Izvajalec: White Wolf
Založba: Escape Music
Izid: year
White Wolf so kanadska hard rock skupina, ki ji po dveh odličnih albumih “Standing Alone” (1984) in “Endangered Species” (1986) ni uspel preboj v vrh. Nosili so izreden glasbeni potencial, prvi album prodali v 250.000 kopijah po svetu, potem pa jih je povozil čas, ki je v ospredje potisnil druge trende, katerim edinstveni mutirani beli volk ni bil v prilagoditvenem smislu več kos. In tako je bilo potrebno potrpeti, da se možje spravijo skupaj in odločijo izdati svoj tretji album, kar 20 let.
Kanadski rojaki Triumph in jenkiji Y & T! V obeh je moč najti tudi v White Wolf severno ameriški riffovski “feel” – torej riffovsko udarno orientiran klasični hard rock. A ker se je White Wolf dotaknil tudi Judas Priest juriš z riffovsko ekstravaganco plošč prve polovice osemdesetih, katerega so mehčali v izrazu z okusnim občutkom melodičnega koketiranja kakšnih Britanskih AOR prvakov Magnum, so White Wolf predstavljali nekakšno premostitveno vez med staro šolo sedemdesetih (Rainbow) in razcvetom šmink in hair glam rock gibanja, v drugi polovici osemdesetih. Bili so prestari, da bi jih tlačili v isti koš z klasičnimi Rainbow in v isti sapi premladi za demonsko privlačni šarm razvpitosti Motley Crue. Spregledana razvojna slepa veja v rock glasbi. A zato v svoji zmesi nič manj zanimiva, kar so White Wolf izpostavili še posebej na “Endangered Species” (1986), ob poudarjeni produkcijski zvočni spoliranosti, ki je postregla v tistem času vrhunski moderen hard rock zvok.
In “Victim Of The Spotlight” – ta težko pričakovani povratek skupine? Nekako se je pred štirimi leti zgodila podobna pripoved o Britancih Saracen, ki so po prebivanju na grobišču od leta 1981, oživeli v letu 2003 z izdajo drugega albuma “Red Sky” (RockLine recenzija TUKAJ). No White Wolf v primerjavi s Saracen žal ne posedujejo tako izvirne glasbene podobe…
Postava je doživela spremembe. Zlasti je najbolj pomembna na mestu ene izmed obeh kitar. V skupini dela družbo originalnemu članu Camu McLeoudu Šved Martin Kronlund, ki je perfektno začutil skupino. Možakar je to potrdil z odličnim producentskim prispevkom za novi album. Ta nosi neverjeten klasično usmerjen živ hard rock zvok. Zlasti je produkcija kriva, da zvenijo današnji White Wolf “rainbowsko”, revitalizacija zvoka sedemdesetih Rainbow. Zlasti zaradi nekaterih izbranih melodičnih harmonij, v katerih s prepletom vijugata oba kitarista, ki jih podpira klasičen zvok orgel. Pevec Don Wolf pa neverjetno na trenutke potegne linije v melodijah, ki spominjajo na Ronnie Jamesa Dia, po točkovni grlenosti in raskavosti vokala, se bo kdo med vami spotoma nemara obdregnil ob Grahama Bonneta, v višjih vzklikih je v vzporednicah Ian Gillan, seveda v svojih boljših časih. Možje so odlično izkoristili namen srednjih instrumentalnih interludijev, s katerimi so odlično razgibali skladbe, tako, da so s skrbno izbiro kompatibilnih melodij, le prilili olja na ogenj v ustvarjanju drame znotraj skladb (kitarske solaže, prehodni okraski), refreni pa so mojstrsko začinjeni z več delnimi vokalnimi harmonijami, kar dokazuje, veliko znanje v kosanju s prijemi, ki izvirajo iz obvladovanja znanja klasične hard rock šole, kar drži dramatično vzdušje na visoki točki v skladbah, to pa velja tudi za veliko “pretočnost” albuma in tako zagotovljeno visoko prijaznost ušenim bobničem!
Verjetno ste se ustrašili, da od White Wolf osemdesetih ni ostalo kdove koliko. Pa ni res! Otvoritvena naslovna skladba je nadaljevanje natanko z mesta zaključne skladbe albuma “Endangered Species” imenovane Snake Charmer. V novem produkcijskem obuvalu in s tem izredni detajlno dovršeni zvočni preobleki zvenijo White Wolf v studiu neverjetno živo, kot rečeno dihajo po tej plati v slogu Rainbow. Fantje so ohranili epsko bombastičnost vseh skladb in zrelostno po produkcijski plati povsem dozoreli. Tragedija v skladbah, kot so recimo The Wolf z arabskim melosom vodilnega motiva, ali vnovično simpatiziranje z AOR-om v America (Hello Again), Dreams Are Forever, One More Lie ali z najbolj “magnumsko” Don’t Turn Away, nadalje Hard Cold Stone, ki bi bila glede na glam rock prijeme vključena v naslednik Endagered Species, ko bi ta izšel v osemdesetih, je vseskozi učinkovito grabežljiva. Celo še bolj kot po izredni sveži idejni razgibanosti, pa privlači novi album s kakovostno konsistentno enakovrednostjo vseh 12. novih skladb. Torej filler komadov ni na albumu! Pravo cvetko, ki podaja roko na eni strani klasičnemu Y&T riffu (pridh Hendrixa ni mogoče preslišati), na drugi pa epskosti “Magnumskega” refrena in pravzaprav najbolj neposredno uspešno okarakterizira celotno poanto o White Wolf, pa predstavlja na albumu skladba Price Of One.
White Wolf so se na tak način s svojim komaj tretjim albumom v 27. letih obstoja skupine (pričeli so svojo kariero leta 1980, kot cover band) uspešno vrnili na prizorišče. Izdali so odličen album vrnitve, katerega lekcije bodo veseli vsi pravi ljubitelji tradicionalne hard rock šole, ki so se poistovetili z analizo “Victim Of The Spotlight” v gornjih odstavkih.
Zasedba
Don Wolf – vokal
Cam Macleod – kitara, spremljevalni vokal
Martin Kronlund – kitara
Rikard Quist – bas kitara, klaviature
Imre Daun – bobni
Produkcija
Martin Kronlund
Seznam skladb
1. Victim of the Spotlight
2. The Wolf
3. America (Hello again)
4. The Eyes Of The World
5. One More Lie
6. Hard Cold Stone
7. Price Of One
8. Dreams Are Forever
9. Nightmares
10. Hold On (Getting Tighter)
11. Don’t Turn Away
12. Out Of Control
Trajanje albuma: 53.19
