Izvajalec: Coldplay
Založba: Parlophone Records
Izid: year
Trajanje: 00:45:07
Ocena: 3/5
Po tem, ko so otoški rokerji Coldplay s prvimi tremi albumi “Parachutes” (2000), “A Rush of Blood to the Head” (2002) in “X&Y” (2005) zaokrožili t.i. trilogijo, so s četrtim “Viva la Vida or Death and All His Friends” ubrali malce drugačno pot. Produkcijo so prepustili izkušenima “mačkoma” Brianu Enu, ki slovi po sodelovanju z vrhunskimi glasbeniki, med katerimi velja omeniti U2, Genesis ter Massive Attack, in Markusu Dravsu (Björk, Arcade Fire). “Manjkajoči” Martinov falzét so nadomestili s kitarskim eksperimentiranjem oz. “distorzijo” in rahlimi primesmi bluesa. Kljub vsemu plošček še vedno zveni značilno “coldplayevsko”. Tema besedil je že nekako v naprej pričakovana. Ljubezen, politika, vojna, mir, religija, Bog, smrt. Značilno za Martina in priležnike. Kot običajno, se tudi na tem albumu čuti vpliv drugih glasbenikov. Omenimo le nekatere: U2 (še posebej pri Bucklandovi kitari), My Bloody Valentine, Arcade Fire, Blur. Še najbolj v ušesa bodeča je primerjava s kitarskim virtuozom Joem Satrianijem, kateremu naj bi Coldplay “ukradli” linijo pesmi “If I Could Fly” z albuma “Is There Love in Space?”, a fantje to odločno zanikajo. Ne glede na vse, omenjeni album spada med najbolj uspešne britanske albume lanskega leta. Na police prodajaln je prišel v sredini junija, novembra pa mu je sledila še “deluxe” izdaja dvojnega albuma “Viva la Vida – Prospekt`s March Edition”, ki vsebuje osem še ne izdanih skladb, nastalih med snemanjem.
Več kot očitno so Coldplay tokrat iskali navdih v likovni umetnosti, čemur sta priča tako naslov kot naslovnica albuma in celo knjižica. Naslov “Viva la Vida”, špansko frazo, ki v prevodu pomeni “dolgo živeti življenje”, so si gospodje sposodili pri eni od slik mehiške slikarke Fride Kahlo. Naslovnico je zavzela slika “Svoboda vodi ljudstvo” (“Liberty Leading the People”) Eugena Delacroixa iz leta 1830. Da bi bila mera polna, so okrasili tudi spremljajočo knjižico, ki poleg njihovih “krac” vsebuje le še eno skupinsko fotografijo. Brez besedil in brez ostalih podatkov. Skromno.
Petinštirideset minutno popotovanje po bolj zrelem in enem najboljših Coldplay albumov se začne z instrumentalnim in najkrajšim “Life in Technicolor”, čigar posebnost je, da v uho ne zareže s kitaro, temveč s tradicionalnim perzijskim “santurom” (instrument, podoben čembalu). Vendar je tu že prva “slabost”. Skladba je neverjetno podobna MGMT singlu “Kids” (“Time to Pretend EP”, 2005). Ne ozirajoč se na omenjeno dejstvo so na BBC komad uporabili kot glasbo pri svojih poročanjih z OI v Pekingu ter pri vremenski napovedi in poročilih z angleške “premier” lige. “Cemeteries of London” obudi angleško podeželsko balado in viktorijanska popotovanja. Razprostrani travniki, reke, griči se ti kar prikažejo pred očmi. To niti ni tako presenetljivo, saj so Coldplay že pred izdajo albuma napovedali, da bo tokrat več poudarka na “vizualizaciji”. Martinov vokal je podkrepljen z rahlim udarjanjem po bobnih, sinkopiranjem akustične kitare, ploskanjem rok in klavirjem za zaključek. Podobno, malce turobno vzdušje, se nadaljuje tudi v “Lost!”, le da je tu ploskanje rok podkrepljeno s cerkvenimi orglami. Pri skladbi z duhovnim besedilom žal ne more biti nič drugače. In ko že pričakujete, da bodo pri četrtem komadu “42” končno zarezale kitare, se to ne zgodi. Vsaj na začetku ne. Martinovo “jamranje” se nadaljuje vse do polovice skladbe, nato pa ritem pospeši in končno se vključi tudi električna kitara. “Lovers in Japan/Reign of Love” sta dve skladbi v eni. Čeprav naslov ne kaže na to, ima prva striktno