Avtor: Jernej Vene
Izvajalec: Black Country Communion
Založba: Mascot Records
Izid: year
Trajanje: 64.17
Ocena: 4.5/5
Bolj kot vprašanje ali je treba nadaljevati z ustvarjanjem, je pomembno vprašanje, kako zastaviti pot po uspešnem prvencu. Glede na to, da skupine hitro padejo v sindrom druge plošče, za katero jim neizprosna glasbena javnost vedno postavlja visoke letvice, je tovrstno omejevanje in pričakovanje pravzaprav le produkt glasbenega tiska in posledično poslušalcev. Konec koncev vsakdo izbira, kaj bo poslušal, le v današnjem hitrem svetu je težje priti do pravih biserov za glasbeno dušo. No, tokrat je zadeva drugačna, saj gre za glasbenike, ki so že z imeni in priimki porok za zanimanje, če ne že za kar veliko navdušenje. Čeprav venomer gledamo zviška na razne superskupine, je kdaj tudi treba biti pošten in jim dati priložnost. Black Country Communion je superskupina velikega formata, sestavljena iz ljudi, ki sodijo v tri generacije, v različne glasbene sloge in kariere ter v različne rodovnike. Seveda je amalgam moral nekdo zmešati. Tokrat je to producent Kevin Shirley, ki je v svetu rocka čedalje bolj cenjen. Izkušenj mu ne manjka, omenim naj le Led Zeppelin, Iron Maiden, Journey, Dream Theater, Aerosmith, Rush, seznam je še dolg.
Kot je v navadi, se veliki glasbeniki običajno sami najdejo. Basist in pevec Glenn Hughes je znan iz Trapeze in Deep Purple, kitarist Joe Bonamassa pa je kariero začel pred sedemnajstimi leti kot nadebuden kitarski najstniški vragec v skupini Bloodline. Pozneje je sestavil impresivno zbirko na bluesu temelječih samostojnih albumov. Našla sta se na skupnem nastopu v veliki hollywoodski trgovini z glasbenimi inštrumenti. Ravno različen pogled glede na leta in s tem pridobljene izkušnje, so jima dale možnost drugačnega pogleda na ustvarjanje. Hughes je danes pri šestdesetih, Bonamassa jih šteje nekaj čez trideset. Bolj, ko sta ustvarjala in raziskovala, sta prihajala do glasbenih zasnov, ki so bile v duhu pomenljive kot na primer glasba, ki je Led Zeppelin niso nikdar posneli. Koliko ugibanj je bilo leta 2007, ko so Led Zeppelin odigrali koncert v spomin njihovemu založniku Ahmetu Ertegunu, ali bodo zmogli odigrati vsaj nekaj nastopov. Iz vsega ni bilo nič, zato je bil na voljo tudi sin pokojnega bobnarja Zeppelinov Jason Bonham, ki je gotovo tudi njegov najboljši približek. Nova skupina ni hotela biti samo osnoven rockovski trio, zato je producent Shirley predlagal klaviaturista Dereka Sheriniana, lastnika mnogih zahtevnih solističnih plošč in nekdanjega člana Dream Theater. Oba po letih sodita med Bonamasso in Hughesa. Četverica je ideje zlila v glasbo, ki je splet zdravega rocka, danes pa kljub temu sodi v underground. Bazira na dihanju močnih bobnov in bazično plavajočega basa, ravno prav popačeni in suhi kitari, ter na teksturah starinskih orgel in eteričnih sintetizatorjev. Inštrumentalno so BCC mojstri svojih poklicev, vendar kljub grozljivi tehnični sposobnosti kanalizirajo ideje in želje v prijazno zvočno okolje. Glavni pevec Glenn Hughes je tudi večinski pisec besedil, na tej plošči se ukvarja večinoma z izgubami, s katerimi se sooča vsak človek: propadla ljubezen, odsotnost človeške topline, pogovor z bližnjimi, ki so že na drugi strani ter hrepenenje po boljšem. Temu pridevniku vsakdo lahko najde sebi ustrezen samostalnik.
Joe Bonamassa je svoj tekstovni prispevek ponudil v dveh skladbah, z barvo glasu pa je edinstven antipod Hughesu, saj je mnogo bolj umirjen, malce tanjši, a večinoma lepo dopolnjuje starega mačka. Sherinian je morda malce v ozadju, a drži, da bi bila plošča bistveno bolj siromašna, če ne bi pustil svojega odtisa. K temu je dodati tudi sodelovanje godal, ki zlasti v turobno epskih skladbah slikajo dodaten element mističnosti. Prispeval jih je prekaljeni ameriški komponist Jeff Bova.
Black Country Communion združujejo inventivne inštrumentalne linije, na prvi posluh preproste ritme mnogokrat na moč poudarijo in skorajda zapletejo, kar drži poslušalca v napetosti. V pravem trenutku popustijo zategnjene niti in zdrvijo v preprost rock ali progresivno klasičen inštrumental. Nekatere skladbe so zgradili na bluesovskih osnovah, kjer prednjači Bonamassova kitara. Suha in direktna, mastna in podprta z efekti, kakršna je pač njena funkcija v posamezni skladbi. Bonham je neustrašen in nežen obenem, Sherinian svoje klasično znanje podpira z invencijo v melodičnih idejah, Hughes pa je izreden v podajanju besedil s svojim nezemeljskim glasom, ki je za njegova leta preprosto fantastičen. Da so fantje sicer zelo prijazni in odlično funkcionirajo na koncertih, ni potreba posebej poudarjati. Drugo ploščo so Black Country Communion so izdali junija 2011, komaj slabih devet mesecev po izidu prvenca. Koliko superskupin je zdržalo skupaj po dveh ploščah, ki sta poleg tega še izredno spodobni predstavnici zdravega rocka? Bore malo, kar pobrskajte po spominu ali medmrežju… Današnji svet je poln prevar, odkritih in prikritih groženj, nepredvidljivih reakcij tako ljudi na položajih kot tudi običajnih državljanov. Glenn Hughes vse skupaj vidi morda malo pretemno in ne pušča veliko sonca v svoje misli. Za zbranega poslušalca pa je kljub temu prepustitev glasbi s plošče Black Country Communion 2 enaka pobegu na samotni otok.
Zasedba
Glenn Hughes – glas, bas kitara
Joe Bonamassa – glas, kitara
Derek Sherinian – klaviature
Jason Bonham – bobni
Produkcija
Kevin Shirley
Seznam skladb
1.The Outsider 4,23
2.Man In The Middle 4,35
3.The Battle For Hadrian’s Wall 5,11
4.Save Me 7,43
5.Smokestack Woman 5,10
6.Faithless 5,12
7.An Ordinary Son 7,59
8.I Can See Your Spirit 4,12
9.Little Secret 6,59
10.Crossfire 6,03
11.Cold 6,55
