvizacijami, suvereno speljali do konca in tako dokazali publiki in sebi, da lahko še vedno igrajo tudi najbolj zahtevne stvaritve iz svoje bogate kariere. Zaključek nastopa so okronali na skorajda najboljši možni način, saj je »Man-Erg« ena njihovih najboljših in najbolj reprezentativnih skladb sploh, čeprav so nekateri rajši želeli slišati izvedbeno zahtevnejšo »Childlike’s Faith in Childhood’s End«. Morda bi ob odsotnosti tehničnih težav odigrali tudi eno skladbo več, vendar je bila ura ob zaključku nastopa, tudi ‘po zaslugi’ popolnoma nepotrebne predskupine, že pozna in prišel je čas za večerni počitek. Legende britanskega (prog) rocka, ki so v mladosti skrbele za zdravje in niso nikoli konzumirale opojnih substanc oziroma prakticirale gesla ‘seks, droge in rock’n’roll, namreč na stara leta hodijo spat ‘skupaj s kurami’, kar je po eni strani tudi prav. Van Der Graaf Generator so z nastopom v Vidmu, ne glede na številne tehnične komplikacije, na koncu vendarle izšli kot zmagovalci in bili tudi ustrezno nagrajeni z bučnim aplavzom s strani publike. VDGG so vnovič dokazali, da ostajajo poseben pojem zase in prav gotovo tista pionirska progresivno rockovska formacija, katero se dandanes najbolj splača videti v živo.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Interference Patterns
2. Your Time Starts Now
3. Flight
4. Lifetime
5. Bunsho
6. Meurglys III
7. A Plague of Lighthouse Keepers
—dodatek—
8. Man-Erg


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X