Izvajalec: Vatrene ulice
Založba: Dallas Records
Izid: year
Trajanje: 46:26
Ocena: 4/5
Vatrene ulice, hrvaška skupina s sedežem v Zagrebu in kot pravijo sami, s prvim pravim albumom! Naposled! Skupino, katere pričetki segajo v leto 1990, pa ji ni bilo usojeno, da se glasbeno izživi in razživi skozi devetdeseta, bi lahko v generacijskem oziru lahko označili, da je ujela poslednje žarke novega vala, ki je zaznamoval zlasti kvarnerski zaliv naše južne sosede!
Končno prvi pravi album, za katerim stoji skupina, kot čvrsto složen, kompakten kvartet. Vodja zasedbe pevec Goran Filipančić – Fila je tekstopisec, on prinese surovo verzijo skladb, kvartet jo oblikuje in izpili do konca. Vatrene ulice so zanimiv pojav zlasti za to, ker jih žanrsko silno težko vtaknemo v predalček. Ujeli so sapico osemdesetih, zato na mestih povlečejo nekatere skladbe z blago sapico “post punka” osemdesetih (zmagovit odklon albuma v skladbi Ne okreći mi leđa), na trenutke pa zvenijo v riffovskem razmazu in naravi zvoka prijazneje ušesom, ki jim je blizu “grunge” (Sve u meni nestaje, s kotalečim riffom v kitici in popadljivim napadom v refrenu – super funkcionirajoča naveza, Dok padaju glave v kitici, kombinirani v tipični nostalgiji ex-yugo rocka refrena). Zapeljejo pa lahko zgodbo tudi v punkovsko rožljanje, ki ga razpihuje zlasti vokal pevca Gorana (otvoritvena Huligan gradskih ulica). Kakorkoli, so to le občasni “popadki”, ki jih lahko beleži poslušalčevo uho, najlažja oznaka pa bi bila, če opredelimo Vatrene ulice kot “rock”.
Togoten rock. Očitno je, da so fantje dolgo zadrževali v sebi ta bes, ki se je v skladu z imenom skupine razgorel na albumu “9 po Richteru” končno v konkretnih plamenih in v skladu z njihovimi željami. Produkcija je živa. Vatrene ulice delujejo v studiu kot “live band” in skladbe v zvoku dihajo s polnimi pljuči ujete trodimenzionalnosti. To je glavno v vsej stvari, saj ponudi “resničnost” same interpretacije.
Vatrene ulice kažejo izjemno kvaliteto zlasti v trenutkih, ko pristopijo sofisticirano, torej obratno, kot navaja samo ime skupine. V delih, ko napletajo sproščeno in počasi gradijo vzdušje. Denimo skladba Visoko je odličen primer kombinacije melodičnega napletanja dramatične zgodbe, v kateri je vživeti vokal še posebno intenziven. Skladba se v refrenu razživi in doseže dramatični vrhunec, ko njegovo jedrnato melodičnost razpihuje predvsem hreščavi kitarski riff.
V kvartetu generacijsko odstopa ime kitarista Marina Jovanovca. Poba je malo mlajši in to je silno dobrodošlo v dinamičnem razburkanju izraza Vatrenih ulic. Od tod po vsej verjetnosti občutimo tisti “grunge” dotik, zlasti v zvoku in posameznih kitarskih frazah, ki pa se zlije v konverzaciji s preostalo trojico v uravnovešeno zmes, skozi katero bije esenca Vatrenih ulic. Marina bi rad izpostavil zato, ker poseduje elementaren občutek, za dinamičen razvoj samega dela kitare v skladbah. Rojen za mesto kitarista Vatrenih ulic torej. Mož spretno krmili v dialogu združevanja razplamtelega riffovskega nažiganja, s čistimi (z “reverbom” podkrepljenimi) frazami v kiticah. Kitaristova večplastnost in glasbena “iznajdljivost” je poudarjena zlasti v skladbah kot sta Samo bog zna, ali v Ne okreći mi leđa.
