Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Kajagoogoo
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 34:53
Ocena: 2.5/5
Kajagoogoo so bili gotovo ena najbolj nenavadnih skupin, ki so pripadale novovalovskemu glasbenemu gibanju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. S svojimi, za današnje pojme skorajda grotesknimi pričeskami in pisanimi srajčkami so dajali vtis tipičnega ‘fantovskega banda’ osemdesetih, kakršnih je bilo tedaj na popularni glasbeni sceni v izobilju in kakršni so burili spolno domišljijo tedanjih najstnic, vendar je bil ta vtis lažen, saj se je za ‘plastično fasado’ instantne pop formacije skrivala skupina glasbenih umetnikov z izjemnim smislom za pisanje hipnotičnih hitov, pa tudi za ustvarjanje nevsakdanje sofisticiranih kompozicij z zaznavno artrockovsko komponento. Glede na to, da so bile njihove korenine v inštrumentalnem, avantgardnorockovskem bandu Art Noveau, ne gre za veliko presenečenje. Res pa je tudi to, da je njihova bolj eksperimentalna narava dobro zaznavna šele nekoliko kasneje, ko je bila originalna verzija Kajagoogoo že preteklost.
Kajagoogoo so imeli v svoji originalni in za večino privržencev še dandanes najbolj oboževani inkarnaciji na mestu glavnega pevca karizmatičnega Limahla (njegovo pravo ime je Christopher Hamill), ki je že takoj po odhodu na solo pot zaslovel z zimzelenom »The NeverEnding Story«, a to je že neka ‘druga zgodba’. Multi-talentirani basist in igralec Chapman sticka Nick Beggs, ki je po Limahlovem slovesu, že kmalu po izidu Kajagoogoo prvenca »White Feathers«, prevzel glavni mikrofon, je bil prav tako odličen pevec, po mnenju nekaterih privržencev še celo boljši od njegovega bolj razvpitega tovariša. Manj znano dejstvo je, da je bil Beggs art rocker po srcu in duši in je pop glasbenik postal prej kot ne po sili tedanjih razmer. Na Kajagoogoo prvencu, katerega sta producirala Duran Duran klaviaturist Nick Rhodes in Colin Thurston, je opravljal ‘zgolj’ inštrumentalno vlogo in občasno pomagal Limahlu s spremljevalnimi vokalnimi harmonijami, medtem ko sta si oba ‘peroksidna kanarčka’ skladateljska usluge ustrezno porazdelila med seboj.
Limahlova tovarišija je v trenutku naskočila radijske vrhove z mega hitom in vodilnim singlom z albuma, »Too Shy«, ki je tudi daleč najbolj znana skladba na »White Feathers«. Še dandanes je to njihov edini veliki hit čez drugo stranjo Atlantika. Na njem so člani banda pod genialno produkcijsko palico Rhodesa in Thurstona maksimalno izkoristili sintpop produkcijo osemdesetih in, kljub ‘sveti preproščini’ skorajda disko orientiranih ritmičnih nians, ustvarili sila zabaven pop rocker z izrazito spevnim refrenom. Ostale skladbe na »White Feathers« pa žal nekako niso dosegale sofisticiranosti prej omenjenega hita.
Razen par svetlih izjem, kot je bila denimo naslovna skladba, se pravi »White Feathers«, ki po ritmični etiki in osrednjemu aranžmaju nekoliko spominja na nekatere bolj preproste dosežke skupine Japan, trpijo posamezne kompozicije za tipičnimi začetniškimi težavami mladega banda, polnega gorečega elana, ki je vse preveč prisegal na sintetične ritme in na skorajda banalna besedila. Slednja so bila nedvomno med šibkejšimi točkami originalne verzije Kajagoogoo. Vsega namreč nista mogla rešiti Limahlov karizmatični vokal in Beggsovo tehnično visoko profilirano igranje chapman sticka ter bas kitare, ‘glavni orožji’ banda, medtem ko je kitarist Steve Askew, sredi vse ritmične sintetike v režiji klaviaturista Stuarta Croxforda Neala in bobnarja Jeza Strodeja, ostajal skorajda neopazen. Tovrsten primer skladbe, ki obeta veliko, vendar se že kmalu popolnoma utopi v najhujši elektronski sintetiki osemdesetih predstavlja »Lies And Promises«. Tudi »Magician Man«, ki vsebuje zanimive vokalne linije, daje nekakšen vtis nedovršenosti, čeprav člani banda na kratkem inštrumentalnem delu dokažejo, da se je v njih že tedaj skrival izjemen, neizkoriščen potencial.
