Kraj: Orto bar / Ljubljana / Slovenija
Datum intervjuja: 09.12.2009
Vatrene ulice so skupina s pestro zgodovino. Nastali so že leta 1990, torej so ujeli dotik osemdesetih, kjer je razsajal Yu rock, sapico post punka, povzeli grunge bum devetdesetih, vendar ko jim prisluhneš, definirajo neko sebi lastno glasbeno figuro, prepoznavnega zvoka in značaja, ki je ne moreš žanrsko umestiti nikamor. Zakaj so za nekaj let umrli in se rodili znova? Eden od vzrokov je gotovo bil domovinska vojna, ki je divjala na Hrvaških tleh v prejšnjem desetletju. Vatrene ulice so lahko torej le rock. In za povrhu tega še zelo dober rock. Zasedba je v letošnjem letu izdala šele svoj drugi studijski album, za katerega pa radi samo povedo, da je to pravzaprav za njih prvi pravi studijski album. Zakaj je tako, povzema zanimiv dialog s skupino, tik pred koncertom v Orto baru, dne 09.12.2009, ko je zasedba dobila priložnost da promovira svoj sveži studijski izdelek naslovljen z “9 po Richteru” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ.
V prostoru zaodrja ljubljanskega Orto bara sta mi sprva delala družbo bobnar Marijo Barić in kitarist Marin Jovanovac. Kasneje v pogovoru so fantje zamenjali vloge in intervju je zaključil vodja zasedbe Vatrenih ulic, sicer pevec in tekstopisec, Goran Filipančić – Fila.
RockLine: Kako to, da ste potrebovali celih dvajset let, da pridete do izdaje vašega drugega albuma?
Marijo: Pa to je v bistvu naš prvi pravi studijski album. Glavni vzrok za to je v prvi vrsti domovinska vojna, ki je divjala po Hrvaškem. Pevec Fila je v njem aktivno sodeloval, tudi jaz…
Marin: Meni je bilo takrat šest let…
Marijo: Marin je takrat gledal risanke Baltazarja in Pink Panterja, ha, ha… Prvi album je posnel Fila sam. Živel je v Sloveniji precej časa. Ob pomoči naših dragih prijateljev Dance Mamblita iz Slovenije, ne vem, če si že slišal za njih?
RockLine: Na žalost ne.
Marijo: To je pet ljudi iz Kopra, s katerimi smo še danes v zelo dobrih odnosih. Sam sem že od začetka pri Vatrenih ulicah, vendar pa se je vmes zgodila vojna, pa študij, Fila je odšel v Slovenijo, pa ženitve, pa otroci,…. Tako da smo se pravzaprav vrnili na prizorišče šele leta 1998. Znova stare Vatrene ulice, posneli ta prvi album, nastopili v klubu Kulušić (stari rockerski klub v Zagrebu, ki ne deluje več op.p.), sledilo je še par odličnih koncertov. Nato smo se znova lotili dela in tu je sedaj ta novi album, ki ga sami imenujemo, kot prvi pravi album Vatrenih ulic. Čeprav je drugi.
Marin: V tem smislu, da je na njem bil dejansko vključen cel kvartet, kot skupina.
Marijo: Zbrali smo denar, odšli v studio do človeka, ki nam je produciral album Švigija, To je zelo priznani producent na Hrvaškem, vrhunski producent. Končni izdelek je bil zelo všeč založbi Dallas.
Marin: Da zelo jim je bil všeč. In naleteli smo na enako zgodbo. Nikamor nas niso mogli uvrstiti, v žanrskem oziru.
Marijo: In sami smo pravzaprav mulci, z izjemo Marina, ki smo rasli na novem valu. Se pravi ob skupinah EKV, Partibrejkers, Haustor, starih Zabranjeno pušenje in tako dalje. Tako, da se to čuti tudi v naši glasbi. Fila piše tekste, ni pa aranžer. To pomeni, da pride s skladbo in nam jo predstavi s kitaro. Potem se vsak od nas loti svojega dela in tako nastane skladba.
Marin: To pa, da nikamor ne morete umestiti naš glasbeni stil, je zato, ker vsak med nami posluša drugačno glasbo. Trije kolegi iz skupine so “novo valovci”, jaz precej mlajši po letih, pa poslušam vse od Pink Floyd, do Crosby Stills & Nash, Neil Younga, predvsem vse te starejše skupine, pripadam pa sicer “grunge” generaciji.
RockLine: Skladbe, ki jih predstavlja album “9 po Richteru” so nastajale v obdobju 10. let? So kakšne med njimi zelo stare in so se aranžmajsko zelo spremenile na izvirnik, ali ne?
Marijo: Da v presledku desetih let so nastajale. O tem lahko tako govorimo. Niso pa te skladbe toliko stare. Nekaj skladb je narejenih povsem “na novo”. Deset skladb na albumu je povsem novih.
