Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Kajagoogoo
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 39:36
Ocena: 4.5/5
Novovalovski heroji Kajagoogoo so svoj drugi studijski album z naslovom »Islands« izdali kot kvartet, potem, ko so se razšli z originalnim pevcem Limahlom, kateremu naj bi, po njihovem pričevanju, zvezdniški status nekoliko preveč stopil v glavo. Limahla je za mikrofonom nadomestil basist in igralec Chapman sticka Nick Beggs, ki se je izkazal za vsaj tako karizmatični pevski talent kot sloviti nekdanji pajdaš, če ne celo za še večjega. Četverica, ki za razliko od nekdanjega sotrpina ni hlepela po blišču in slavi, se je tedaj nahajala v nenavadni situaciji, saj so z mega hitom »Too Shy« in komercialno sila uspešnim prvencem »White Feathers« (1983) veljali za pop zvezdnike. Zato so vsi od njih pričakovali da bodo nadaljevali v podobnem slogu, se pravi nizali velike hite kot po tekočem traku. Beggs pa je imel precej drugačne načrte v zvezi z zvokovno prihodnostjo skupine, saj je želel dati prosto pot nekaterim artrockovskim elementom in to je bil eden od glavnih vzrokov za razhod z Limahlom.
Manevrskega prostora skupini za večje slogovne eksperimente sicer ni ostalo veliko, saj je založba pričakovala in zahtevala hite in Beggs jim je pri tem rade volje ustregel, saj je posedoval priostren talent za pisanje radijskih hitov. »Islands«, ki je predstavljal izjemni kreativni in zrelostni napredek v primerjavi z »White Feathers«, je tako že pred izidom navrgel hit single v podobi »The Lion’s Mouth«, skladbo, ki je z vsebnostjo pihalnih aranžmajev že odražala spremenjeni slog skupine, medtem ko so Beggsove specifične, melodične bas linije poskrbele za karseda dinamično ritmično podporo nostalgičnemu in hipnotičnemu refrenu.
Vse je kazalo da se bodo Kajagoogoo tudi po Limahlovem odhodu kopali v soju velikih žarometov, saj je »Big Apple«, posvečen utripu tedaj še s kriminalom prepredenega New Yorka, postal naslednji veliki hit in prav tako dosegel lep uspeh na obeh straneh Atlantika. Tu se s subtilnimi sintetizatorskimi teksturami še posebej izkaže klaviaturist Stuart Croxford Neale, medtem ko Beggs vnovič navduši s svojim vehementnim polaganjem igrivih bas linij in izjemno pevsko predstavo, s pomočjo katere pričara vzdušje nepredvidljivih newyorških ulic. Vmesni saksofonski vložki tovrsten ambient še dodatno popestrijo, medtem ko osrednji aranžma zaznamuje nepopisna nostalgija.
Z novoromantičnim melosom prepredeni »The Power To Forgive« se odpre z duhovitimi bas variacijami, ki odprejo prosto pot izrazito melodični strukturi s subtilnimi aranžmaji na sintetizatorjih. Relativno kompleksna inštrumentalna sekcija, kjer briljira predvsem zvok Chapman sticka, razgali želje banda, da bi lahko v svoji glasbi utrli večjo pot artrockerskim komponentam. Beggs medtem s svojim karizmatičnim vokalom na vsakem koraku skrbi, da se Limahla na »Islands« niti malo ne pogreša. »Melting The Ice Away«, še ena skladba s karseda romantičnim utripom, je ovenčana z izrazito prefinjenimi aranžmaji, medtem ko Beggs pri petju vnovič demonstrira, da mu karizme zlepa ni primanjkovalo. Inštrumentalni vložki so tu z eno nogo že skorajda v jazz fusionu, kar res dokazuje osupljivo zvokovno transformacijo v primerjavi s predhodnim albumom. Besedila so prav tako postala zaznavno boljša v primerjavi z »White Feathers«, čeprav so v njih še vedno prevladovale ljubezenske travme.
