Datum koncerta: 13.05.2007
Število obiskovalcev: 1205
Cena karte: 8000
Obisk čislanega gospoda Johna Lawtona v bližini naših krajev, za povrhu v Umagu s pravim obmorskim utripom se je pričel in končal sila avanturistično. Vse skupaj je minilo v duhu iskanja prevoza štirih ljudi, katerim je crknil avto sredi Kopra.
Veseli zbor ljubiteljev jeklenih konjičkov, mešanje vonja eteričnih olj borovcev s tistim bencinskega izgorevanja se je širil vsepovsod, turiranje motorjev, modna specifika te poseben moto kulture,… privlačni fetiši. Vedno.
Nekaj preko sedme zvečer smo le dosegli cilj. Seveda smo najprej poiskali prostore za opravljanje najnujnejših potreb, ki zagotavljajo normalno funkcioniranje slehernega organizma. Uvodoma smo obiskali tudi oder, ko je iz “backstagea” pomolil glavo Žak, pevec Mary Rose. Ta nas je prišel vljudno pozdravit, izmenjali smo nekaj besed, potem pa je dobrovoljno odkorakal na oder, medtem ko so mladci prvega benda, ki bo nastopil tega večera imeli ravno tonsko “štimungo”. Oglaševali so se na Heading Out To The Highway (Judas Priest) in Žak je prostovoljno pristavil nekaj odličnih “Halfordesque screamov” ter našel ob tem obilo zabave. Sledila je dolga pot do hladnega piva. Nazaj do recepcije v Stellamaris zamenjat denar (najprej najti recepcijo), potem kupit posebne bone (najprej najti mesto prodaje teh bonov) in končno po pivo, ki smo ga seveda našli takoj, kar pa nam nikakor ni koristilo.
Ura je bila krepko čez osem. Na odru so veselo razgrajali sicer sila dostojni obvladovalci retrospektive Judas Pirest. Komadi kot so Nightcrawler, Metal Gods, Heading Out To The Highway,… Kaj želiš lepšega. Ta glasba sodi naravnost na takšne Biker’s festivale, pa še prežema jo nostalgija. No šov so odpli kar s Hellion/Electric Eye, ob tem niso pozabili tudi na You’ve Got Another Thing Coming,… Pododrje je bilo skoraj povsem prazno, le nekaj osamljenih razgretih glav je opletalo sem in tja ter dvigovalo prah ob ograji odra. Pobje so zabelili koncert tudi z vključitvijo nekaj Iron Maiden-ov, tu je bil Wicker Man ter presenetljiva Waysted Years, ki je potrdila da je lažje izvesti najvišji možen “Halfodrov scream” (kapo dol pevcu v tem primeru), kot pa odpeti Dickinsona v refrenu omenjene Iron Maiden klasike, ko je pevca grdo zmanjkalo, ko bi se moral podati v “višavje”. Fantje so pristavili še zelo melodično verzijo Creeping Death (Metallica) ter presenetili tudi z Out In The Fileds (Gary Moore), ki je seveda v njihovih rokah zvenela zelo blizu priredbi omenjene skladbe s strani Primal Fear (power metal, Nemčija). Ob tem so dodali precej neposrečeno verzijo Purple klasike Highway Star, za njo je sledil prepričljivejši Burn. Obe skladbi sta opozorili, da metalci ne zmorejo igrati hard rocka sedemdesetih. Ne da ga tehnično ne znajo, ne zmorejo ga. “Prenadrkani” so, če mi še sledite. Skratka v eni uri so stlačili odličen naborček skladb zahtevnih do srednje zahtevnih reči heavy meta/hard rock klientele osemdesetih. Če bi še sam uspel ujeti ime te sila nadebudne skupine, bi bila zmaga popolna!
Sledil je “a truibute to” Jimi Hendrix bend. Uro repertoarja tudi za njih. Pevec je spominjal na Hendrixa, po videzu. Da prav ste prebrali. Gosti, kot oglje črni skodrani lasje, celo same poteze obraza bežno na prvi hip,… pa suhljat kot kakšen Phil Lynott. No sedaj pa že pretiravam. Seveda je to pot bilo govora o Hendrixu (Purple Haze, Fire, All Along The Wachtower,…). Zanimivo ob tem je to, da se niso ukvarjali s Hey Joe, Voodoo Chile, ipd…, obšli niso tudi Led Zeppelin. Ura deset zvečer. Ljudi kar od nikoder pod odrom. A šotori so bili vse bolj polni konzumentov različnih likvorjev in hrane, posebej so prednjačile pripadnice ženskega spola, ki žanjejo vselej prva mesta južno od Slovenije, ob navržbi primerjave tovrstnih ženskih zased severno od Slovenije (npr. Harley Davidson festival na Faak Am See-ju, Avstrija). Ni kaj. Kamorkoli si obrnil glavo, si pač imel kaj zanimivega videti. Pivo je teklo, minute so minevale in ob 23.00 smo dočakali tisto pa kar smo prišli v Umag.
