Založba: Kscope Records
Datum izida: 3. 11. 2023
Produkcija: Gong
Dolžina: 39.58 min
Zvrst: Progressive Rock / Canterbury Scene
Ocena: 9.0/10
Gong, kultni predstavniki canterburyjske scene, so ena redkih skupin iz zlatega obdobja progresivnega rocka, za katero se je odločitev, da nadaljujejo z ustvarjanjem in nastopanjem tudi po smrti njihovega ustanovitelja ter poglavarja Daevida Allena oz. odhoda zadnjega originalnega člana, izkazala za več kot pravilno. Didier Malherbe, poslednji ustanovni član, jih je zapustil leta 2016, ko je izšel »Rejoice! I’m Dead!«, prvi Gong album po Allenovi smrti.
Od tedaj naprej je vajeti nad skupino v vlogi Allenovega naslednik prevzel briljantni pevec/kitarist in pisec besedil Kavus Torabi, najbolj znan po svojem delovanju v skupinah Cardiacs in Knifeworld, ob pomoči drugih izkušenih glasbenikov med katerimi izstopata basist Dave Sturt (ex-Jade Warrior) in kitarist Fabio Golfetti (Violeta de Outono). Marsikateri Gong privrženec je bil pozitivno presenečen nad novimi Gong, kar je veljalo tako za prej omenjeni prvi album brez Allena kot za njegovega naslednika »The Universe Also Collapses (2019).
»Unending Ascending«, ki je izšel leta 2023, je bil tretji album post-Allenovih Gong ali, kdor hoče, Torabijevih Gong. Tudi ta dosežek je bil, nepresenetljivo, na visoki ravni nekaterih najboljših dosežkov iz njihove razburkane preteklosti. Nekateri bodo sicer hitro ugotovili, da Torabijeva besedila vseeno ne dosegajo ekscentričnosti Allenovih umotvorov, čeprav po najboljših močeh nadaljuje nenavadno Gong mitologijo, ki bo dandanes verjetno še najbolj všeč ljubiteljem psihadelično odštekane in družbeno kritične znanstvene fantastike v stilu ‘Štoparskega vodnika po galaksiji’.
»Tiny Galaxies« je klasično ‘zatripan’ uvod v album, ki močno spominja na nekatere stvaritve iz kultne Gong »Radio Gnome« ere. Stvari se močno razživijo na temperamentnem »My Guitar Is a Spaceship« na katerem do izrazja pridejo predvsem psihadelična večglasja, nebrzdana saksofonska solaža, našpičene kitarske pasaže, eklektični ritmični prehodi ter (v besedilu in naslovno skladbe) za to skupino značilni humor, ki ga v sodobnem progresivnem rocku (pre)večkrat pogrešamo.
»Ship of Ishtar« je verjetno najbolj psihedelična in eterična kompozicija na »Unending Ascending«, ki s svojimi ambientalnimi zavesami in vokalnimi mantranji bolj kot na novo psihedelično/spacerockovsko avanturo spominja na glasbeni ritual, če že ne na molitev posvečeno antični boginji. Tu je potrebno posebej omeniti, da je bila Ištar, ki jo Torabi zaneseno kliče kot, da se bo ravnokar spustila z neba. najpomembnejša mezopotamska boginja, nekakšna mezopotamska verzija Afrodite/Venere. Angleški kitarist iranskega/perzijskega rodu, ki je bil rojen v Teheranu, nas tokrat opomni na svoje (ne samo glasbene) korenine.
»O, Arcturus« je z ravno pravim razmerjem med psihedelično zasanjanostjo in melodičnostjo ter energičnimi kitarskimi solažami prava poslastica za vse dolgoletne privržence, medtem ko za izdatno igrivost in šegavost dobro skrbijo saksofonski vložki. »All Clocks Reset« na trenutke, predvsem zaradi Torabijevega petja, ki na trenutke precej spominja na Allenov vokalni pristop ter hudomušnih saksofonskih pasaž,. zveni kot ponovno najdena skladba iz prve polovice sedemdesetih.
Vseeno je na »Unending Ascending« nekaj dosežkov, ki si jih je težko predstavljati v izvedbi Allenovih Gong. Tovrstnem primer osvežilnega ‘modernega’ eksperimentiranja je »Choose Your Goddess«, ki je za običajne Gong razmere sila nenavaden dosežek, saj gre za daleč najbolj udarno stvaritev na albumu, s skorajda težkometalskimi pasažami, ponorelim saksofonom in skorajda brutalnimi bobnarsko zabelo. Kljub vsej tej nepričakovani nasršenosti je to še vedno nezgrešljiva Gong psihedelična-space rock avantura, z nepredvidljivimi časovnimi prehodi, kompleksnimi inštrumentalnimi sekcijami in eklektičnimi pevskimi vložki s strani karizmatičnega Torabija. »Lunar Invocation«, še eno ritualno mantranje, in eterični »Asleep Do We Lay« zaključita album na izrazito spokojen način.
»Unending Ascending« je klasični Gong album, ki je bil sicer izdan v letu 2023, a bi prav gotovo, tudi na račun retro produkcije, lahko izšel tudi leta 1973, se pravi v ‘zlatem obdobju’ progresivnega rocka. Po Allenovi smrti čas res ne igra več nobene vloge, kar se tiče Gong, saj še vedno zvesto sledijo njegovi glasbeni in konceptualni viziji, kar pomeni, da ‘pri živih’ ohranjajo tudi vse prej kot običajno Gong mitologijo. To jim uspeva precej boljše od vsaj 80% še aktivnih progrockovskih legend oz. pionirjev žanra, ki se lahko pohvalijo, da so začeli delovati že v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Tiny Galaxies (3:33)
2. My Guitar Is a Spaceship (4:09)
3. Ship of Ishtar (8:33)
4. O, Arcturus (3:55)
5. All Clocks Reset (4:09)
6. Choose Your Goddess (6:49)
7. Lunar Invocation (4:34)
8. Asleep Do We Lay (4:16)
Zasedba:
Ian East – saksofoni, piščali
Fabio Golfetti – kitara, vokal
Cheb Nettles – bobni, vokal
Dave Sturt bas kitara, vokal
Kavus Torabi – kitara, vokal
