Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum koncerta: 11.01.2014
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 5,00€
Tribute to skupine so vselej dobrodošli gost, saj priskrbijo organizatorju dober koncertni obisk, to pa velja tudi za šank. Kula, hrvaška zasedba doma iz međimurskega Čakovca, predana liku in delu velikih Led Zeppelin, je tako našla svojo pot tudi na slovenske odre, točneje v ljubi nam Orto bar. Na svojem obisku je priredila pravo malo orgijo, s katero so se poistovetile rocku zavezane duše, ki se le težko sprijaznijo, da Led Zeppelin nikdar več ne bodo igrali. Veliko je bilo tudi hrvaških obiskovalcev, kar je na moč presenečalo.
Vsak obliž na rano krutega spoznanja, da Led Zeppelin ni več, pride prav. In kdor me pozna ve da na koncerte »tribute to zasedb« ne hodim, torej mora v teh dneh januarja po Ljubljani vladati zares prava koncertna suša. In Kula niso v poznavanju Led Zeppelin repertoarja nikakršni analfabeti. Orto bar je naletel na uro in pol dolg repertoar najbolj prepoznavnih točk zasedbe Led Zeppelin, prav tako pa se je zapolnil zelo lepo šele v času, ko je zasedba šele stopila na koncertni oder. V skupnem seštevku kakšnih sto komadov, je norelo ob zimzelenih Led Zeppelin rock ‘n’ roll koračnicah. Od otvoritvene Good Times Bad Times, pa Rock ‘N’ Roll, Ramble On, Communication Breakdown, Black Dog, pričakovano Stairway to Heaven, Kashmir, Nobody’s Fault, Immigrant Song. Zasedba si je domislila odličnega trika, da dodatno razvedri slovensko občinstvo. Pred pričetkom izvedbe Whole Lotta Love, kjer je potrebovala kar nekaj dodatnih tehniških priprav zvočne prilagoditve komadu, je kitarist teatralno vrinil surovo navito urezani uvodni del Siddhartine skladbe Napoj. Seveda ni izostal v izvedbi dolg psihadelično improvizacijski vložek z violinskim lokom na kitari. Ne v Whole Lota Love, kot tudi ne kasneje v Dazed And Confused.
Kvartet igra suvereno. Lepo so ujeli originale. Od vokalne barve, s pravo soul vibracijo v tonaliteti, do korektno odpetih visokih sekvenc (no nekaj »šlamparije« v oblikovanju melodičnih linij je bilo pričakovane), ki okarakterizirajo edinstveni Plantov vokalni dosje. Kitara je za arzenal Jimmy Pagea delovala celo preveč tehnično izpopolnjeno, šolsko izpiljeno. V zvoku kanček preostro, kanček preveč navito. Vse lepo in prav, osnove figure sicer znova lepo podane, le v solažah kitaristu ni treba razkazovati kako hiter in spreten je. Verjamemo, da je zelo dober, zato ne rabi posebnih dodajanj okraskov izvirnikom. Nekaj več Pageovega edinstvenega »feelinga v gripu« naj prelije v svoje prste, pa bo zadeva še lepše funkcionirala v prihodnje. Seveda so bile netočnosti prisotne, tako v Stariway To Heaven (v prehodni pasaži »..makes me wonder…«, medtem ko je bila solaža sicer zelo lepo položena). Ritem kinetika pa je utelešala izredno ogrodje, na katerem so Kula uspešno, suvereno in varno izpeljali koncert od začetka do konca. Kar nekaj preglavic je skupni povzročal recimo Heartbreaker (naveza kitara, vokal), saj je skupina v njem pokazala kar nekaj neusklajenosti v časovnem preciziranju prehodov.
O koncertni predstavi suma sumarum govorim lahko pohvalno. Nič drugače. Nemara pa bi bilo v prihodnje zelo dobro za skupino, da še bolj razgiba koncertne nastope tako, da vključuje z akustiko zabeljene točke zasedbe kot so Going To California, Friends, Gallows Pole, da ne govorim do skoraj nadobveznih integracijah skladb Babe I’m Gonna Leave You, ertotogene mračno baladne bluesovske drama lepotice SInce I’ve Been Lovin You, ali vselej magično zazrte Rain Song. O posebnih vrstah presenečenja, kot so med drugim Achilles Last Stand, No Quarter ali In My Times Of Dying, pa lahko verjetno le sanjamo. Bend bi pridobil na intenzificiranju občutij tudi tako, da bi nadgradil odrski videz ter »bad ass attitude«. Vse ob svojem času. Še en lep sobotni večer torej v Orto baru.
Galerija slik
