Avtor: Rok Klemše
Izvajalec: DYZ
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 5/5
Ali si lahko nek kritik vzame pravico do presojanje življenjskega dela nekega umetnika, ki je v svoj izdelek vložil ure, dneve, mesece, celo leta dela? Ki je zanj zapravil večjo ali manjšo vsoto denarja in vanj izlil svoje srce in svojo dušo? Je mogoče s preprostimi (ali veliki, če se hočemo igrati pretenciozne artfage) besedami ubesediti glasbeno lepoto nekega izdelka? Ne, mislim, da ne. A ker je moja vloga ta, da si to pravico pač jemljem, bo tale stavek šele začetek mojega opisa studijskega opusa Domna Justina, bolje poznanega kot DYZ, Welcome to My World.
Domen “DYZ” Justin je svojo glasbeno pot začel že davnega leta 1994 v jeseniški crossover zasedbi Blackout in se v sledečih letih kalil v različnih bolj ali manj znanih bendih. Širšo pozornost in prepoznavnost je DYZ prvič dosegel z delom v zasedbi Dusk Delight, njegovo delo v tem bendu je bilo zapisano tudi na odličnem (in žal edinem) albumu Stories. Osupljivo kitarsko igranje in velik občutek za pisanje komadov so obetali veliko in govorili o bogati glasbeni karieri v prihodnosti. Ta se je zares začela med leti 2001 in 2003 z ustanovitvijo domačih thrash velikanov Negligence. Ti so leta 2007 izdali kronski dragulj slovenskega thrasha, prvenec Options of a Trapped Mind, v vmesnem času pa je DYZ pridno in vztrajno delal na svojem solo materialu. Ta je na površje prvič priplaval okrog leta 2006 kot demo posnetek DYZ – The Youth of Today, ki kot album uradno ni izšel zaradi DYZovega mnenja, da ta ni bil kvalitetno sproduciran. Zaradi tega je dve leti kasneje sledil še drugi poskus DYZ II – Wardance, ki zaradi podobnih razlogov prav tako ni izšel. Zaradi notranjih trenj je DYZ jeseni 2009 zapustil Negligence (kmalu po njegovem odhodu je izšla še druga plošča Coordinates of Confusion) in se posvetil novemu cilju: (s strani tistih, ki smo z ušesi zastrigli že ob demo posnetkih) dolgo pričakovani izdaji solo prvenca.
Welcome to My World je končno tu in z njim DYZ na široko odpre vrata v svoj svet. In ta svet je barvit, pester in raznolik, saj ni žanrsko omejen in si ne postavlja umetnih meja. S tega vidika lahko DYZev odhod iz Negligence celo pozdravimo, saj je ta rodil glasbo, ki je DYZ v Negligence okolje ne bi moral prenesti. Žanrsko se tako album giba v vodah thrash in heavy metala, groova, crossoverja, težkega rocka ter južnjaškega rocka oz. metala. Kljub raznoliki glasbeni podobi pa plošča ne deluje raztreščeno, temveč enotno in na moč vznemirljivo, vsak delček ima svoje mesto in svoj namen ter je košček večje sestavljanke. Glasbeni vplivi so jasni in zaznavni, a niso vsiljivi in preveč očitni, daleč od tega. So le en velik poklon bendom in glasbi, ki so krojili DYZevo pot do danes. Še najbolj očiten je direkten poklon enemu najboljših bendov devetdesetih, Ugly Kid Joe, s prvim komadom Attitude Song. Taki “tribute” trenutki te na mestih povsem prevzamejo, kot na primer občutek megadethovskega bas rožljanja (še najbolj v Farewell), južnjaškega pridiha komadov Rollin’ Back in Lone Dawn (ki na nekaj mestih rahlo spomnita na Pantero in te ob njima prime, da v eno roko zagrabiš konfederacijsko zastavo, v drugo pa doma zvarjen moonshine), Carcass klasike Rotting in the Free World (uvod komada Directive Prime) ter mojstrsko izpeljanih, norih solaž, ki se vrstijo ena za drugo in mestoma spomnijo na virtuoznost Jeffa Watersa (Annihilator). Gateparajoče solaže smo od DYZa seveda pričakovali, saj smo jih od njega vajeni, a tokrat solaže resnično blestijo, a so hkrati le delčki večje slike, ne kradejo pozornosti od bistva samih komadov, obenem pa fantastično skomponirane solaže povejo več kot tisoč praznih besed – ganljiv inštrumental Hope je le eden izmed mnogih takih primerov, ki jih izdatno bogati premišljena raba akustične kitare. Prav inštrumentalni deli so vsi po vrsti čudoviti in vznemirljivi, nabiti s čustvi in zgodbovno bogati. Tako kot pretresljiva balada Fistful of a Shattered Dream, ki je odpeta le ob spremljavi klavirja in predstavlja nekaj, kar DYZ v relativno togem slogu Negligence verjetno ni bi uspel nikoli realizirati. Vokalno DYZ sicer ni Bruce Dickinson, a so vokalne linije razdelane izredno učinkovito, vokal pa prepričljiv in močan. Morebitno enoličnost pa vendarle razbije v heavy metal rušilcu Vivid Dreams, kjer DYZu vokalno na pomoč priskoči najboljši slovenski heavy metal vokal Sergej Škofljanec. Že tako močan prvenec le še obogati izredna, “sneapovska” produkcija, ki je topla, kristalno čista in agresivna, saj v ospredju režejo predvsem fenomenalni riffi.
Svoje življenjsko delo je DYZ po petnajstih letih le uspel uresničiti in rezultat mu je lahko izključno samo v ponos. Slovenski glasbeni izdelek leta 2011 je kot glasbena biografija, ki s fantastičnimi kitarskimi vragolijami, neverjetnim občutkom za pisanje komadov in vražjo dinamičnostjo v nekaj več kot eni uri pove več kot knjiga s tisoč stranmi. Želim si lahko le še to, da DYZ najde motivacijo za nadaljevanje zgodbe in morda celo za koncertno predstavitev, kar bi si ta izdelek brez dvoma zaslužil.
Zasedba
DYZ – kitara, vokal, bas
GOSTJE:
Matej Sušnik – bas (9)
Sergej “Sergio” Škofljanec – vokal (12)
Produkcija
Domen “DYZ” Justin
Seznam skladb
1. Attitude Song
2. Farewell
3. Directive Prime
4. Run the Gauntlet
5. Dreams Revived
6. Ride
7. Rollin’ Back
8. Wind Carrier
9. September
10. Loveless Life
11. Toxic
12. Vivid Dreams
13. Hope
14. Lone Dawn
15. Fistful of a Shattered Dream
16. Lucy
