Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Arena / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 13.04.2011
Število obiskovalcev: 20
Cena karte: 50,75€ (parter)
Natanko štiri leta po zadnji samostojni turneji v sklopu katere je preigraval celotni Pink Floyd album “The Dark Side Of The Moon” (1973), se je, danes že 26. let osamljeni jezdec davno tega razbitih Pink Floyd Roger Waters odločil, da je čas za reaktivacijo sporočila njegove veleumne konceptualne stvaritve, ki je ob izidu leta 1979 prinesla na rock obzorje še enega zadnjih pravih avtorskih albumov, ki so dejansko zadostili vsemu kar okarakterizirajo lahko besede “napreden”, “progresiven”, “inovativen”, “eksperimentalen”,…
Leta so tekla, a sporočilnosti in hkratne močne simbolične vrednosti, podprte z izjemno domiselno ikonografijo, to delo nikakor ni izgubilo. Kot delo umetniške vrednosti, prestaja ob sleherni reinterepretaciji za šalo preizkus časa, kar pomeni le eno. To je brezčasna umetnina, ki sodi v najožji izbor najsvetejših stvaritev rock epopeje, kot jo pozna in doumeva človeštvo. To je Pink Floyd album “The Wall”, danes obvezni hišni inventar slehernega gospodinjstva zemeljske oble.
“The Wall” je album generacij. Od tistih, ki nosijo danes sive glave in so v soju mladosti doživljali erupcijo prapočela rock glasbe, do tistih ki se še rodili niso, ko je Waters že korenito zajadral v samostojno kariero. Waters je mož, ki se zaveda, da ni več rosno mlad, zato se je nemara še zadnjič v karieri podal na avanturo megalomanskega projekta, ki je v svojih zametkih zahteval korenito osvežitev in novo preobleko, da bi sestopil med navadne Zemljane v novem tisočletju, v obliki družbeno kritičnega revolta, aktualnejši, kot kdajkoli prej. “The Wall” je vsekakor album v prvi vrsti spisan kot frustracija zvezdnika, ki je v preobilju vsega izgubil lastno integriteto in moč kljubovanja, vendar pa ga je Waters že davno tega prefinjeno izkoristil za odkrit napad nad nesnago kapitalizma, ki s svojo virozo neustavljivega pohlepa, uničuje vse lepo in skuša z utelešanjem enoumja mnogoterih oblik a realizacije istih ciljev, čim več ljudi potegniti v agonijo odvisnosti samodestrukcije na dolgi rok, saj material ne prinese sreče, ne zdravja, kaj šele radosti. In vseeno postavljamo njegov pomen, nad namen slehernega individuuma izmed nas. Da ne zabredem predaleč.
Waters je okvirno potreboval za aktivacijo te megalomanske turneje reci in piši kar 37 milijonov britanskih funtov. Poleg vsega perfekcionizma, ki v dejanjih sooblikuje karizmo tega častitega umetnika, je v projekt vključena cela mašinerija postranskih zaslužkarjev, različnih “legionarjev”, ki vsak v svoji profesiji prinašajo pomemben gradnik v mozaiku celokupne podobe restavracije “The Wall” koncepta v trodimenzionalni obliki pred oči “kruha in iger” lačnega plebsa.
Roger Waters, je kot glavni vokalni interpret in basist zbral za to turnejo ob sebi preverjeno zveste spremljevalce in sicer kitarista Snowyja Whitea in Davea Kilmnistra, bobnarja Grahama Broada in klaviaturista Jona Carina. Na mestu klaviaturista – prezgodaj preminulega Floydovca Ricka Wrighta, ki je sodeloval na prejšnji Watersovi turneji, se je sprostil prostor za Watersovega sina Harryja Watersa. Kot tretji kitarist je bil vpoklican za to turnejo še G.E.Smith. Drugi vodilni vokalist poleg Watersa je Robbie Wyckoff, zadolžen za vse verze, ki jih izvorno na albumu “The Wall” poje David Gilmour. Ne smemo pa zaobiti kvarteta spremljevalnih vokalistov, ki ga za novo turnejo tvorijo Jon Joyce, Michael Lennon, Mark Lennon, Kipp Lennon. Vsi trije Lennoni niso sorodniki Johna, pa tudi bratje Dalton niso.
Deset minut preko osme zvečer se dvorana zatemni. Huronski gnev navdušenja preglasi populistična parola repeticije stopnjevitega zgoščevanja proti kaosu: “I am Spartacus!” Pirotehnična eksplozija in dobrodošli izpod sija žarometov. Narod v afektu ,oder oblečen v ikonografiji korakajočih kladiv, pa pospremi skozi nizki let v drugo točko senzacionalni trk makete nemškega jurišnega bombnika Ju-87 B “Štuka”, odet v oznake enote 7./StG 77 namenjene operacijam na Balkanu leta 1941.