Fila: Ta album je pravzaprav naš “best of”. Po toliko letih čakanja, da nam prava založba izda album, to dejstvo niti ne čudi mnogo.
Marijo: Torej le dve skladbi sta starejši in na novo aranžirani na tem albumu. To sta Dok padaju glave in Moja generacija. Torej sedaj sta napravljeni mnogo bolje. Ostale pa so naš skupen produkt, nastale nedavna.
Fila: Ko smo leta 1991 prispeli v Jugoton (nekdanja jugoslovanska založniška hiša, op.p.) in prinesli svoj demo, so nam obljubljali, da bi mogoče lahko izdali pri njih album. Pa nam je kasneje rekel Škarica (Siniša Škarica, takratni odgovorni urednik Jugotona, op.p.): “Fantje vojna je! Samo vi ste nam še manjkali!” Vendar pa je bila v tistem obdobju pred vojno super klima. Polnili smo vse klube po Zagrebu.
RockLine: Verjetno vam je ostalo mnogo neizkoriščenih idej za novi album. Bo novi album nasledil aktualnega predvidoma kmalu?
Marijo: Pa v bistvu niti ta prvi album ni še dal od sebe tistega, kar mora dati. Trenutno smo pred izidom drugega singla albuma Kreni. Obeta se snemanje spotov. Album moramo čim bolje spromovirati.
RockLine: Ste zadovoljni s promocijo založbe Dallas?
Marijo: Fila? Je v klubu pred odrom kaj ljudi?
Fila: Da nekaj jih je.
Marijo: No potem smo zelo zadovoljni.
Fila: Si videl kaj plakatov za nocojšnji koncert?
RockLine: Ne.
Fila: Pa,… Dallas se trudi bolj za velike zvezde.
RockLine: Če lahko malo provociram in primerjam Slovenijo s Hrvaško v glasbenem oziru. Sam opažam, da je Hrvaškim skupinam v rocku okrog ritma navadno vse jasno medtem, ko Slovenskim marsikdaj ni. Obratno pa je Slovenski metal precej močnejši od Hrvaškega…
Fila: S tem se ravno ne bi strinjal. Poznaš skupino Dance Mamblita?
RockLine: Ne.
Marijo: Ne pozna. To sem ga tudi že sam vprašal.
Fila: Res? Ne poznaš? Pa v zadnjih dveh letih so obredli celo Slovenijo po koncertih. To skupino vodita Boris in Andrej, ki sta nekdaj igrala pri skupini Valter brani Sarajevo. Basist in bobnar. Konec tega meseca bodo Dance Mamblita pri Radiu Študent izdali svoj drugi album.
Marijo: Oni so naši dobri prijatelji. Ko so nastopali pred nami v klubu “Jabuka” v Zagrebu, je to izpadla odlična ideja. Oni so bili kot naročeni, da razgrejejo publiko. Odlična skupina. Preveri jih nujno.
RockLine: Kako se kuri sicer publika na Hrvaškem na Vatrene ulice?
Marijo: Veš v skupini smo mešani. Kitarist Marin prihaja iz Velike Gorice, jaz iz Zagreba, točneje Ferenščice, basist Daniel prihaja iz Slavonije, Fila iz Zagreba. Vsi pa živimo v Zagrebu. Prva postava Vatrenih ulic so bili vsi po vrsti Zagrebčani. Veš in mnogo ljudi je šlo skozi skupino, sedaj se je postava izkristalizirala. In mnogim ljudem to ni jasno. Fila izbira v verzih sociološko tematiko. Vanjo vpleta izkušnje ljubezenskih razmerij…
RockLine: Verzi sladb na “9 po Richteru” so zares odlični.
Marijo: Odlični so. In pazi to. Dejansko je vse to o čemer poje Fila, dejansko Fila tudi doživel. Recimo skladba Huligan gradskih ulica gre v verzih takole: Amsterdam, Vukovar,… Veš to je on vse preživel. Ta skladba je tudi naš prvi “single” in posneli smo zanjo tudi video spot.
RockLine: Vokal posebej dobro zažiga v bolj sofisticiranih trenutkih plošče.
Marijo: Res je. Fila pride do nas s teksti. Melodija je vokalno že pripravljena. Odigra jo na akorde kitare. Vse je doživeto, vse zgodbe. Od vojnih, ljubezenskih, socioloških… Potem vso reč skupaj oblikujemo. Tako bomo oblikovali tudi naš sledeči album.
Fila: Za aktualni album sta svojo pomembno vlogo v začetku te zgodbe odigrala Mars Music in založba Dallas. Tako nam sledijo nastopi v februarju 2010 Beograd, potem v marcu istega leta Novi Sad. Tako da trenutno vse lepo zgleda za Vatrene ulice.
RockLine: Fila, kako bi ti pokomentiral svoje tekste?
