W.E.T.: Retransmission

0 67

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 22. 1. 2021
Produkcija: W.E.T.
Dolžina albuma: 41.45 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 9.0/10


W.E.T. so formacija, ki za razliko od mnogih aktualnih izvajalcev, ki se prav tako kot W.E.T., preizkušajo v diapazonu dognanj hard rocka, melodičnega rocka, pa tudi AOR glasbe, postavlja kvaliteto pred kvaliteto. Ne le da je »Retransmission« komaj četrti studijski album skupine v 12. letih delovanja, pač pa je skupini znova uspelo prebrati resnično fenomenalen izbor najboljšega med najboljšim.

Glede na to, da so trije glavni nosilci skupine, se pravi Eric Mårtensson  (Eclipse), Robert Säll (Work of Art) in seveda neuničljivi vokalist diamantnega glasu Jeff Scott Soto (Sons of Apollo, solo,…), vseskozi vpeti v različne stranske glasbene projekte, pa delovanja svojih matičnih skupin, je prav zanimivo, da odličnih idej nikakor in nikakor ne zmanjka. Glavna komponista pri W.E.T. sta seveda čudežni Eric Mårtensson  in pa Robert Säll, od katerih je odvisno tudi artistično preživetje njunih matičnih skupin Eclipse in Work of Art. Na drugi ostaja Jeff možakar, ki mu pretežno drugi pišejo glasbo v katero potem vključi svoj na miljo prepoznavni vokal, nerjavečih in žametno božajočih karakteristik, ki vedno znova na vsakem koraku polnokrvno navdušujejo. Jeffov vokal je tudi tokrat tisti ultimativni in bistveni dejavnik ob katerem nove W.E.T. skladbe dobesedno razganja od resničnosti vseh podoživetih strasti in emocij.

»Retransmission« je album, ki nagovarja z izjemno živo nabritostjo in žarom kipeče izvedbene intenzitete. Produkcija je naravnost povedano fantastična. Deluje kot bi bend odigral album po principu koncertnega nastopa v studiu. In kot je v navadi, je novi album skupin W.E.T. v prvi vrsti hard rock album, ki se zavoljo svoje ultra-muzikalne nalezljivosti seveda odločno odklanja karakteristikam sodobnega zvoka melodičnorockovskega revitalizma, pa tudi tradiciji AOR glasbe, medtem ko navita kitarska produkcija ne zanemarja elementov klasične šole heavy metala. Odveč je poudarjati, da tudi ta album razganja vsevprek od razvitega drama teatra in pompoznosti. Visoka razpoloženjska stanja dosegajo svoje vrhunce v imenitno izpeljanih refrenskih napevih, ki kar tekmujejo med seboj kdo bo komu ukradel pozornost na albumu.

W.E.T. so tudi na novem albumu zanimiva mešanica skladateljskih talentov Salla in Martenssona, kar bo všečno tako ljubiteljem Eclipse , tko Work of Art, ker pa je Jeff s svojim vokalom izjemno dominanten pevec, pa so na nek način današnji W.E.T. smiselno nadaljevanje poti pokojnih švedskih hard rockerjev Talisman. Svoje talente so znova v polnem razmahu dostavili na album basist Andreas Passmark, bobnar Robban Bäck in pa izjemni Eclipse kitarist Magnus Henriksson, ki je dostavil nekaj vrhunskih akrobacij znotraj kitarskih solaž. Smodnik mora ostati suh, da polno eksplodira in W.E.T. to predobro vedo.

Idejna razgibanost je visoka, skladbe znotraj predvidljivega komponističnega formata, pa še vedno razvijajo visok nivo variabilnosti. Dvanajst skladb se razvija v srednje hitrem do pospešenem tempu, pri čemer na naletimo na poziciji št. 8 na nekoliko jokavo in baladno naravnano »What Are You Waiting For«, ki je niti ne gre pogrešati. Ni slaba, vendar pa je jasno, da je vključena na album zavoljo žanrske opredeljenosti skupine, ki pač že kar pregovorno zahteva od izvajalcev, vsaj eno balado na izdani album. Ker pa je na redosledju skladb albuma vpeta med izvrstni »Coming Home« in »You Better Believe it«, poslušalec izgubi občutek, da je ta balada sploh prisotna na albumu. Med skladbami, ki zadišijo baladno je tudi »How Do I Know«, ki pa se je W.E.T. znatno bolj posrečila. Preostanek materiala je v celoti briljantno izpiljen in fenomenalno vžigajoča zmes izredne rockovske nabritosti ter muzikalno grabežljive bombastičnosti.  Od uvodne arensko zveneče »Big Boys Don’t Cry«, do sklepne in ene najhitrejših skladb albuma »One Final Kiss«. Kratko, jedrnato in z žarom velike srčnosti. Album dolg manj kot tričetrt ure  prinaša s takšno minutažo olajšanje, saj resnično ne pozna komponističnega balasta.  

Očitno je tole vsiljeno mirovanje, ki je ustavilo ves svet, na nek način tudi navdihujoče. Že v lanskem letu smo prejeli serijo fantastičnih novih albumov v različnih žanrskih sferah. Očitno bo tudi leto 2021 takšno in »Retransmission« je v samem začetku tega leta glasni znanilec tega trenda. Skupine imajo torej več časa, ker ne smejo na turneje. To pomeni tudi več časa za piljenje detajlov in »Retransmission« je primer tovrstne perfekcije. Poznavalci so pričakovali, da bodo W.E.T. spravilo od sebe dober album. Za povrhu tega je več, kot odličen priključek k predhodnim trem albumom in celo najbolj zrel in dramatičen dosežek med vsemi štirimi W.E.T. albumi, kar po svoje niti ne preseneča. Glede na navezo izjemnih talentov, ki stojijo za njim, je to pač (srečna) stvarnosti.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1.  Big Boys Don’t Cry
2.  The Moment Of Truth
3.  The Call Of The Wild
4.  Got To Be About Love
5.  Beautiful Game
6.  How Far To Babylon
7.  Coming Home
8.  What Are You Waiting For
9.  You Better Believe It
10. How Do I Know
11. One Final Kiss 

Zasedba:
Jeff Scott Soto – vokal
Erik Martensson – ritem kitara & nekatere solaž, spremljevalni vokal, klaviature
Robert Säll – klaviature, kitara
Magnus Henriksson – kitarske solaže
Andreas Passmark – bas kitara
Robban Bäck – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki