Vices

Daytona nima ponuditi le indie car tekmovanj ter ogromne gomile zvite pločevine, temveč solidno nahrani vaše ušesa tudi s čem drugim kot hrupom avtomobilskih mašin. To dokazujejo tudi fantje v skupini Dead Poetic, ki so v glasbenih analih vneseni že s tremi izdanimi albumi. Zadnji nosi naziv Vices. Kvantiteta ne opravičuje obstoja, če se v sami srži ne skriva kaj globljega. Denimo talent. In pevec Brandon Rike, kitarista Zach Miles, Dusty Redmon, basist John Brehm in bobnar Jesse Sprinkle so kar zadeva to minimalno zahtevo, uspešno kriti. Kako pa je z originalnostjo slišanega?

Screamo je glasbena podzvrst, ki je v letih obstoja po svoji stvaritvi burila duhove zahtevnejšega dela spektra glasbene poslušalske srenje. Z jasno vizijo, da je nemogoče kljubovati ostrim zahtevam trga če v glasbo ne stisneš kakšnega melodičnega okrasa ter prikličeš nase urok komercialne prebavljivosti, so se lani v studio odpravili tudi Dead Poetic. Za produkcijsko mizo je sedel Aaron Sprinkle, ki je do zdaj čaral zvočne podobe skupin kot so Pedro The Lion in Anberlin, da pa bi bilo ravnpvesje med vplivi klasičnega rocka v harmoniji z alternativnim prizvenom devetdesetih pa je poskrbel Chino Moreno, gostujoči soproducent in gostujoči vokalist na kar dveh pesmih tokratnega glasbenega izdelka. Chino je garant za pritegnitev množic že zaradi dejstva, da si brez njega težko predstavljamo skupino Deftones. Pa so Dead Poetic vseeno zvočno precej bližje Stone Temple Pilotsom in Pearl Jamom na hardcoreovski glasnosti kot kateremukoli prepotentnemu ter “sveže” zvenečemu klonu novodobne alternative. Kričanje so pustili za sabo ter dali prednost petju, ki ima rep in glavo. ‘Cannibal Vs. Cunning’ je prvi stik s kozemtično predelano podobo skupine, ki je včasih vokalno razbijala steklo na očalih, zdaj pa so sposobni melanholičnega večglasnega prepevanja. Komad ziblje in hipnotizira s konglomeratom zvoka, ki je mešanica sentimentalnega trušča devetdesetih in artističnega minimalizma skupin kot so Deftones, deloma pa je slišati tudi produkcijsko dovršenost kakšnih bolj komercialnih skupin kot so, denimo, zgodnji Linkin Park. Riker prepeva s tenorsko štimo, zvok masovnega direkta v vašo glavo pa dopolnijo v obliki celostnega instrumentala. Po zibanju je čas za ščepec starih vplivov, ki so hardcoreovski, a ravno prav sladkani z elementarnim preskokom v že slišano kombinacijo Stone Temple Pilotsovskega besa, ki ste ga občudovali na zadnjih izdelkih tega benda. ‘Lioness’. Vseeno ostaja v ustih, polnosti zvoka navkljub, občutek, da so Dead Poetic zapadli že na začetku v linearno formo ponavljanja, ki vam sporočila zabija z jeklenimi žeblji in obenem roteče direktno v vaše tretje oko. Nadaljevanje paraboličnega leta dodaja meditativno linijo, ki se je ne bi branili niti A Perfect Circle, Riker pa po maynardovsko obdeluje tematiko razočaranja, izgube emocionalne inteligence. Edino, kar ostane je samouničenje in smrt. Pa fantje ponudijo nadaljnjo tolažbo. Opijati so sredstvo pomiritve bolečine zbijali že davno prej v preteklosti, tako da vas skladba ‘Narcotic’ s svojo dekadentnostjo niti ne ganejo preveč. Skladba zveni bližje overdoseu speeda kot pa tramalom ali kakšnim drugim pomirjevalom. Vsaj odvajala so vam prihranili za kdaj drugič. Vseeno so iz minute v minuto vse močnejši občutki, da se vrtite v krogu ter poslušate nekaj simpatičnega, a preveč podobnega že slišanemu. Tempo sledenja je enak, v najvišji prestavi pa skupini zmanjkuje vrtljajev za vzpon še za stopničko višje. Zato drvenje deloma zaustavijo ter ponudijo povsem solidno alternativno baladico, ki bi bila zlahka eden izmed glavnih hitov plošče. ‘In Coma’ spominja na Coheed In Cambria. Zato, da vas z ‘Long Forgotten’ visokooktansko prevetrijo v eksplozivni burji naslednjega komada, za katerega ponovno prisežete, da zveni kot Scott Wailand v svoji novi rockovsko revolveraški pogruntavščini. Postano in prežvečeno, a še vedno sili v gibanje in malce hitrejši tempo bitja srca. “Remake” zvoka devetdesetih se nadaljuje, Dead Poetic pa se v svoji dvodimenzionalni dovršenosti nikakor ne dajo motiti. Prvo presenečenje, če temu lahko rečem, je genetski poskus križanja Audioslave sounda ter nečesar domnevno avtonomnega. ‘Sinless City’ pomeni drugi suspenz ploščnih vrtljajev, še toliko bolj pa vas umirja hipnotični duet skupine Dead Poetic ter že tolikokrat omenjanega China Morena. ‘Paralytic’ zveni seksi in pomiritveno. Kot da bi se fantje potegovali za nove praporščake, ki bi vihteli lahko alternativni prapor “the-best-of-Deftones” zvoka. Hipnotičnost se nadaljuje tudi v nadaljevanju in ‘Animals’ nam prvič ponudi obrise klasičnega Led Zeppovskega šamanstva, postapokaliptično uničenje pa se prikrade v obliki halucinogenega privida skladbe ‘Crashing Down’, ker pa je povsem jasno, da bo Moreno nezadovoljen le s stransko vlogo na plošči, jim je tokrat zakuhal ter serviral elektro beatovsko skledico tega, kar bi lahko šlo tudi v skladišče zvoka za naslednjo Team Sleep ploščo. ‘Copy Of A Copy’. Nomen est omen. In za zaključek vas še zadnjič snubijo s post grungerskim poljubom, s katerim poskušajo svoj otrpli in od kopiranja že povedanega razboleli jezik poriniti vsaj do mandeljnov. ‘Vices’ je labodji spev plošče, ki bi bila lahko uspešna, a se je zalomilo pri programiranju časovnega stroja.

Dead Poetic so nedvomno poetični in poslušljivi, celo všečni, nikakor pa ne premorejo elementa pozitivnega presenečenja z nečim novim. Dosledno so konzumirali in prebavili ter svojevrstno umetelno nasrali v obliko čudovitega kupčka, ki bi si nedvomno zaslužil svojih pet minut slave in vsaj desetino vaše pozornosti, ki bi jim jo nekako le naklonili.Precej več uspeha kot danes pa bi želi kakšnih deset let nazaj, ko bi se za prvo mesto MTV-jeve lestvice lahko kosali s STP, Jami in ostalimi grungerji, ki so “vzcveteli” po smrti prvega moža skupine Nirvana. Tako pa so Dead Poetic le še ena skupina več, ki sicer zna igrati, premore melodiko, talent in vizijo, a jim je rok trajanja že rahlo potekel.