Založba: Dyad Records (CD) / Tonefloat (vinilni format)
Datum izida: 13. 3. 2026
Produkcija: Soft Machine
Dolžina: 64.46 min
Zvrst: Progressive Rock / Canterbury Scene
Ocena: 9.0/10
»Thirteen« je trinajsti studijski album, ki obenem vsebuje trinajst novih skladb, v režiji britanskih progresivnorockovskih legend Soft Machine. Prav neverjetno je, da so Soft Machine v letu 2026, še vedno z nami, čeprav originalnih članov že zdavnaj ni več (razen Roberta Wyatta in skrivnostnega Larrya Nowlina, za katerega ni znano ali je še živ ali mrtev, so že vsi pokojni) in je od glasbenikov, ki so igrali na vsaj enem albumu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ostal samo še kitarski mojster John Etheridge. Slednji skupaj s prekaljenim saksofonistom Theom Travisom, ki je zaradi svojega sodelovanja s Stevenom Wilsonom dobro znan tudi ljubiteljem sodobnih oblik progresivnega rocka, še naprej pri življenju vzdržuje legendarno ime skupine.
»Thirteen« je tretji studijski album odkar so nadvse uspešno začeli ponovno delovati kot Soft Machine in ne več kot Soft Machine Legacy in se je pravzaprav začela njihova moderna era. Že ob prvem poslušanju je jasno, da je »Thirteen« klasični Soft Machine album, ki bo najbolj očaral vse jazz rock fusion sladokusce. Čeprav so Soft Machine, verjetno ključni predstavniki t. i. canterburyjske scene, svojo pot začeli kot psihedelični rockerji, so se že na tretjem albumu, kultnem »Third« (1970), uveljavili kot izjemno nadarjeni jazz rock fuzionisti in ta glasbeni slog skozi sedemdeseta izpilili do izjemne dovršenosti, ki mu je konkurenco delala le peščica sorodnih (in dandanes žal večinoma pozabljenih) britanskih jazz rock fusion skupin (Nucleus, Brand X, Colosseum, Colosseum II in Isotope, če se našteje najbolj razvpite).
»Lemon Song« predstavlja lahkoten in ambientalno prijeten uvod v nov album. Dogajanje se nekoliko razživi na melanholičnem »Open Road«, ki vsebuje harmonične pasaže med kitaro, saksofonom in Hammond orglami. Vrhunec skladbe predstavljata Travisovi in Etheridgeovi fascinantni solistični predstavi ob katerih hitro postane jasno zakaj sta glavna motorja sodobnih Soft Machine. Kljub temu, da je »Thirteen« večinoma relativno lahkoten zalogaj v primerjavi z njihovimi visoko eksperimentalnimi albumi z začetka sedemdesetih, vseeno obstajajo nekatere izjeme, ko za nekaj časa prevladajo daljše improvizacije in kaotične, nekaterimi družinskim članom neprijazne sekcije kot denimo na »Seven Hours« in »Turmoil«.
Na »Waltz for Robert«, s precejšnjimi poudarkom na eklektičnih tolkalih in flavti, se sodobni Soft Machine poklonijo ustanovnemu bobnarju in pevcu Robertu Wyattu, ki je pomembno zaznamoval njihove prve štiri albume preden se je (po kratki avanturi s skupino Matching Mole) podal na samostojno ustvarjalno pot. Robert, ki je na odru nazadnje nastopal konec leta 2016, je danes, kot eden izmed dveh ustanovnih članov Soft Machine, še živ, čeprav je od leta 1973 dalje prikovan na invalidski voziček.
»The Longest Night« je s simboličnimi trinajstimi minutami najbolj ambiciozna kompozicija na »Thirteen« in prava jazz rock fusion mojstrovina, ki se odlikuje z izjemno fluidnim vzdušjem, eklektičnimi ritmičnimi preobrati, šelestečimi plastmi Hammond orgel, duhovitimi pihalnimi vložki ter mojstrskimi kitarskimi pasažami ob katerih bo marsikoga (ponovno) presunilo spoznanje, da je Etheridge gotovo eden izmed najbolj spregledanih progrockovskih/jazzrockovskih kitarskih mojstrov. Med posebej izstopajočimi stvaritvami na »Thirteen« gre velja omeniti tudi »Green Books«, ki je s svojo nebrzdano eksperimentalno naravo ter izjemno saksofonsko solažo nekaj najboljšega, kar so ustvarili po tem, ko so se odpovedali pridevniku Legacy.
Zaključna stvaritev »Daevid’s Special Cuppa« predstavlja izjemno lepo potezo s strani sodobnih Soft Machine, saj se na njej poklonijo liku in delu legendarnega kitarista/pevca Daeeida Allena, se pravi še enemu soustanovnemu, žal že pokojnemu članu, ki se je med nesmrtne zapisal predvsem kot poglavar mednarodnih progrockovskih inovatorjev Gong. Daevid je na tej skladbi celo posthumno prisoten s kitaro. To pomeni, da se je več kot deset let po smrti in šestdeset let od ustanovitve Soft Machine, s svojim kitarskim prispevkom, končno znašel tudi na njihovem studijskem albumu. Do zdaj edini uradni Daevidov posnetek v vlogi člana Soft Machine je bil singel »Love Makes Sweet Music« iz leta 1968, tik pred njegovim odhodom iz skupine.
Ob šestdeseti obletnici nastanka Soft Machine ni lepšega darila za privržence kot imeniten novi album, ki se ga lahko postavi ob bok nekaterim njihovim najbolj fascinantnim dosežkom. Trinajst je za Soft Machine srečna številka, saj so s »Thirteen« vnovič več kot uspešno dokazali, da so ena redkih dolgoživih skupin brez enega samega originalnega člana, ki je povsem upravičena do nadaljnjega delovanja v studiu ter na odru. Ob okrogli obletnici je tudi čudovit poklon vsem velikim glasbenim imenom, ne samo Robertu in Daevidu, ki so nekoč nahajali v njihovi vrstah. Kot zanimivost: najbolj znan nekdanji član Soft Machine je gotovo legendarni kitarist Andy Summers (The Police), ki je bil pri njih leta 1968 samo za dva meseca in še to samo za nekaj koncertnih nastopov.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Lemon Poem Song (3.27)
2. Open Road (7.30)
3. Seven Hours (5.12)
4. Waltz for Robert (4.19)
5. The Longest Night (13.08)
6. Disappear (3.55)
7. Green Books (5.46)
8. Beledo Balado (4.32)
9. Pens To The Foal Mode (2.42)
10. Time Station (2.46)
11. Which Bridge Did You Cross (2.49)
12. Turmoil (5.30)
13. Daevid’s Special Cuppa (3.10)
Zasedba:
John Etheridge – kitara
Theo Travis – saksofon, flavta, elektronika, Rhodes klavir, duduk
Fred Baker – ‘fretless’ bas kitara
Asaf Sirkis – bobni, klavir
Posebni gostje:
Pete Whittaker – Hammond orgle
Daevid Allen (R.I.P.) – kitara na skladbi št 13