»Turn Your Back On Me« je postal tretji in zadnji hit z albuma, čeprav ni dosegel takšnega uspeha kot se je nadejala založba in je že oddal signal, da je popularnost skupine začela polagoma, a neizbežno upadati. Tudi tu vladajo melodične in kompleksne bas linije ter barvite sintetizatorske teksture, medtem ko Beggs uprizori skorajda najboljšo pevsko predstavo na celotnem albumu, ki doživi vrhunec v duhovitem in nonšalantnem refrenu. Pri zabavnosti tega imenitnega zimzelena pomembno vlogo zagotovo odigra tudi posmehljivo besedilo. Naslovna kompozicija je izrazito ambientalno usmerjena in predstavlja širokogruden polet banda v nostalgični art rock. Mogočne ambientalne zavese se na čudovit način prilagajajo Beggsovemu romantičnemu vokalu, medtem ko kompleksni ritmični okraski ves čas lepo skrbijo za razgibanost ene najbolj zanimivih kompozicij na albumu. Osrednji motiv, kjer vokalizacije nekoliko potegnejo na starega dobrega ‘Arnieja’, resda zveni nekoliko hecno, toda s fusionističnim etosom oplojena inštrumentalna sekcija še danes navduši vse gurmane.
»On A Plane«, kjer se notri vnovič vrnejo saksofonski vložki, je precej zanimiv križanec med novim valom in jazz fusionom, kar pomeni da vsebuje izrazito melodičen in lep refren ter vrsto duhovitih ritmičnih variacij, še posebno na Beggsovem Chapman sticku. »Part Of Me Is You«, ki bi si zaslužil hit status, čeprav to ni nikoli postal, je še ena stvaritev na kateri vlada nalezljiva nostalgija, ki bo poslušalca v duhu še dandanes preselila nazaj v osemdeseta. Tu tehnične spretnosti posameznih članov banda niso tako izrazite, čeprav kitarist Steve Askew v zaključnem delu demonstrira nekaj nadvse subtilnih variacij, vendar je zato toliko večji poudarek na njihovi izjemni sposobnosti za ustvarjanje hipnotičnih aranžmajev s pomočjo katerih z lahkoto pričarajo nepozabno vzdušje.
»Islands« se zaključi z inštrumentalom »The Loop«, še eno izrazito melodično stvaritvijo, kjer se križajo elementi sintpopa in jazz fusiona, predvsem na račun razkošnih saksofonskih aranžmajev in dinamičnih bas linij, medtem ko je tudi kitarska fraza ena najbolj duhovitih v karieri Stevea Askewa. Kompleksne, vendar melodične ritmične variacije so prava paša za ušesa, medtem ko zabavne saksofonske pasaže lepo poskrbijo za izrazito pozitivno vzdušje. Na »The Loop« se lahko nazorno sliši, da so se Kajagoogoo v tej fazi že skorajda transformirali v progresivnorockovski band, čeprav so v širši javnosti še vedno uživali status najstniških pop idolov, se pravi tiste ‘plastične’ podobe od katere so želeli po Limahlovem odhodu čimprej pobegniti.
»Islands« je predstavljal skokovit artistični napredek v primerjavi z »White Feathers« in razgalil hrepenenje četverice, da bi ustvarili artockovski album, ki bi vseboval najboljše elemente iz ‘obeh svetov’, čeprav je njihov komercialni uspeh od tu naprej začel naglo upadati. Ta album, kljub temu, da sodi med boljše dosežke tedanje novovalovske scene, ni ponovil komercialnega uspeha artistično veliko slabšega predhodnika, kar pa za člane banda, ki so bili naveličani nenadejane slave, ni predstavljalo velikega pretresa. Po selitvi v ZDA, kjer so »Islands« ponovno izdali pod naslovom »Extra Play«, so skrajšali svoje ime v Kaja in na naslednjem albumu, »Crazy Peoples Right To Speak« (1985), še zadnjič v osemdesetih predstavili svojo vizijo pop glasbe z artrockovskimi elementi.
Zasedba
Nick Beggs – vokal, bas kitara, chapman stick
Steve Askew – kitara
Stuart Croxford Neale – sintetizator, spremljevalni vokal
Jez Strode – bobni, tolkala
Produkcija
Colin Thurston in Kajagoogoo
Seznam skladb
1. The Lion’s Mouth
2. Big Apple
3. The Power to Forgive
4. Melting the Ice Away
5. Turn Your Back On Me
6. Islands
7. On a Plane
8. Part Of Me Is You
9. The Loop (instrumental)