vojaško tematiko. Pri drugi se ritem malce umiri, postane bolj blažen. Kitare zamenja Martinovo igranje klavirja. Najdaljši komad na ploščku je “Yes”, ki ima od vseh pesmi na albumu najbolj romantičen začetek, za kar je kriva prav vpletenost violin. Omenjeni komad vsebuje še t.i. “skrito” skladbo. “Chinese Sleep Chant” na ovitku ni navedena in jo boste slišali šele po približno štirih minutah poslušanja “Yes”. Skladbe ne bo lahko zgrešiti, saj kitare končno zarežejo v do sedaj skoraj brezmadežen plošček. Pa tudi tematika “poželenja” do tega trenutka še ni bila uporabljena. Aleluja. Močno poudarjene kitare tokrat skoraj popolnoma zasenčijo Martinov vokal. Verjetno enega najbolj pompoznih začetkov nosi naslovna pesem “Viva la Vida”. Godala in zvonovi se prilegajo temi rock-religije, ki so jo ustvarili Coldplay sami. Ob enem je to tudi ena redkih skladb na albumu, ki ima “singalongajoč” refren. Prav tako lahko med svetlejše točke štejemo prvi singel “Violet Hill”. Distorzija kitarskih rifov in na trenutke piskajoč Martinov vokal je tisto, kar na novem albumu malce pogrešamo. V komadu “Strawberry Swing” ponovno zaslišimo za rock album malce nenavaden zvok afriških brenkal, ki lepo zapolnijo “prostor” med Martinovimi klaviaturami. Kot zadnja, deseta pesem je tu “Death and All His Friends”. Precej mirna skladba, ki že z naslovom pove svoje bistvo, vsebuje še “skrito”, na nežnih zvokih tolkal bazirano “The Escapist”. Več kot to ne bi mogli niti pričakovati, saj sta na celotnem albumu samo dva malce hitrejša komada: “Viva la Vida” in “Violet Hill”.
Novembra izdan “deluxe” album “Viva la Vida – Prospekt`s March Editon” vsebuje poleg običajnega ploščka “Viva la Vida or Death and All His Friends” še EP z osmimi skladbami. “Life in Technicolor” tokrat ni samo instrumentalen, daljši je skoraj za polovico. Lahko bi rekla celo, da so Coldplay brcnili v temo, ker na album niso uvrstili te verzije. Malce manj kot minuto dolgi klavirski skladbi “Postcards from Far Away” sledi “Glass of Water”, v kateri se je Buckland ponovno poigraval z “distorzijo”. Če se zdi “Rainy Day” na začetku eden poskočnejših komadov, ga violine kmalu prizemlijo. “Prospekt`s March/Poppyfields” je pesem, ki temelji predvsem na Martinovem petju in ne toliko na instrumentih. Ti se zaslišijo le toliko, da vse skupaj malce olepšajo. Pri “Lost+” se Coldplay pridruži še Jay-Z, ki s svojim vokalom malce zasenči vse skupaj, tega pa na koncu “prereže” Bucklandova kitara. Tudi na tem ploščku se nahaja “Lovers in Japan”, vendar gre tu za Osaka Sun Mix različico, pri kateri se “čuti” malce več elektronskih primesi. EP zaključi balada “Now My Feet Won`t Touch The Ground”. Skoraj tako, kot da bi poslušali Jacka Johnsona.
Zadnji studijski album Britancev Coldplay se že od izdaje poleti lani prodaja kot vroče žemljice. Je temu kriv drugačen pristop in menjava producentov? Ali gre predvsem za to, da so Coldplay pokazali kako živeti in preživeti na robu svojih zmožnosti. Tveganje se je očitno obrestovalo in Grammy zagotovo ne uide.
Zasedba
Chris Martin – vokal
Jonny Buckland – kitara
Guy Berryman – bas kitara
Will Champion – bobni
Produkcija
Brian Eno, Markus Dravs
Seznam skladb
»Viva la Vida or Death and All His Friends«
1. Life in Technicolor
2. Cemeteries of London
3. Lost!
4. 42
5. Lovers in Japan/Reign of Love
6. Yes
7. Viva la Vida
8. Violet Hill
9. Strawberry Swing
10. Death and All His Friends
»Prospekt`s March EP«
1. Life in Technicolor ii
2. Postcards From Far Away
3. Glass of Water
4. Rainy Day
5. Prospekt`s March/Poppyfields
6. Lost+
7. Lovers in Japan (Osaka Sun Mix)
8. Now My Feet Won`t Touch The Ground
