Izvajalec: Wetton & Downes
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 53.53
Ocena: 4/5
Geoffrey Downes in John Wetton nadaljujeta svojo glasbeno popotovanje kot Icon in to pot prinašata na prizorišče svoj tretji izdelek trivialno poimenovan s “3”. Vsekakor v kolikor poznate predhodna izdelka, potem vedite, da ostajata oba možakarja na začrtani usmeritvi, ki sta ju podala albuma “Icon” (2005) in “Rubicon (2006).
Vendar pa prinaša “3” navdahnjenost in svežino, s kakršno se predhodna albuma nikakor nista uspela pohvaliti. Ne zato, da bi bil slučajno bolj rokcersko navit ali bolj poskočen novi album. Daleč stran od tega. “3” pravzaprav ne preseneča niti s preverjenim kalupom redosledja skladb. Poskočna otvoritev, nadaljevanje baladno do srednje hitro orientiranih skladb, potem tam nekje na točki št. 6. znova bolj rokcersko useka album, medtem ko njegov zaključek znova sledi bolj lahkotnim zgibankam, bližje popu, kot hard rocku – v kolikor album seveda pošljemo pod drobnogled “detajlno analitičnega skeniranja”. Otvoritvena Half The Man I Was je pospešena skladba, z želeno poudarjenim riffom in vendar ne gre to pot za poizkus, da bi ujela možakarja figuro super Asia hita Heat Of The Moment. V njem preseneča že dejstvo, da refren ni opremljen z značilnimi filigransko dovršenimi večdelnimi vokalnimi harmonijami, kot eno zaščitnih znamk, kadar se skupaj v studio spravita Wetton in Downes, Wettonov vokal funkcionira brez njih povsem suvereno preverjeno. V njem preseneča tudi uporaba “slide” kolažev, ki jih posrečeno vnaša genij kitarista Davea Kilminstra.
Wetton se je na vokalu odlično odrezal v studiu v vseh novih skladbah. Glede na njegov edinstveni melanholično krhek pečat otožnosti, ki ga prinaša z barvo glasu in pristopom, nikdar ne zapade v slučajni eksces obupa in patetike. Vokal je jasen, “Wettonovsko” edinstven in v naboru to pot posrečenega dinamičnega valovanja med skladbami živahno izrazen, kot že dolgo ne.
Očitno gre v tretje rado. Nemara gre vzroke iskati tudi v tem, da je Johna Mitchella (Arena, It Bites) na kitari zamenjal renomirani Dave Kilminster, človek ki je pred kratkim spremljal v vlogi glavnega kitarista njegovo ekselenco in bivšega “floydovca” Rogerja Watersa na solo turneji. Vsekakor sprememba v naboru sodelujočih na albumu od časa do časa še kako koristi, kajti več glav ima več idej in predvsem različnih idej.
Fanta rada vključujeta gostujoče pevke na albume. To je sedaj že dobro znani standard. Tako sta povabila to pot k petju skladbe Raven Anne-Marie Helden, pevko zasedb Mostly Autumn in Karnataka. Visok pedigre, ki ga uživata tako renomirana glasbenika kot sta Geoffrey Downes in John Wetton, pa potrjuje harfa v ozadju, ki jo prispeva nihče drug kot Andreas Wollenweider. Skladba je perfektna balada, ki leži v celoti na orkestralnih aranžmajih in kjer odlični duet med Anne-Marie in Wettonom, prinaša glavnino zmagovitih točk tega albuma. Bodite pozorni zlasti na zaključni del, ko postajata vokala še bolj izrazna v prevzetni tankočutnosti ter milini, nasploh potem, ko postaja spremljava v ozadju vse bolj pojenja.
Kilminster se je odlično ujel v novi družbi. Njegov izreden dotik in sofisticiranost, ki ga dokazuje zlasti skladba My Life Is In Your Hands z banalno minimalističnim motivskim napletanjem, ki pa ravno v svoji racionalnosti fascinira z jasno izpostavitvijo minimalizma, se učinkovito uleže z graduiranim razvojem in tvorbo vzdušja, katerega glavni nosilec je znova melodija vokalov Johna Wettona. Ta skladba se v refrenu navdušujoče prelevi v tisto kar iščete ljubitelji Asia-e. Učinkovito večplastno vokalno harmonijo. Preverjeno zvito okusno, kot pač stara lisjaka znata. Kot najdaljša skladba albuma, ponuja tudi največjo plastovitost, da ne rečem kompleksnejšo figuracijo, v kolikor je ta oznaka sploh posrečena, glede na standardno visoko poslušljivost novega materiala. Skladba Sex, Drugs And Money, ki ji sledi na poziciji št. 6, je najtrša skladba albuma, ki v nastavitvi predrefrena spominja na otvoritev albuma, hrupno pa eksplodira zlasti v refrenu, kjer se riffu pridruži celo objem starokopitnega Hammond zvoka. Vseeno glasbenika vseskozi prefinjeno skrbita, da tudi “hrupnost” ne podleže eventuelni “grobosti” nebrzdanega kitarskega sekanja. Vse je v studiu namreč visoko kontrolirano. Produkcija albuma je brezhibna, kristalno jasna, gradniki popolnoma uravnovešeni v enakomerni zapolnitvi zvočne slike.