Vatrene ulice so skupina, ki pravzaprav v neposredni srži lastnega izraza, zajema lep diapazon združevanja nekaterih žanrskih oblik, ki so zaznamovale posamezno ero v zgodovini rock glasbe (punk, post punk, grunge), kar dokazuje, da je to skupina, ki je ne glede na dejstvo, da je z albumom “9 po Richteru”, kot pravijo radi sami, izdala svoj prvi pravi album, prevalila za seboj dolg staž prevožene kilometrine. Morda je najlepši manifest za to skladba Usnuli grad se budi, ki ga skupina odpre v posebej užitni in silno okusni bluesy maniri. Tu so akordi čisti in tu v tem čisto zgrajenem zvoku na relaciji ritem linija – kitara pričarajo Vatrene ulice v igri, močan trenutek otožnosti in melanholije, ki jo taka skladba nujno potrebuje. Vokal tu v svoji čutnosti posebej uspešno magnificira in osmišlja samo poanto verzov. Preskok v intenziteto refrena z občutkom za kompatibilen motivski pretok, je dokaz da so fantje v svoji ekspresiji čokate jedrnatosti plasiranja energije prepričljivi in da so pač izkušeni mački, ki vedo kako se stvarem streže. Vatrene ulice so prepričljiva skupina, tudi po plati same pridige verzov. V njih ni težko razbrati trnove poti, ki jo je prehodil na svoji poti pevec Goran. Torej fantje ne sadijo rožic, pač pa postrežejo z brutalno resnico vsakdana posameznika, ki se bori za lastno eksistenco. Živimo pač v dobi popolnega razvrednotenja, trgamo drug drugega kot podivjani, shirani psi. Predvsem so prepričljivi tudi verzi, ki namigujejo na preživele moško ženske vojne pevca Gorana (Idi sad, Ne okreći mi leđa, Sve u meni nestaje) in zadevajo v vsej polnosti izraznega dometa, ki jo zahteva rock energija.
Vatrene ulice so dejansko popestritev scene, ki bo naletela na zanimanje vseh, ki ste spremljali zlata leta Yu rocka in ki spremljate razvoj skupin na prostoru bivše skupne države tudi sedaj. Fantje nosijo v sebi preteklosti, oči so uperjene v sedanjost. So sočni, drugačni in v ekspresiji dokazujejo, da so lačni dokazovanja in potrditve. Da preprosto dajo občinstvu tisto, kar niso mogli dati v preteklem desetletju. Vatrene ulice s svojim pristopom delujejo aktualno tudi za vrtenje na radijskih frekvencah. Izdali so že dva singlea, Kreni in Huligan gradskih ulica. So nasršeni, jezni, a hkrati silno poslušljivi in nadvse prepričljivi v subtilnejših trenutkih. Skupina, ki jo lahko umestimo na odre klubov, festivalov, moto zborov,… torej da preneham “štrikati”. Iščete rock? Iščete yugo nostalgijo, iščete energijo, ki jo plasira zdravi rock princip, cepljen po hrvaško? Potem si priskrbite brez oklevanja “9 po Richteru”. Je drugačna zgodba, ki prijetno preseneča!
Zasedba
Goran Filipančić (Fila) – vokal
Marin Jovanovac – kitara, spremljevalni vokal
Daniel Vukoja (Dane) – bas kitara
Marijo Barić (Richba) – bobni
Produkcija
Švigi
Seznam skladb
1. Huligan gradskih ulica (2:50)
2. Kreni (3:06)
3. Sve u meni nestaje (4:29)
4. Ne okreći mi leđa (4:13)
5. Anarhija i ljubav (5:21)
6. Moj dobri prijatelj (3:02)
7. Visoko (4:29)
8. Idi sad (4:09)
9. Usnuli grad se budi (4:14)
10. Samo bog zna (4:11)
11. Dok padaju glave (3:13)
12. Moja generacija (3:02)
