Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Moratti, Rob
Založba: Escape Music
Izid: year
Trajanje: 46:59
Ocena: 4.5/5
Ni ravno Cole Moretti, je pa Rob Moratti. Ni “Tih deževen dan”, je pa (tiha sončna) “Zmaga”. Ne evrovizijska, “zgolj” osebna. Kanadski vokalist Rob Moratti je prvikrat vstopil na rockovsko prizorišče z dvema albuma, ki jih je izdal s svojo skupino Moratti. To je bilo še v devetdesetih. Kasnejša udejstvovanja z odlično AOR zasedbo Final Frontier, ki je svoj zadnji album “Freelight” (izmed skupno štirih), izdala leta 2006 preko založbe Escape Records, pravzaprav v pretežni meri definirajo tudi album “Victory”. Kot namiguje že sam naslov albuma, je energija preko njega polna pozitivne vibracije in optimizma, tako v melosu kot samih verzih. Album poseduje dotik svečanosti, neukrotljivosti v stremenju za cilji, ki jih določajo življenjski izzivi. Ta energija uteleša tudi energijo opusa skupine Final Frontier. Vendar pa je “Victory” album osebno izpovedne note Roba, ki deluje v tej smeri še bolj izrazno sprofilirano, predvsem pa zrelo. Ne glede na to da govorimo o AOR glasbi, prihaja na površje ob poslušanju “Victory” ščepec dotika art zabele, na kar vpliva zlasti enkratna tovarišija glasbenih instrumentalistov, ki spremljajo Roba na njegovem samostojnem studijskem prvencu, kot tudi pridobljene izkušnje Robovega kratkotrajnega, a za glasbenikovo dozorevanje, slino pomembnega, sodelovanja na mestu pevca pri skupini Saga.
Kitarski dirkač Reb Beach je povsod na tem albumu. Razmahnil se je v izdatni meri, saj mu ni treba ubogati ukazov in želja njegovega Whitesnake šefa Davida Coverdalea. Rebovo soliranje in sam riffing sta precej bližje tistemu kar pooseblja karizmo njegovega igranja na albumih Winger. Vodilni kitarski frazi v skladbi Jennie, nedvomno zavida tudi sam Kip Winger. Reb je vsestranski kitarski virtuoz in z bogatimi izkušnjami v glasbenem poslu deluje povsem mirno, njegov ego je pridno zdresiran in ubogljivo privezan na vrvici. Spoštljivo sledi pravilom igre, ki jih to pot postavlja Moratti. Tako deluje Reb v soliranju preudarno, ne razsipava z notami, nikdar ne sili v ospredje in ne izkazuje potrebe po razkazovanju svojega bogatega arzenala obvladovanja kitarske igre. Glasbenik se striktno prilagaja jedru kompozicijske naveze kitica-refren. Njegova funkcija je v prvi vrsti razpoloženjska zabela te naveze in v tem funkcionira Reb zmagovito. Naveza Roba in Reba je najbolj pomemben faktor, ki omogoča albumu, da ta dosega in presega vse zahtevane kvalitativne standarde današnjih melodic rock izdaj. Naveza deluje, kot bi se oba glasbenika poznala že dolgo med seboj in izdala serijo skupnih albumov v preteklosti. Na albumu pa sodeluje tudi Christian Wolf, ki v prvi vrsti skrbi za poudarjanje fraz in zvočno “polnjenje” lukenj, dvig dinamike, občutka živosti, navkljub kristalni čistosti miksa.
Nasploh je na albumu občutek, da igra z Morattijem prava skupina. Na bas kitari je še en odličnjak in prekaljen stari maček – Tony Franklin. Drugi del ritem sekcije pripada renomiranem Saginem bobnarju Brianu Doernerju, medtem ko je Moratti izbral na mestu klaviaturista zanimivo ime Fredrik Bergh, poznan po odličnosti Street Talk albumov. Šved močnejše postave je v zadnjem času svoje kreativne silnice usmeril v svojo novo skupino Bloodbound, ki jo je nemara kdo med vami ujel na odrih leta 2008, kot predskupino mariborskega ali zagrebškega koncerta zasedbe HammerFall. Bergh je mojster oživljanja občutka osemdesetih v opremljanju skladb z bogato variabilnim ličilom sintetizatorjev, ki jih kombinira z občasnimi sočnimi vključki piana, kot je to denimo v Hold That Light (tu se čuti da je Bergh odraščal ob poslušanju Journey). Ta v melosu najbolj zbliža Morattijev album z izročilom Journey – hipoma potegne celo na Journey hit Only The Young, medtem ko sama ritmična in atmosferična zasnova Life Time dolguje v navdihu marsikatero vzporednico Derf Leppard skladbi Hysteria. Enkratna On And On poseduje kopreno rustikalnosti. Kitarska fraza v kombinaciji s čokatim polaganje klaviaturskih linij, jemlje celo nekaj elementarnosti klasičnih Uriah Heep. To je eden tistih trenutkov albuma, ko je nemogoče govoriti o striktnem AOR albumu, saj se ga občasno držijo vzmetnice muziciranja, ki vnašajo nekaj eklektičnosti. On And On deluje art rockovsko in to je npr. trenutek albuma, kjer je takoj jasno, da je Moratti pred kratkim obiskoval malo šolo pri mojstrih tovrstne obrti Saga. Take It All Back je primer enkratno dovršene melodične pol baladne AOR rock kompozicije, ki potrjuje izjemno izrazno aranžersko složnost tovarišije in Roba na tem albumu in sama po sebi izstopa na tem albumu. V drugih časih rojena za radijski hit.
