Izvajalec: Ruiz
Založba: Geenger Records
Izid: year
Trajanje: 34:21
Ocena: 4.7/5
Mnogi so jih krstili za največji indie up Hrvaške. Spet drugi so v Ruiz prepoznali tako grungerske kralje Nirvano, nadaljevanje v Foo Fightersih je bilo tako samoumevno, spet tretji pa so se na njih zažgali zaradi asociacij na QOTSA in At The Drive In. Prav zaradi navezav na prvo ligo indie rocka ter prvinski genski zapis garaže so postala moja ušesa in oči pozorni na ta hrvaški izvozni produkt, po izdaji drugega albuma Ruiz pa ostaja receptura enaka – upor do konca, revolucijo pa se seje kar iz domačega v garaži stacioniranega studia. Lahko, da gre tudi za zaklonišče, a dejstvo, da lahko po razpasenih piratskih pomagalih, poceni snemalnih napravah ter vse višjih standardih kvalitete pričakujemo le še izboljšave, je prav dobra novica za ljubitelje adrenalinske godbe. Kvaliteta posnetkov je eno, vsebina pa drugo, zato je pri uživanju serviranega potrebna strpnost, potrpljenje in predvsem ščepec kritičnega uma.
Prav v tovrstnem cenenem a nikakor ne nekvalitetnem studiu so svoj drugi album skovali in posneli zagrebški alternativni power trio Ruiz, ki ga sestavlja jekleni trojec, sestavljen iz vokalista in kitarista Tomislava Šnidarića, basista in občasno tudi klaviaturista Marka Kalčića ter bobnarja Janka Kezele. Ruiz Radio Revolution ni puristični monokromatski izliv anemične godbe. Prav tako se Ruiz ne napajajo iz samo enega izvora navdiha, tako ste na plošči deležni visokooktanskega inde rocka, grungerskih fragmentov, stonerja, obljubljeni artizem razvpitih mojstrov hrupa At The Drive in pa se prefiltriran vrača v krvožilje alternativcev prek udarnosti, ki minimalistično zasedbo nikakor ne zapelje na nabijaško brezvezne stranpoti. Že po prvih akordih hiperenergične skladbe Go Go Go, ki zaorje v slušne kanale z močjo in surovostjo Iggy Popa v najboljših letih, mladci pa si ne dajejo časa za počitek in larpurlatistične izlive nerazumljivega. Pot lije v potokih, Ruiz pa pojejo o reševanju duše in udarno nadaljujejo z indie standardom You Decide. Tomislav se je očitno vokalov učil pri pokojnem Kurtu, takoj pa se v celoto vplete tudi vonj, ritmika in sonični pristop legendarnih jezdecev zadimljene apokalipse, stonerskih provokatorjev Queens Of The Stone Age. Dobro! Ne dobro, ampak izvrstno, bi lahko dodali! Če pa pripomnim še, da so fantje neobremenjeni s stilom in pričakovanji kogarkoli uigrani kot na popolno delovno temperaturo krasno zagreti tranzistorji, so srčnost in trdnost glasbenega konstrukta najboljša popotnica za polurni izlet v deželo užitka. Hey! I Can’t! je skladba, ki bi brez slabe vesti lahko polnila vrzeli na plošči Incesticide, še bolj pa se srce razpeni ob zvokih skladbe Come On Baby, ki ima v sebi nakj umazanega, krasnega in zabavnega obenem, mozaik pa bi dopolnili še Eagles Of Death Metal in, ja, prav so imeli, še melodični vpliv Josha Homa in kamenodobne soldateske spremljevalnih kosmatih kraljic. Umazana produkcija ni namenjena tistim, ki hrepenijo po tem, da bodo tudi ob polovični glasnosti slišali mušji prdec za desetimi gorami, saj so Ruiz namenjeni privijanju gumbov ter preizkušanju vzdržljivosti ušesnih open. Atmosfera je razgibana, kljub temu pa se nekako kar stežka sprijaznim z dejstvom, da gre vse tako zlahka in na prvo žogo v slast, pa čeprav je načrtnih kiksov ter prestavljanja iz potovalne hitrosti v sfere višjih obratov več kot na običajnih nosilcih zvoka. Whatever Forever tako kljub svoji izvrstni tempiranosti nekako obvisi v gmoti dobrega, nasitnega hrupa s smislom. Hrupa z repom in glavo. Izmenjava grungerske in stonerske žogice se nadaljuje s Soul To Soul, kot briljant na nizu lepo brušenih kamenčkov pa izstopa nebrzdani in na svoj plesni način posebna skladba Hello God, plesnemu standardu za hipsterje Radiostar bi se kljub plesnosti nekako celo odrekel, ker pa sem po srcu sedaj bližje udarnemu stonerju, je ušesno maslo zacvrčalo ob udarnih valovih skladbe Pilgrim Song, ne zaostaja pa niti Placebo efekt skladbe So Around You ali zaključek v rafalih garažne igrivosti skladbe Now I Wanna Be You.
Favoritov ne manjka, Ruiz pa so poskrbeli za to, da je izjemnost ujeta v ravno pravšnjem odmerku glasbe, ki nima mašil. Dejstvo, da je hrvaški trojec z bipolarnim glasbenim krmarjem namenjen osvojiti svet, ušesa ter duše že tako glasbi predanih ljubiteljev nevsakdanje garaže, razveseljuje. Prav zaradi tega se ne bi čudil, če bi se kje pri nas v naših logih našel kdo, ki bi sprejel izziv in dokazal, da je namesto zadnjega Audija ali Mercedesa v garaži bolje imeti set bobnov, Marshallove škatle hrupnega užitka, bas in kitari ter bi sosedom dokazali, da tako izjemno stvar zmoremo stkati tudi sami. Ne dvomim, da ne zmoremo, saj so to nekatere svetle izjeme že dokazale, a kaj, ko je več takih, ki imajo namesto srca denarnico. Na srečo Ruiz niso takšni, Ruiz Radio Revolution pa dokazuje, da kjer je volja, tam je moč, glasba pa, ne glede na kvadraturo garaže, ne pozna meja, dragi moji!
Zasedba
Tomislav Šnidarić – vkal, kitara, klaviature, ploskanje
Marko Kalčić – bas, vokal, klaviature, tolkala, ploskanje
Janko Kezele – bobni, tolkala, vokali, ploskanje
Produkcija
Ruiz
Seznam skladb
- Go Go Go
- You Decide
- Hey! I Can’t!
- Come On Baby
- Let’s Make A Sound
- Whatever Forever
- Soul To Soul
- Hello God
- Pilgrim Song
- Radiostar
- So Around You
- Now I Wanna Be You
