Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Sebastian Hardie
Založba: Musea
Izid: 01.01.1976
Trajanje: 36:57
Ocena: 4/5
»Windchase« je bil drugi in za dolgo časa poslednji studijski album v režiji avstralskih simfoprogrockovskih entuzijastov Sebastian Hardie, kateri so nase prvič opozorili z odličnim prvencem »Four Moments« (1975). Sebastian Hardie so bili na sredini sedemdesetih veliki in precej osamljeni up obskurne avstralske prog scene. Po pozitivnem odzivu domače publike in glasbenih novinarjev na prej omenjeni prvenec je kazalo, da jih čaka še lepa prihodnost. Žal so se lepi obeti že kmalu izjalovili, vendar ne preden se je članom banda posrečilo ustvariti še en sijajen studijski dosežek, ki je bil skorajda na enaki kakovostni ravni kot kultni prvenec. Največ zaslug za to, da je »Windchase« zapisan med boljše dosežke v povesti simfoničnega proga sedemdesetih sta imela pevec/kitarski virtuoz Mario Millo in vsestranski klaviaturist Toivo Pilt, osrednja skladatelja banda, medtem ko je ritem linija v podobi bratov Plavsic, Petra (bas kitara) in Alexa (bobni), nudila imenitno podporo s svojimi številnimi jazzovsko usmerjenimi ritmičnimi variacijami.
Elementi jazza so se na »Windchase«, tudi po zaslugi bratov Plavsic, nekoliko bolj razbohotili kot na prvencu, čeprav so Sebastian Hardie na njem nadaljevali z ustvarjanjem melodično usmerjenega simfoničnega prog rocka s pompoznimi aranžmaji in melodramatičnimi liričnimi sporočili, pri čemer so od britanske prog scene na njihov skladateljski pristop od vseh slovitih imen verjetno še najbolj vplivali Camel, saj je možno sredi posameznih sekcij in aranžmajev zaznati številne sorodnosti. Ambicioznosti tej skupini ni nikoli primanjkovalo, kar dokažejo z otvoritvenim 20-minutnim epom »Windchase«, ki na določenih sekcijah spominja na nekatere epe precej bolj znamenitih progrockovskih veljakov. Pompozna, skorajda slavnostna otvoritvene sekcija bo všeč vsem ljubiteljem skupin Camel in Santana, kar še posebno velja za Millov razvejani in kompleksni pristop ubiranja kitarskih strun, kjer se mešajo vplivi bluesa in jazza.
Njegove virtuozne kitarske pasaže spremljajo razkošne simfonične zavese in idealno tempirani bobnarski prehodi. Pilt s polaganjem mogočnih melotronskih zaves z lahkoto pričara romantično atmosfero, medtem ko se Millo enako dobro kot na električni znajde tudi na akustični kitari. Temu sledi melodična sekcija, kjer Mario, predvsem med petjem refrena, demonstrira svoje nesporne vokalne sposobnosti. Njegovih vokalnih vložkov je na »Windchase« manj kot na prvencu, vendar je v teh redkih trenutkih dobro opravil svoje poslanstvo. Po barvi glasu pa je bil vedno nekoliko podoben Johnu Wettonu (Asia, ex-King Crimson).
Tudi štiri krajše skladbe, ki zaokrožijo album niso od muh, čeprav je naslovni ep res kakovostno in ambientalno poglavje zase in na ravni nekaterih najboljših stvaritev britanske oziroma evropske prog rock scene sedemdesetih. Eterični inštrumental »At The End« je zaznamovan z melotronskim bogastvom in jazzovskimi bas linijami, medtem ko Millo navduši s subtilnimi pasažami na steel kitari, kar v kombinaciji pričara izrazito nostalgično vzdušje. »Life, Love And Music«, ki je izšel tudi kot single, prisega na odebeljene bas linije in izpostavljeno melodično kitarsko frazo, medtem ko orkestralno začinjena sintetizatorska plast lepo podpira in usmerja Mariov subtilni pevski pristop.
Inštrumental »Hello Phimistar«, ki je speljan v hitri tempo, predstavlja zanimiv in ritmično dokaj kompleksen hibrid med jazz rock fusionom in simfo progom ter precej spominja na slog, katerega bosta Millo in Pilt še stopnjevala na naslednjem studijskem projektu, »Symphinity«. Orkestralno usmerjeni inštrumental »Peaceful« je zaznamovan s sakralno obarvanimi orglarskimi aranžmaji, ki se hitro prelijejo v prelestna simfonična valovanja na bazi klavirja in melotrona, kakršna vnovič spomnijo na zlato ero skupine Camel, medtem ko Mario vnovič navduši s svojo kitarsko pestrostjo, predvsem pri kovanju subtilnih in nostalgično zvenečih pasaž.
»Windchase« je še danes zanimiv za vse ljubitelje melodičnega pristopa k simfoničnemu prog rocku ter obenem pomemben mejnik avstralske prog scene, čeprav Sebastian Hardie na njem niti niso poskušali prikriti močnega vpliva sorodnih, vendar precej bolj znanih britanskih skupin. Sebastian Hardie so leta 1976 doživeli še zadnji velikih vrhunec svoje kariere, ko so bili predskupina na avstralskem delu turneje skupine Santana. Millo in Pilt sta leta 1977, po precej bizarni sodni odločbi, izgubila pravico do uporabe imena Sebastian Hardie, zato sta tretji studijski projekt, s pomočjo nove ritem linije, izdala pod novim imenom Windchase. »Symphinity«, edini album iz kratke, samo enoletne Windchase ere, je predstavljal še globlji korak v svet jazz rock fusiona, a je obenem zadržal nekatere prepoznavne, simfonične Sebastian Hardie elemente. Od tedaj sta morali miniti skoraj dve desetletji preden se je spet karkoli slišalo v zvezi s Sebastian Hardie, ki dandanes ponovno nastopajo v originalni postavi in so leta 2011 celo izdali nov studijski album z naslovom »Blueprint«.
Zasedba
Mario Millo – vokal, kitara
Toivo Pilt – klaviature, melotron
Peter Plavsic – bas kitara
Alex Plavsic – bobni, tolkala
Produkcija
Sebastian Hardie
Seznam skladb
1. Windchase (20:37)
2. At the End (4:04)
3. Life, Love and Music (4:23)
4. Hello Phimistar (3:41)
5. Peaceful (4:10)