Naužiti se dobrih starih Uriah Heep. Za to je poskrbel legendarni striček John Lawton, član skupine v obdobju izdaj albumov “Firefly” (1977), “Innocent Victim” (1977) in “Fallen Angel” (1978), moža pa lahko slišimo peti tudi na koncertnem albumu “Live In Europe ’79” (1986). Skratka gospod, ki je pomembno vplival na slog in zvok skupine v drugi polovici sedemdesetih ter ga pomembno preoblikoval. John Lawton uspešno še danes razveseljuje stare zanesenjake z izvedbo Heep klasik, ki jih lahko povežemo kar v besedno sestavljanko “Uriah John Lawton Heep” repertoar, ali nekaj kar lahko oživi na odru le John Lawton. Dostojno. Tudi še danes, v letu 2007.
Ob 23.00 uri se je začelo z The Hanging Tree (“Firefly”, 1977). Na odru so se z Johnom Lawtonom znašli kdo drug, kot naši odlični hard rockerji Mary Rose, s poveljnikom Ekijem na kitari povsem na naši levi, v ozadju ni manjkal niti pevec Žak ,ki je skrbel za oživljanje Hensleyevih najvišjih vokalnih delnic, za njim odlični mladi nadebudni bobnar Jure Doles, razgreti Mitja Kobal na basu, desno od njega nepogrešljivi orglar Davor Kastelec, oborožen s standardnim B3 Hammondom v katerega je Kobal takoj, ko je prišel na oder, postavil svoje pivo (previdno, kot bi dete v zibelko deval)… in v sredini ter ospredju seveda John Lawton.
To pot ni prinesel s seboj dežja, kot je bilo to že dvakrat zapored v Hruševju (Postojna), ki letos žal sameva in kjer bomo tako ostali brez Biker’s festivala. Fantje kot celota so bili odlično razpoloženi. Žak je kot preizkušen igralec doprinesel k dinamičnosti koncerta. Mary Rose so v Uriah Heep repertoarju popolnoma doma. O tem ni dvoma. Je pa nekaj. Lawton je to pot uvrstil v set listo tudi tri skladbe solo kariere. Takoj za The Hanging Tree je sledila Take You High (“Sting In The Tail”, 2003). Odličen udaren “hardrocker” ob katerem se naježi dlaka, močno je vlekel na nekaj kar bi lahko spravili tudi skupaj stari dobri Uriah Heep. Potem nazaj k Heep s koketno Stealin’ (“Sweet Freedom”, 1973), pa spet k “Sting In The Tail” s še eno odlično točko albuma, Reach Out. S šesto skladbo so fantje umirili ogenj ter se lotili skladbe The Wizard (“Demons And Wizards”, 1972). Lawton je rojen vodja! Vseskozi je nadzoroval dogajanje na odru, kot tudi pod odrom. Pododrje se ni izkazalo za kdo ve kakšnega strašnega poznavalca Uriah Heep repertoarja,… vsi so prišli v prvi vrsti po žur. No pa jih je John odlično podžigal z mero rutine in izkušenj, ki si jih je pridobil skozi glasbeno kariero. Kot za šalo. Presenečenje s Payin My Dues To The Blues (“Still Payin My Dues To The Blues”, 2000), potem pa do konca le Uriah Heep. Uriah “John Lawton” Heep pesem Come Back To Me (Firefly, 1978), je bila trenutek o katerem sem govoril v gornjem delu reportaže. Nekaj kar pač lahko naredi le John Lawton. Mary Rose vseskozi pri stvari, z Lawtonom in seveda publiko. Fantje so bili vroči. Za njo je oder zavrel z I’m Alive (“Fallen Angel”, 1978), ki je na set listi nadomestila skladbo She’s Gone (“Still Payin My Dues To The Blues”, 2000), Sympathy (“Firefly”, 1977) in zaključek z razpotegnjeno različico Free Me (“Innocent Victim”, 1977), v katero je bil zajet “jam” skupine. Ura je bila pet minut preko polnoči, ko so fantje na začudenje vseh rekli “Hvala lepa in lahko noč”. Halo?
