Endless Journey

 MULTIBALL, celjska punk-rock (ali kakor koli že vzamemo – po nekaterih opredelitvah in ocenah tudi emo core) skupina, je nastala približno leta 2001. Sprva so sedanji, pa tudi bivši Multiball člani delovali ter se kalili v drugih punk bandih iz območja Celja in Žalca. Po razpadu teh je nastala nova skupina, skupina Multiball. Takrat še petčlanska zasedba je pridno snemala demo posnetke in že načrtovala prvenec, katerega snemanje se je zaradi kadrovskih sprememb v bandu nekoliko zavleklo. Tako so fantje leta 2004 izdali svoj prvi album s tem zapletom primernim naslovom- At Last!, kateremu je sledila tudi turneja po po Sloveniji, pa tudi širše, po Evropi. Le leto kasneje so izdali nov, drugi album Endless Journey, na katerem se nahaja dvanajst precej udarnih in poskočnih pesmi, ki nadgrajujejo idejo debitanskega prvenca. Snemanje plošče so morali prelagati zaradi tega, ker je le dva dni pred snemanjem, bobnarja Jana zbil avto. Po okrevanju so v studio vseeno odšli ter posneli izdelek, s katerim so, po svojih besedah, več kot zadovoljni, saj so se zvočno precej približali idealu, za katerim hrepenijo že od prvega dne skupnega ustvarjanja dalje.

Njihovo “endless journey”, njihovo neskončno potovanje, začne pesem ‘When I’m Done’. Pomirjujoč začetek pesmi se kar hitro sprevrže v hudo kitarsko nažiganje, katerega v sredini pesmi dopolni malo kričanja. Brutalen začetek odpre slušne kanale. Obetavno. Naslednja pesem je ‘We Don’t Know Why’. Hitra in melodična poskočnica, z ne preveč nežnim in milim drgnjenjem po kitarskih strunah in ropotanju po bobnih je zadetek v polno! Pesmi ne manjka popolnoma nič. Fantje me vedno bolj prepričujejo in mislim, da bom tudi jaz kmalu zapisala, da skupina preigrava tudi emo core. Tretja pesem, ki sem jo označila za Multiball himno, je ‘Friday Night Anthem’. Obvezno si jo zarolajte, preden se pojavite na prizorišču kakšnega norega punk-rock koncerta. ‘Too Many’, pesem z zaporedno številko 4, me je na začetku spomnila na eno starejših pesmi skupine Blink 182. Morebiti je bil to le preblisk. Na začetku so nažiganju najbolj izpostavljeni bobni in bas. Kaj kmalu še enkrat zaslišim melodično podobnost že slišanim napevom kakšnih malo pomembnejšim veljakom, kot so denimo Funeral For A Friend. Da pa je pesem še boljša, so dodali še malo kričanja, kar pesem le še dopolni. Mešanica prej omenjenih bandov v Multiball izvedbi je slišati odlično! Na mojem potovanju po plošči se ustavim pri pesmi ‘Letter’. Pesem je menda posvečena njihovemu bivšemu kitaristu Timiju, govori pa o njem in o odnosih v skupini. Zelo melodična pesem z visokimi kitarski zvoki … Odlično! ‘Supermarket Hero’ ni tako zelo hitra, pa tudi počasna ne. Na začetku slišimo počasne ritme kitare, ki pa se nato prelevijo v udarne, a vseeno počasnejše melodije. Še ena postaja na tem potovanju je pesem ‘Fallen Words’. Malo daljši in udaren uvod je sicer dober, vendar mi vse skupaj deluje zaspano. Sledijo ‘Cats&Rats’ z zanimivim besedilom in (končno!!!) hitrejšimi ritmi, ki delujejo kot poživilo po dolgčasu. In že je na vrsti moja najljubša pesem ‘Absent’. Basovski začetek ob spremljavi bobnov, kmalu se pridružita kitari in vokal, zasledimo pa še nekaj back vokalov. Lahko naredim še eno primerjavo, in sicer s Taking Back Sunday, s komadom ‘Make Damn Sure’, ki ni ne hiter ne počasen, pač pa zlata sredina, ki pesmi ne ustavlja niti prehitro ne pripelje do stanja popolnega izzvenetja. V pesmi ‘This One’ se prepletajo zvoki metala in punka, z obilico močneje izraženih grlenih vokalov, ki na uravnotežen način pretrgajo pretežno instrumentalni del pesmi. Pesem bi bila lahko dobra z nekaj dodatki, ampak po pravici povedano, je to brca v temo, saj me s to pesmijo nikakor niso prepričali. Predzadnja je ‘Every Day is …’. Miren začetek, kateremu sledi odličen refren. Celotna pesem je bolj počasna, razživi se šele na koncu. Ne manjka ji ničesar in lahko napišem le: ODLIČNO! Potovanje po albumu se zaključi z istoimensko skladbo ‘Endless Journey’, pri kateri je zanimivo le to, da se zaključi tako, kot se začne prva na albumu. Kakšnih posebnosti pa ni. Popotovanje je sklenjeno na nedorečen način, ki pušča odprte možnosti za naprej.

Vsa besedila so v angleščini, kar za mlade slovenske skupine sploh ni nič čudnega, saj se očitno vsi lažje izražajo v angleščini, kar pa je – vsaj za moje pojme – čisto OK. Recimo da je to sprejemljivo, če so besedila polna pozitivnih emocij; fantje opevajo svoje življenje, dogodke, ki so se zgodili na poti njihovega ustvarjanja, te podobe pa nam posredujejo na način, katerega najbolje obvladajo.

Plošča me je že po nekajkratnem poslušanju prepričala – tako z glasbo kot z besedili. Sicer bi lahko bili za odtenek bolj uporniški in še bolj udarni kot so. Ampak bodimo pošteni: izdelek je odličen, melodičen in za vsako ceno poslušljiv. Poti, po katerih bi lahko stopali naslednjič. so še popolnoma odprte. Ocena: zelo za.