V prve tričetrt ure koncerta se zid gradi. Vsem prikupni učitelj se obvezno prikrade na oder, ko odjekne v dvorani ena najbolj prepoznavnih skladb Pink Floyd glasbene zapuščine Another Brick in the Wall Part 2, oder pa sprejme poseben zborček otrok, z majicami “Fear builds wall”, ki pomagajo pri vzpostavitvi klimakterija šolskega revolta “razsvetljenih” učencev. Tu je Mother, kjer si Roger naposled vzame nekaj minutk za oddih in v nagovoru razodene, da pričujoči posnetek, ki spremlja izvedbo skladbe izvira izpred 30. let, ko so Pink Floyd zadnjič nastopili na turneji posvečeni promociji albuma “The Wall” na prizorišču dvorane Earls Court v Londonu. “…when I was poor, miserable, fucked up, little Roger…” pa je sosledje besed, s katerim je seveda poudaril, da danes zanj ni več prostora za samopomilovanje. Izjemna točka, kjer kraljuje seveda Roger s svojim znamenitim podajanjem verzov, ki ne skrivajo sebi lastnega pridiha cinizma, v sozvočju akustične kitare, v ozadju se mu pridruži žametasti zvok sinovih klaviatur, v srednjem delu pa smo znova priča podaljšani izvedbi skladbe (podaljšan je bil tudi izhodni del Another Brick in the Wall Part 2), ki je tako zrasla za dodatno kitarsko solažo.
Ob Goodbye Blue Sky prvikrat oživijo “bujne” animacije v skladu izročilom koncepta “The Wall”. A prenovljene. Tu smo dobili tudi odgovor koliko Gilmourja je želel Waters v vokalu ohraniti pri reinterpretaciji albuma. Ni iskal Gilmourjevega klona, pač pa le prilegajočo barvo glasu. Robbie Wyckoff je to vsekakor opravičil s svojim izdelanim melodično čistim petjem, ki je ujelo kanček melanholičnega koprnenja. Kdor je tu iskal Gilmourjev klon, je potegnil kratko. “The Wall” v izvedbi Rogerja Watersa ni izvedba “The Wall” v režiji Pink Floyd in tu je treba potegniti jasno razmejitveno črto, sicer se s koncerta ne vrneš nikdar povsem potešen. V obratni luči velja povsem enako tudi za Gilmourjeve samostojne koncerte.
Prav enako velja za Young Lust, kjer si je bilo treba iz glave v hipu izbiti namerno grobo “šmirkav” Gilmourjev izvorni vokal, kot ga nosi studijska verzija Pink Floyd skladbe. Pred nami je Roger Watrers, ne Pink Floyd Zadnja tretjina prvega dela je obsegala taktično izrabo minut, ki so pomagale pridnim delavskim mravljicam položiti še zadnje zidake v zid. Tako je zasedba po Another Brick in the Wall Part 3 ponovila v zimproviziranih varietetah skupne kombinacije združene znotraj skladbe The Last Few Bricks še enkrat vodilna motiva obeh skladb Young Lust ter One of My Turns, dokler ni ostalo odprto vsega eno okno v zidu. Od tod je molela v zaključku le še Rogerjeva glava (Goodbye Cruel World) in nas popeljala 15. minutnemu premoru naproti.
Zid je zgrajen! Drugi del se začne z izjemnim kontrastom. Senzibilno, krhko nedolžno. Hey You, katere mehkobo, pa ponese divjajočim plamenom naproti srednji instrumentalni del in vokalno posebej izpostavljeni zaključek. To skladbo odigra zasedba v celoti za zidom. V instrumentalu Is There Anybody Out There? se zid odkrije ravno tolik, da prideta na spregled Kilminster in G.E.Smith. Nobody Home se izkaže za močnejšo točko drugega dela dejanja. Tu prevzame pobudo Watersov znameniti vokalni pristop, ki zapusti pravi debeli cmok v grlu, ko se čuteče sprehaja skozi verze popolne Pinkove izoliranosti.
Kontrasti pa vseskozi izjemni! Tako v kombinaciji melodije scenografije in kadrov projekcij na zid, kot tudi v sosledju razpoloženjskih stanj, ki jih narekuje osnova sosledja posameznih kompozicij. Včasih so ti prehodi komaj opazni, neverjetno gracilni, subtilni, čuteči, spet drugič udarijo neposredno rušilno in brez prikrivanja. Ravno to prelivanje med gracilnostjo, robustnostjo, milino in grobostjo, ljubeznijo in sovraštvom, profitom in pogubo, samostojnim in odvisnim, prebudi v človeku, ki pride na koncert, dražljaje, ki jih normalno zavestno filtrira in jih nerad izkazuje, da ne rečem kar, da se jih sramuje. To je točka, ko se lahko polno sprostiš, da se magija glasbe dotakne najgloblje intime poslušalčeve duše. Odprta je torej pot ki ti omogoči združitev z neusahljivim vrelcem ustvarjanja glasbene lepote.
