Kolaž

Ko dobiš v roke zgoščenko nekega benda je naslovnica zagotovo prva stvar, ki ti pade v oči. Pogledaš sprednjo stran, pogledaš zadnjo stran in se pustiš presenetiti, kako bo zvenela. “Imamo umetnost, da ne bi poginili od resnice”, slavna izjava Friedricha Nietzscheja, nemškega filozofa iz 19. stoletja, je zagotovo ena tistih malenkosti, ki na naslovnici debitantskega albuma koroških rockerjev Pisna pritegne poslušalčevo zanimanje. Bend z ne tako dolgo zgodovino, je zagotovo eden tistih, ki izstopa iz poplave instantne mešanice kvazi rockerjev, ki lovijo ravnotežje na komaj izvaljenih jajcih. Fantje se s svojim debitantskim ploščkom, naslovljenim “Kolaž” (izšel decembra 2007), vračajo k eksperimentalnemu rocku sedemdesetih. Skozi besedila lahko dojamemo razmišljanje današnjih najstnikov, ki si še ustvarjajo svojo identiteto in iščejo svoj prostor pod soncem. “Kolaž” vsebuje trinajst različno obarvanih pesmi, od akustičnih balad do hitrejšega rock`n`rolla, zaznamo celo primesi punka in bluesa.

Častno mesto prvega komada zaseda “A lahk` ?!”, ki ga lahko najdemo že na junija 2007 izdani kompilaciji “Rock Otočec 2007”. Fantje so namreč od sto petdesetih prijavljenih bendov zasedli odlično tretje mesto. Za omenjeni komad je bil posnet videospot, ki žal nima prave zgodbe. Ima pa pomenljivo besedilo, ki spominja na srednješolsko uporniško življenje, ko večina mladostnikov sledi načinu “živi hitro, umri mlad”. Temu primeren je tudi tempo samega komada. “Da se zgrabim” je čisto nasprotje omenjenemu. Ob prvih rifih se pojavi asociacija na refren Šifrerjevega “Martinovega lulčka”, ki proti koncu komada postreže s precej zavidljivo kitarsko solažo, kar komad obogati s pozitivnim prizvokom. Prvi od treh angleških komadov na ploščku, “Raindrops”, nam ponudi vokalni eksperiment. Glas pevca Dejana Vončine tokrat zveni dosti bolj moško in resno kot na prejšnjih komadih. Besedilo, ki omenja eksistenčno krizo prve ljubezni, ni ne vem kakšen literarni presežek. Napisano je preprosto in razumljivo. Kot najstniška ljubezen, ki redkokdaj preživi. Naprej po ploščku nas nato popelje minuto in dvanajst sekund dolg inštrumentalni intro v komad “Poljub”. Gre za krizo medsebojnih odnosov sodobnega človeka ali za izvirni greh Adama in Eve? Na začetku se zdi vse skupaj bedno, patetično jamranje. Proti koncu komada ritem raste, zanimivo se sliši tudi kratka, a odlična solaža. Balada “Trikrat potrkaj” govori o tem, kako živeti polno življenje v tem hitrem, zavistnem svetu, “kjer na svetu si sebi sam, kot sebi si smrt in življenje”. Drugi angleški komad iz “Kolaža” je malce bolj swingersko obarvana “Subconsciousness”. Besedilo je ponovno ljubezensko, vendar ima z razliko od “Raindrops” malce bolj pozitiven prizvok. Upanje za novo ljubezen umre zadnje. Četudi gre le za bežno avanturo (“Slika”), čas zaceli vse rane.

Še eno skrajnost na albumu predstavlja “Senca”, ki je atipičen Piksna komad. Odeli so ga namreč v uporniške punk barve, uporabili kletvico ali dve … Vendar kljub temu zveni zelo “piksnovsko”. “The Oak” je verjetno najbolj žalostna pesem na plati. Posvečen je njihovemu prijatelju Klemnu Lamprehtu “Šluku”. In loving memory … Noben rocker po duši se ne upre mamljivim svetovom zadetosti, in Piksna niso čisto nič drugačni. O svojih izkušnjah prepevajo v “Ti”. O kakšni vrsti zadetosti gre, presodite sami. Še eno dozo spoznanja grozljive resničnosti nam fantje zadajo med “… in oblačno je nebo”. Je malce versko obarvano besedilo naključje ali namen?

Piksna svoj debitantski album zaključijo z “narodnozabavno” in preprosto naslovljeno pesmijo “Trinajsti komad”. Da slučajno ne pozabimo na avtohtono slovensko glasbo.