Izvajalec: Zhabareth
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 4/5
Dandanes je glasbena scena preplavljena s takšnimi in drugačnimi bandi, od teh je veliko tistih, ki poskušajo ustvariti nekaj novega, vendar jim to ne uspeva najbolje, še več pa takih, ki inspiracijo jemljejo pri svojih vzornikih, tako pa ne zvenijo ravno izvirno. Vendar Zhabareth zagotovo ne spada ne med prve in ne med druge. Duet učitelja Andrea Orsela in učenca Kasa Kluitmana ustvarja glasbo, ki združuje elemente metala in jazza s kančkom vzdušja ambient glasbe. Na prvi pogled (oz. poslušanje) bi jih lahko označili za nekakšen “ripoff” Exiviousa, a vsekakor ni tako. Še večji faktor “podobnosti” doda tudi Stef Broks, član Exiviousa in Textures, ki je dodatno “nasnel” bobne. Glasba je namreč polna temačnega jazzovskega vzdušja z občasnimi metalskimi riffi, ampak tukaj se podobnost z drugimi podobnimi bandi tudi konča. Če glasba Exiviousa temelji na virtuoznosti glasbenikov (mislim predvsem hitre prste kitaristov, komplicirano bobnanje …), je Or’ghin album, ki je nadvse primeren celo v kakšnih klubih in barih, saj gradi na epskem vzdušju. Nabito ozračje, ki ga ustvarita Nizozemca, je tisto, kar njun demo album ne naredi le poslušljiv, ampak že malodane genialen.
EP vsebuje štiri skladbe, ki nas ne pustijo ravnodušne. Že po “Zhabarethu”, naslovnem komadu, ugotovimo, da Nizozemca nista muhi enodnevnici. Začetek, kot se šika, bi lahko rekli, ki ustvari svet darkerskih jazzistov s temačnimi pokrajinami metalskih riffov. Krajši kitarski solo nam vseeno sugerira, da Ander in Kas nimata le posluha, ampak tudi dobršno znanje obvladovanja različnih inštrumentov.
Naslovni skladbi sledi “V’sion”, ki je že nekoliko bolj razgibana in močnejša. Čeprav prežeta z distorzirano kitaro in težkimi ritmi, šov še vedno vodijo klaviature, ki so tudi tokrat srce kompozicije. Metalski navdih se kasneje prelevi v swingovski ritem z jazzovskimi kitarskimi vložki, klaviature pa stopnjujejo vedno bolj preteče vzdušje.
Ko se glasba Zhabaretha nekoliko oddalji od začetnih ambientih temeljev, je tretja skladba “Echonh” tista, ki to vzdušje povrne. Počasnejši ritmi z zelo občasnim in nekako svobodnim bobnanjem nas vržejo v ekstazo brezčasja. Če torej obstaja žanrska etiketa “ambienti jazz-metal”, potem si jo nizozemski band definitivno lahko prilepi.
Zadnja skladba je, po mojem mnenju, vrhunec tega dema. Odpre jo Andre Orsel z neverjetno lahkotno in čutno melodijo klasične kitare, ki jo spremljajo klaviature. Fuzija je tokratno vodilo glasbenikov, kjer ponovno ne gre za razkazovanje svojih sposobnosti, ampak bolj za občutek in posluh za glasbo. Najdaljši komad albuma niha med kaosom in redom, med jazzovskimi vložki klasične kitare in metalskimi distorziranimi riffi; je popolnoma bipolaren. Poleg tega se nam s solom bolje predstavi še Stef Broks. Vse to v senci sonca Zhabarethove glasbe, srca tega mistično zvenečega banda, vodje med vsemi inštrumenti – Orselovih klaviatur.
Že to, da se je projektu pridružil bobnar takega kova, kot je Stef Broks, je dovolj zgovorno, da gre za band z izrednim potencialom. Po izdanem EP-ju so ga hvalili najrazličnejši odmevnejši glasbeniki, med drugim tudi Tymon (Exivious, Cynic) in Matt Medeiros (Kalopsia, Funebrarum) – lepih besed ni manjkalo.
Morda glasba Zhabaretha nekoliko niha, ne le med žanri, ampak tudi med potmi, po katerih hoditi, na čem naj ideje temeljijo. Tako se duet še nekoliko išče, vendar dejstva, da kvaliteta in volja sta, ne gre zavrniti; spremljanje razvoja banda je nujno. Prihodnost je namreč za Zhabareth izjemno svetla.
Zasedba
Andre Orsel – klaviature, solo kitara
Kas Kluitman – bas kitara, ritem kitara
Gostujoči glasbeniki:
Stef Broks – boni
Produkcija
Andre Orsel in Kas Kluitman
Seznam skladb
1. Zhabareth
2. V’sion
3. Echonh
4. Or’ghin