Seveda pa lahko vsi ti močni in edinstveni kontrasti učinkujejo tudi kanček drugače. Tako se je pripetilo kakih 20m od odra, raje kak meter bliže, da je ob koncu Nobody Home ob zvočno svetlobnem učinku sestrelitve britanskega RAF lovca, v verjetni kombinaciji utesnjenosti in pomanjkanja kisika, pahnilo v omedlevico dva najstnika, ki so ju sicer kar se, da hitro prenesli iz gneče na varen prostor. “Šok” element v spektaklu dejanskega učinka torej.
Dave Kilminister, ki je bil zadolžen za preigravanje vseh vodilnih Gilmourjevih solaž je znova z izredno odliko izpeljal tudi najimpozantnejšo med njimi v Comfortably Numb, ki je točka zase. Tu se je znova prebudila dvorana iz hipnotičnega transa in 20.000 obiskovalcev je z verzi zopet izdatneje podprlo Rogerja.
Veliki finale načne vojska črvov, ki dokončno privede glavni lik do retoričnega vprašanja o bremenu lastne krivde, kar nas pripelje do poslednje sodbe. Trial je sam po sebi vrhunec spektakla. Roger Waters je v prenovljeni “koncertni” različici v kadrih projekcij na platno le redko ohranil izvorno animacijo filma “The Wall”. V Trial, pa je ta ostala nedotaknjena. Sam je mojstrsko odigral pet likov, v katere se je moral vživeti hkrati, ko so se pred pročeljem glavnega sodnika njegove visokosti gospoda Črva zvrstili Pink, njegovi mama in žena, pa učitelj. Konec koncev, pa je Roger povsem prevzel skozi zaključne verze sodbe, ko v njenem izreku Črv zaukaže naj se zid podre. Roger je tu prikazal vso svojo umetniško moč, eleganco zrelosti kreacij lastnega genija, saj je zažarel v tisti luči, v kateri sije tudi vsa Pink Floyd zapuščina izjemnega karakterja, katerega levji delež je vselej odpadel ravno na Rogerjevo izjemno dovzetnost in tankočutnost, ko se je bilo treba preleviti v določeno vlogo in oživeti njen značaj pred očmi in ušesi ljubiteljev njegove glasbe. In v tem z vso suverenostjo v zaključku potegnil briljantni poker asov iz rokava ter v vsem uročil Zagrebško Areno.
Ogromno stvari je bilo povedanih, pa vedno jih ostane še več neizrečenih, ko se dotaknemo “The Wall” izročila. “The Wall” je pač zgodba, ki je del vseh nas, nam odpira oči in širi zavest. Je kot nuklearna bomba. Razdira stare navade, da nastaja v slehernem izmed nas prostor, za vstop novih, ki nam lahko pomagajo v osebni rasti in razvoju čustvene ter duhovne inteligence. V njem so skrita mnoga svarila, a hkrati mnogo poti do spoznanj, ki te lahko neizmerno obogatijo. V smislu materialne in okalupljene neobremenjenosti tudi trajno odrešijo in osvobodijo. “The Wall” je eden tistih dokumentov rock glasbe, ki se lahko pohvalijo z najbolj inteligentno implantiranim sporočilom, tihega obračanja k “treznemu kljubovanja”. To ne zahteva veliko, pa čeprav vse. Mali košček prostora pod svobodnim soncem za samoohranitev lastnega individuuma slehernega izmed nas. V realizaciji pristnega namena. Bivanja tukaj in zdaj. In prapočelo vse te zgodbe izhaja le iz golega aksioma ljubezni do življenja. Zrušimo torej 2.000 let stari in davno tega preživeli zid načel konformizma!
fotografije: Helena Vertačnik
Setlista
1.In the Flesh? 2.The Thin Ice 3.Another Brick in the Wall Part 1 4.The Happiest Days of Our Lives 5.Another Brick in the Wall Part 2 6.Mother 7.Goodbye Blue Sky 8.Empty Spaces 9.What Shall We Do Now? 10.Young Lust 11.One of My Turns 12.Don’t Leave Me Now 13. Another Brick in the Wall Part 3 14.The Last Few Bricks 15.Goodbye Cruel World —premor— 16.Hey You 17.Is There Anybody Out There? 18.Nobody Home 19.Vera 20.Bring the Boys Back Home 21.Comfortably Numb 22.The Show Must Go On 23.In the Flesh 24.Run Like Hell 25.Waiting for the Worms 26.Stop 27.The Trial 28.Outside the Wall
Galerija slik
