Izvajalec: GPS
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 3/5
GPS? Kaj je pa sedaj to? Tista čudodelna naprava, ki skrbi, da še slepec zlahka najde iglo v senu? GPS – Govan, Payne, Schellen! Fantje – prekaljeni glasbeniki, ki jih je šef Asia-e Geoffrey Downes nič kaj prijazno po hitrem postopku “pofucal” ven iz zasedbe Asia takoj, ko je bila združitev skupine Asia v svoji “multi million seller” klasični originalni izvedbi Wetton/Downes/Howe/Palmer, kot na dlani. Torej Asia s Payneom ne obstaja več. Kaj pa glasba? V skupino GPS, so trije odpuščeni delavci tako vpoklicali klaviaturista Spock’s Beard – presvetlega Rya Okumota, ki naj bi s svojo raznoliko talentiranostjo prinašal posrečeno nadomestilo za Downesa.
In kaj se je zgodilo? Vzemite za referenčni album poslednji Asia album “Silent Nation (2004) in primerjajte kaj so s seboj odnesli z njega GPS ter prenesli na “Window To The Soul”. Atmosfero, edinstveni vokalni pristop Paynea, velike vokalne multi-harmonije in samo AOR strukturo aranžmajev, ki se iskri v novih velikih prelepih melodičnih refrenih, ki učinkujejo “na prvo žogo”. To je osnova! Sedaj pa odkloni od tega. Rifanje je poudarjeno še bolj naprej v produkciji, Okumoto velikokrat izpade, kot popoln statist v gradnji atmosferičnega ozadja zvočne spektralne slike, tako da večino zvočnega prostora sedaj polnijo kitarski rifi in eksplozivno ter sila prikladno variabilni bobnanje Jaya Schellena. Pozornost iz dela klaviatur na albumu preusmerja tudi Payneovo petje, ki je nezamenljivo prepoznavno in Okumotu se niti ni bilo kako posebej potrebno naprezati, da odigra svojo vlogo, saj preostala trojka opravi večino posla. Hkrati se Okumoto drži precej enodimenzionalnih zvokov kritja ozadja med riffi, produkcija pa ne skriva, da mu pač manjka imenitnost Geoffreya Downesa in to je prepoznavno takoj na miljo. Album je, kot že rečeno, še bolj navit kot “Silent Nation” in Govan je to pot med inštrumenti postavljen občutno v ospredje. Okumoto ni Downes. Mnogokrat preseneti neenakovrednost, pasivnost in monotonost gradnje samega zvoka v glavnih motivih zaradi minimalizma klaviatur. Na teh delih sedaj dominira kitarsko rifanje. No Okumoto skuša to kompenzirati z vnosom dolgih solaž (npr. v New Jerusalem) v inštrumentalnih pasažah, kar pa je nekaj povsem novega. Downes namreč nikoli ni “trošil” tonov. Okumoto pa je tega povsem vajen, saj prihaja iz Spock’s Beard. Tako GPS pridobivajo rahlo smernico surovega “jamm fusiona”, ki ga Asia nikoli niso imeli, ali pa se je ta nahajal v skrajno sofisticirani in prefinjeni preobleki. Okumoto vsekakor ni tako domače vajen AOR trikov in je presurov za posnemanje Asia, vendar pa je svoje delo, če sedaj odmislimo za trenutek karkoli v zvezi z Asia-o, opravil na visokem nivoju. In pa nenazadnje, ali GPS sploh želijo biti Asia? Z gotovostjo je tu odgovor nikalen. Ta album produkcijsko nikakor ne bo po godu “eighities” AOR avdiofilskim puristom! Nosi namreč mero surovosti in živosti. Hudiča kakšno dlakocepstvo je sedaj to! Saj nismo več v osemdesetih!
Ozrimo se na pridobitve! Te so seveda brez Downesa sedaj še večja žanrska svoboda, ki se odraža v vključevanju sočno zabeljenih progresivnih “jammov” v srednjih inštrumentalnih pasažah ter na izhodih ali vhodih v skladbe. Payne poje jezno in raskavo kot nikdar poprej, njegova čutnost je ob tem brezmadežno ohranjena. Govanova kitara je še zrasla v vseh atributih glede na “Silent Nation” (v skladbi Gold se namerno ošvrkne ob znane trike Stevea Howea), Downes pa bi verjetno zelo težko pristal na še eno novost! Na orientalski refren v The Objector – skladbi, ki je sicer prefinjena eksperimentalna zmes AOR klasičnih prijemov in orientalskih začimb, v kateri mojstri ponujajo kost za glodanje tako razvajenim glasbenim gurmanom, kot tudi dostopnost, v smislu melodične fluidnosti, za sleherna ušesa, ki ljubijo neposrednost.
Album preseneti po trdoti že z otvoritveno naslovno skladbo, ki je polna jeze in razočaranja. Payne je mestoma prav razjarjen in vokal je raskav, kot nikdar na albumih, ki jih je posnel z Asia. New Jerusalem je komad z Soul Survivor “main beatom”, a oblečen v tipično “Payne era” Asia formo. Torej očitno je šlo za dogovor med Downesom in med člani zdajšnje skupine GPS, da lahko slednji uporabijo spisan material, ki bi moral iziti na Asia nasledniku “Silent Nation”, kajti sorodnosti med poslednjim Asia albumom in “Window To The Soul”, so v nebo vpijoče. Kreacija “Silent Nation” atmosfere je prepoznavna, ko imaš Paynea v skupini in to še enkrat poudarja kako pomemben nosilec izraza poznih Asia je bil Payne. “Window To The Soul” je ekstremno melodičen album, s komadi ki zlezejo takoj pod kožo, dodelanimi refreni, komadi pa so ob tem spet premeteno, a občutneje kot kdajkoli v “Payne era” Asia-i, dozirani z vnosom prijemov prog rocka. Tako zlomijo GPS zelo radi od časa do časa kot za šalo ritem, kar Asia ni počela nikdar, ali ni počela izrazito (denimo srednji del komada Heaven Can Wait, ali celo jazzersko obarvani Written On The Wind, potem je tu All My Life).
Album nosi ob novostih, jasno prepoznavne vsebine “Payne era” Asia-e, s poglavitno ohranjeno – enkratno prepoznavno atmosfero in tako je “Window To The Soul” legitimni naslednik “Silent Nation”, verjetno bolj legitimen, kot bo katerikoli bodoči Asia album, v sedaj prenovljeni – originalni postavi, kdajkoli bil. No tako. Pa smo dobili novo odlično skupino, nov odličen album, ki bo všeč vsem “Payne era” Asia privržencem. In sedaj lahko z zanimanjem čakamo, kako bo nanj odgovorila Asia v originalni postavi. “Window To The Soul” je nov začetek. Zanimivo bo opazovati, kam se bodo GPS obračali v prihodnosti. Bodo ohranjali izročilo “Payne era” Asia-e, ali bodo zavili naproti še bolj turbulentnim eksperimentalno – progresivno obarvanim vodam? Ah, saj res, možakar na naslovnici “Window To The Soul” je John Kalodner.
Zasedba
John Payne – vokal, bas kitara
Ryo Okumoto – klaviature
Guthrie Govan – kitara
Jay Schellen – bobni
Produkcija
John Payne
Seznam skladb
1. Window To The Soul
2. New Jerusalem
3. Heaven Can Wait
4. Written On The Wind
5. I Believe In Yesterday
6. The Objector
7. All My Life
8. Gold
9. Since You’ve Been Gone
10. Taken Dreams
Trajanje albuma: 64.18