To je AOR album s kanček izpostavljeno držo kitarskih riffov v miksu, torej deluje album v celokupnem seštevku trše, od “povprečnega” AOR miksa. Vsi aranžmaji so podrejeni Morattijevemu vokalu in vokal absolutno dominira na albumu, pevec pa to iznajdljivo in v slehernem trenutku kompetentno kapitalizira, ko se s prožno artikulacijo sicer tehnično brezhibnega in vrhunsko izdelanega avtoritativnega vokala lahkotno sprehaja skozi lege širokega ranga izjemnega vokalnega dometa.
Moratti vstopa v album “Victory” oborožen z dragocenimi izkušnjami, okrepljeno samozavestjo in v lastni glasbeni retoriki, precej bolj jasno definirane vizije, s katero stremi k utelesitvi tokratnega cilja. Vse to je Robu prineslo kratkotrajno bivanje neprecenljive vrednosti na mestu vokalista v legendarni kanadski super art rock zasedbi Saga. Biti v skupini Saga, kot začasna menjava za člana, ki definira v odločni meri artizem te zasedbe, je prej prekletstvo kot žegenj. To zbližuje Robovo usodo v glasbenem poslu z usodami pevcev tipa Blaze Bayley in Tim “RIpper” Owens, saj je teža in veličina Saga opusa (v smislu samega pionirstva) enakovredna tema atributoma opusev Iron Maiden ter Judas Priest (seveda je treba imeti tu v uvidu tri različne glasbene okope, ki jih zasedajo te tri skupine). Nepričakovana vrnitev Michaela Sadler-ja k Sagi, potem ko je pevec konec leta 2007 nepreklicno napovedal svoje slovo od matične zasedbe, je v oziru utrjevanja imena in prepoznavnosti na današnjem melodic rock/AOR, pa tudi prog rockovskem prizorišču (tukaj so všteti fani skupine Saga), odlična odskočna deska za zagon samostojne kariere. Ob tem izkoristiš čvrste veze in poznanstva, ki si jih pridobil v tem času in formiraš ekipo prekaljenih glasbenikov s katerimi posnameš album.
Skladbe so resnično dlakocepsko izpiljene in minutaža tega albuma ne zna dolgočasiti. Edini šibkejši člen albuma je trivialno zasnovana (in bolščavo) “cukrasta” I Promise You, ki nekoliko kazi sicer odlično zmes melanholije in svečanosti, te bombastične zabele osnovnih AOR vektorjev, ki sicer preko albuma ne poznajo saharinskih prebitkov. Takšni perfektni razpoloženjski zmesi najdemo tudi v Standing On The Top Of The World, ki bi brez problema na pozicije otvoritve albuma lahko zamenjala sicer prav tako ultra vzdražno pompozno točko Life On The Line.
Rob Moratti je z “Victory” doktoriral! Izdal je prefinjen, avtorsko izjemno zrel album, ki se drži osebne prepoznavne avtorske note (mimogrede, tudi sicer izvrstni “Human Condition”, je enkraten in neponovljiv Saga album ravno zaradi Robove note,) ki mu odpira na stežaj vrata v poglabljanje samostojne kariere. Da je Moratti res pristopil dlakocepsko k polni oblikovanosti tega izdelka potrjuje tudi sodelovanje Richarda Chycki-ja, ki je poskrbel za miks zvoka na albumu. Chycki je sodeloval v preteklosti med drugim tudi z Rush in Gotthard. Upajmo, da bo Moratti gradil naprej na tej izjemni platform, katero je zasidral s tem odličnim samostojnim studijskim prvencem. In pred vsem? “Zmagovitim”!
Zasedba
Rob Moratti – vokal, spremljevalni vokal
Reb Beach – kitara
Christian Wolff – kitare, klaviature
Fredrik Bergh – klaviature
Tony Franklin – bas kitara
Brian Doerner – bobni
Produkcija
Rob Moratti
Seznam skladb
1. Life On The Line
2. Everything But Good Bye
3. Life Time
4. Power Of Love
5. Hold That Light
6. On And On
7. Take It All Back
8. I Promise You
9. Standing On The Top Of The World
10. Jennie
11. Now More Than Ever