Ker se gospoda zavedata velike nevarnosti lastne samorepetitivnosti, pri ustvarjanju glasbe, h čimer ju pač žene unikatni pristop ozkega specialističnega diafazona, ki ne tolerira prevelikih odmikov na levo ali desno, sta se odločila skladbo Anna’s Kiss ohraniti, kot čisti instrumental. Ta v celoti bazira na orkestralnih aranžmajih, vključitev harfe, pa namiguje, da je nemara nastala kot “podaljšek” balade Raven. V kolikor bi Wetton pel poleg, bi lahko dobili novo skladbo tipa Raven. Takšnih pa je bilo mnogo v karieri Wettona in Downesa.
V kolikor pa iščete večje približke skupini Asia, vedite da vas bo potešila zlasti Don’t Go Out Tonight. Refren je AORovsko strupeno nalezljiv in kar sam od sebe leze pod kožo. Preverjeno zmagovito zložena skladba dueta Wetton/Downes, ki v učinkovanju na prvo žogo deluje najbolj uspešno na albumu. Tudi skladbe kot so Destiny, Under The Sky, Green Lights And Blue Skies (tu Wettonu “pomaga” v refrenu Downes na “vocoderju” – klasična finta iz Asia časov) in Never Thought I’d See You, ki so srednje hitro orientirane in veliko dolgujejo koketiranju s popom, delujejo dinamično, živahno in prepričljivo v poudarku kemije naveze Wetton/Downes, ki je to pot dejansko učinkovito realizirana skozi album. Tudi Place In Our Time, ki album zapre, ohrani srednji tempo, a deluje na albumu najbolj mračno, z ustvarjanjem pravšnjega drama momenta, na katerem privesla ta album do svojega zaključka. Seveda je bistvo vsega znova prevzetno kompaktni visoko melodični refren, ki drži album tudi ob zaključku na visokem atmosferičnem nivoju.
Ne album “Phoenix” zasedbe Asia (2008), pač pa Wetton Downes Icon “3” album! Tu leži ključ. To je zanimivo, da sta našla možakarja, kot duet več ustvarjalnega manevra za izpostavitev dinamike, svežine in navdiha, kot pa združena v superkvartet s Steve Howeom in Carlom Palmerjem, ki je sproduciral v lanskem letu enega najbolj dolgočasnih rock albumov.
Kaj bi temu lahko botrovalo, glede na to, da kadar je govora o sodelovanju Wettona in Downesa, česa revolucionarnega nikakor ne gre več pričakovati? Integracija Davea Kilminstra – precej bolj prožnega in za spremljanje idej obeh glasbenikov dovzetnega kitarista, ki je izza rokava potegnil slikovit nabor virtuoznosti, kateri je zagotovil dinamičnost, barvitost in posledično konstantno privlačnost tega albuma na visokem nivoju. Nemara tudi daljši premor med “Rubicon” in novim albumom ter integracija nekaterih smelih, a neizkoriščenih idej za album “Phoenix”, ki so tako v fazi “čakanja” še dodatno zorele. Kakorkoli namigujem, gre za prvi Icon album, ki je kapitaliziral doslej daleč najbolj učinkovito izredne izkušnje in upravičil visoko artistično reputacijo Wettona in Downesa. Na njem lahko začutite, da gre za album jasnih prefinjenih potez, jedrnatih in suvereno odmerjenih korakov, ki le brezkompromisno sledi iskanju melodične dovršenosti. Je izredno sproščujoč album, visoko poslušljiv, s katerim je naveza obeh velikih glasbenih umetnikov naposled materializirana v pravi luči. Pravijo, da gre v tretje rado! To pot je zares šlo.
Zasedba
John Wetton – vokal, bas kitara
Geoff Downes – klaviature, vocoder
Dave Kilminster – kitara
Hugh McDowell – čelo
Pete Riley – bobni
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Anne-Marie Helder – vokal na skladbi št. 4
Andreas Wollenweider – harfa
Produkcija
Geoff Downes
Seznam skladb
1. Twice The Man I Was
2. Destiny
3. Green Lights And Blue Skies
4. Raven
5. My Life Is In Your Hands
6. Sex, Power And Money
7. Anna’s Kiss
8. Under The Sky
9. Don’t Go Out Tonight
10. Never Thought I’d See You Again
11. Peace In Our Time