Od skladbe, ki je dobila naziv po imenu banda bi povprečen poslušalec ponavadi pričakoval veliko, vendar je »Kajagoogoo« ena najbolj banalnih sintpop stvaritev osemdesetih, kjer je pri ritmičnih niansah, zlasti kar se tiče basa, zaznati tudi jazzovske vplive, tako čudaško bizaren eksperiment, da je že zabaven. Z »Ooh to Be Ah«, še enim hitom, je band poskusil ujeti ambientalni momentum »Too Shy«, vendar se je vse skupaj jadrno izjalovilo, saj po strukturi bolj kot ne spominja na glasbo iz kakšnega gejevskega disko kluba, kjer je Limahl verjetno našel tudi navdih za (homo)erotično besedilo. Tretji hit, »Hang On Now«, je edina stvaritev na »White Feathers«, ki poleg »Too Shy«, tako po kvaliteti, kot stopnji ritmične in ambientalne sofisticiranosti, že spominja na stvaritve s prihodnjega Kajagoogoo albuma, odličnega »Islands« (1984). Romantično vzdušje je ujeto v nostalgičnem refrenu, medtem ko so subtilne sintetizatorske in klavirske teksture ves čas izdatno podprte z melodičnimi bas linijami. Vmes se na sramežljiv način prikrade tudi nekaj melanholičnih kitarskih pasaž, kar je bil vsekakor bonus.
Na »This Car Is Fast«, še eni hitro pozabljivi stvaritvi, vnovič zavlada robotska sintetika in neumno besedilo. Ravno stvaritve pod katere se je kot skladatelj samostojno podpisal Limahl so najslabše na »White Feathers«, kar velja tudi za »Ergonomics«, ki z veselim nosilnim motivom spominja na glasbeno podlago za kakšno akcijsko TV nadaljevanko B-produkcije, seveda ustvarjeno nekje v osemdesetih. Edino, kar je treba tu pohvaliti so odlične vokalne harmonije v režiji obeh pevcev. Verjetno je samo gospod Hamill vedel kaj je želel sporočiti s »Frayo«, zaključnim in tudi najslabšim dosežkom na albumu. Glasbeni gurmani bodo sicer znali ceniti okusne improvizacije na basu in klaviaturah, vendar sta refren in besedilo tako nadležna, da ubijeta vsako veselje do ponovnega poslušanja albuma, ki po kvalitetnem otvoritvenem delu hitro razočara.
»White Feathers« z izjemo »Too Shy« in »Hang On Now« še dandanes ne ponudi veliko vzrokov, da bi kdo lahko slučajno pomislil, da bo band že z naslednjim dosežkom skokovito napredoval v svojem glasbenem razvoju. Nekako je ironično, da so Kajagoogoo v kreativnem smislu zares zacveteli šele po Limahlovem odhodu (oziroma potem, ko so ga, po njegovih besedah, ostali člani prek telefonskega razgovora vrgli iz banda), pa čeprav je slednji zaradi svojega velikega solo hita, se pravi »The NeverEnding Story«, še danes njihov najbolj znan član. Ostali štirje člani so imeli seveda svojo zgodbo glede Limahlove odpustitve, saj so pravili, da je po nastopu uspeha in slave postal pravcati egomanijak s katerim je bilo čedalje teže sodelovati pri nadaljnjem ustvarjanju glasbe, pa tudi pogledi na nadaljnji zvok banda so se menda začeli vse preveč razlikovati med seboj. Pa še manj znana zabavnost: Limahlov videz je bil navdih Marvelovemu ilustratorju stripov Arthurju Adamsu pri stvaritvi Longshota, člana X-Menov.
Zasedba
Limahl – vokal
Nick Beggs – bas kitara, chapman stick, spremljevalni vokal
Steve Askew – kitara
Stuart Croxford Neale – sintetizator, spremljevalni vokal
Jez Strode – bobni
Produkcija
Nick Rhodes, Colin Thurston, Tim Palmer in Kajagoogoo
Seznam skladb
1. White Feathers
2. Too Shy
3. Lies And Promises
4. Magician Man
5. Kajagoogoo
6. Ooh to Be Ah
7. Ergonomics
8. Hang On Now
9. This Car Is Fast
10. Frayo