Halo, halooo,… a se slišimo? A pridete slučajno kaj nazaj? Aha saj so prišli nazaj na oder. Sledil je polurni dodatek! Ne boste verjeli. Za vsega bore tri skladbe. Nezaslišano. Lady in Black in Easy Livin’ sta dosegli skupaj v dolžino supersoničnih 15 minut pravega galaktično razpotegnjenega onostranstva. Ljudje so bili sicer zelo zaposleni, saj jih je Lawton uspešno speljal na stranski tir ter nagovoril na družno prepevanje ter ni bilo časa za analiziranje drugih zadev. No in naslednjih 15 minut je bilo rezerviranih za Gypsy. V njej so zapovrstjo odigrali vsak svojo solažo (z izjemo Ekija). Tu je Kobal podžgal publiko tako, da je postavil bas kitaro za hrbet in odigral riff refrena skladbe Motori (Divlje Jagode) in narod je, kot bi pritisnil na poseben gumb za hipnotiziranje, v trenutku začel na ves glas prepevati: “Mo-tori, mo-tori, mo-to-ri,…” Dramilo je bilo uspešno tudi v nadaljevanju, ko smo gurmani doživeli nepričakovano svojih nekaj minut. Davor Kastelec je poskrbel za prešerno mero duhovitosti na svojem Hammondu (manjkal je samo izvijač zabit v tastaturo) Tu je bil Dvorak, tu so bili The Nice,…
Na odru znova vsi v jam in naposled še Lawton za zaključek Gypsy. Rutinirano. In neverjetno kar polurni dodatek. Bil sem pošteno jezen. Vsaj tri Urah Heep komade bi lahko stlačili v regularni del in skrajšali dodatek. Niti ni potrebo iskati katere skladbe. Teh mrgoli kot listja in trave, saj je govora o Uriah Heep in sedemdeseta so za njih brezmadežna, kar se tiče opusa.
Po koncertu je Lawton prijazno sprejel fane, ki so ga želeli pozdraviti, seveda pa ni pozabil tudi na nas in nam namenil deset minut za intervju. Po prijaznosti mu je malokdo enak in velik gentleman na sleherni točki, pravi Anglež! Seveda pa ne bi bilo nič brez Mary Rose. Ti so pokazali na odru, da so imeli energije najmanj še za celo uro. Razganjalo jih je in družno premetavalo. A šef je pač postavil omejitev, tako da se je čutilo še precej rezerve v izvedbi. Torej roko na srce, če bi Lawton večkrat prirejal podobne nastope po Evropi in dvignil osebno formo koncertiranja, ne razumite napak, vokalno je možakar izvedbeno še vedno povsem dostojno ohranjen in namenil več časa piljenju nastopov, bi gotovo dobili med 17 in 20 komadov vsega skupaj. Gotovo pa bi s politiko vključitve več krajših in kompaktno ločenih točk, ustvaril večji red, ki bi vladal med koncertom, ne pa da se morajo glasbeniki zatekati k jamom in solažam, ki ne pomenijo kdo ve kaj, le zato da, se ljudje ne bi pritoževali, da je koncert prekratek. Nihče se jih ne spomni po koncertu. Ostanejo skladbe, te so večne. Seveda je bilo vzdušje sproščeno in fantje so se vidno zabavali, a če je določen večji red, če se natančno ve, kaj se bo dogajalo vsako minuto na odru, je lahko takšne sprostitve tako še več in koncerti bi tako še bolj nasitili poslušalce pod odrom.
Set lista John Lawton (Umag, 2007):
1. The Hanging Tree
2. Take You High
3. Stealin’
4. Reach Out
5. The Wizard
6. Payin My Dues To The Blues
7. Come Back To Me
8. I’m Alive
9. Sympathy
10. Free Me
—dodatek—
11. Lady In Black
12. Easy Livin’
13. Gypsy
Ker smo bili “hendikepirani” kar se prevoza nazaj tiče, smo seveda iskali sleherno opcijo za vrnitev. Škoda pa ravno festival se je do kraja razplamtel. Na Razvaline (člani bivših Requiem) zato žal nismo mogli počakati! Med intervjujem z Lawtonom, smo oproščeni intervjujanja, lahko spremljali stripteaze dveh slači punc, medtem ko so za njima Razvaline pripravljale oder za svoj nastop. Upam, da se jim ob teh razgledih na bližnjo okolico niso preveč tresle roke. No sam sem ta čas raje izkoristil, da se pozdravim z vsemi člani skupine Mary Rose ter se jim zlasti zahvalim za vabilo, kot tudi organizatorju festivala. Izredno vzdušje, ki ga seveda lahko doživiš le na Biker’s festivalu, na odličnem obmorskem prizorišču, ki ga je vredno obiskati vsako leto. No morda bi z velikim “headlinerjem” prihodnje leto lahko pripeljali še večje število bikerjev v Umag. Našega heroja Lawtona pa bomo letos videli na Rock Otočcu, ko bo z Mary Rose nastopil 07.07.2007. Ostanite torej na liniji!
Setlista
Petek 11.05 Under Down (slo) No Problem Band (hrv) Zabranjeno Pušenje (BIH) Sobota 12.05 Voodoo Experience (hrv) Razvaline (slo) John Lawton & Mary Rose
Galerija slik