Fila: Pa veš kako? To je moja uporniška pozicija, ki jo zavzemam do vsakdana, do nepravičnosti, katere del smo v tej družbi. Tako da tudi nocoj, ko bomo nastopili tu v Ljubljani natanko vem, kako, zakaj, kdaj in kje so bili ti verzi ustvarjeni. Tako se vselej z lahkoto poistovetim z njimi in potegnem iz njih maksimum, ko jih predstavljam na odru. To je naša moč in v tem adutu ljudi vselej prepričamo na nastopih v živo. Tisti, ki nas vidijo prvič, bodo prišli z gotovostjo tudi na naš sledeči koncert. To zažiga in v to sem prepričan. Drugače niti ne moreš razmišljati, če si odrastel na skupinah kot sta npr. EKV in Azra. Sicer pa, tu je naša vstopna točka in želimo svoje mesto na prizorišču.
RockLine: Rad bi tudi tebe vprašal to, ali je ostalo idej mnogo za prihodnji album?
Fila: Skladbe za tretji album so pravzaprav pripravljene. Tretji album bo tudi v vsem uporniški in nabit z eksplozivnostjo naše rockovske sporočilnosti. Veš kot mladenič sem pri 14. letih prisostvoval svojemu prvemu koncertu. Igrali so Azra. Leta 1982. Potem si lahko predstavljaš, da se me je Yugo rock zelo globoko dotaknil. Partibrejkersi, EKV, Zabranjeno pušenje, sploh njihova prva dva albuma, pa New Primitives. Slednji so bili močni v Zagrebu in Sarajevu. Neverjetno so zažigali, ko so stopili na oder v nogometnih kopačkah, kravatah in haljah. Danes so drugi časi. Ta album, bi moral iziti pred dvema letoma, a so se stvari za nas nekoliko zavlekle. A v tem oziru za nas zelo dobro, da smo morali še malo počakati. Prostor bivše Jugoslavije se je v zadnjih dveh letih namreč maksimalno odprl, glede koncertnih prizorišč. Nasploh festivalskih. Samo na tleh Bosne in Hercegovine je letno kakšnih 15. festivalov. Na ta vlak s svežim albumom skačemo tudi mi, kot novi Zagrebški bend, ki lahko pove v glasbenem smislu veliko konkretnega. Zelo se zanimajo za nas v Bosni in Srbiji, kar je zelo zanimivo, odkar se znova vrti naša glasba. Je pa pri vsem najbolj pomembno srce. Če to lahko daš, si dosegel največ. Seveda ostajam tukaj v okviru “mainstreama”, kar Vatene ulice konec koncev, še vedno smo. Dišimo kot skupina, ki lahko danes sledi najmočnejšim albumom zasedb Riblja čorba ali Azra.
RockLine: Dejansko ste aktualni za nastope na festivalih, po klubih in motozborih.
Fila: Da. Tudi tu v Sloveniji smo že nekajkrat nastopili, nocojšnji nastop v Orto baru, pa je za nas še posebnega pomena. In pri tem za nas ni pomembno, četudi bomo nastopili pred vsega desetimi ljudmi.
RockLine: Prej si omenjal ponovno odpiranje tega bivšega jugoslovanskega prostora za koncerte. Kako pa vidiš kopico novih, mlajših, nadvse talentiranih skupin, ki se na taistem območju pojavljajo v današnjem času. Natanko pred enim letom sem intervjuval takole, kot sedaj Vatrene ulice, tu v Orto Baru skupini Morso in Vatra…
Fila: Da to je zanimiva zgodba. Če bi se pogovarjal pred tremi leti z Vatro in z nami, bi bila zgodba povsem drugačna. Sedaj ko se je ta prostor znova odprl, oboji zremo naprej silno pozitivnih pričakovanj, predvsem zaradi eksplozije številnih koncertnih prizorišč, zlasti festivalskih. Tudi Slovenijo moramo čim bolje “zvoziti” in zapustili dober vtis, si pridobiti čim več simpatij. Bomo videli. Z založbo Dallas smo podpisali pogodbo za tri albume tako, da se bomo v Ljubljani definitivno še kdaj srečali. Drugače pa sledi v prihodnjem letu vse polno nastopov po Zagrebu. Polno se je odprlo klubov, eksplozija. Sedaj štejejo samo še živi nastopi, kjer se moraš dokazati pred publiko in prostora za glasbene prevarante, ki se skrivajo samo po studiu, ni več.
* Kako je bilo na koncertnem nastopu skupine Vatrene ulice, po tem intervjuju, v ljubljanskem Orto Baru, dne 09.12.2009, si lahjko preberete TUKAJ.
* Hvala Primožu Kranjcu iz skupine Flu Flu in basistu skupine Grrizli Madams (žal njegovega imena nisem uspel prestreči, vsled silno slabe promocije ponovno delujoče zasedbe – upam da čimprej poženejo svoj lastni MySpace), ki sta prispevala fotografiji za ta intervju.
Galerija slik
