Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Raunchy
Založba: Lifeforce Records
Izid: year
Trajanje: 65:02
Ocena: 1/5
Resnično je velika enigma kako to, da se v teh dolgih letih obstoja Raunchy še vedno svaljkajo na periferiji zvezdniškega priodrja, ko pa so tako lepo spolirani, poslušljivi ter primerni za tako široki krog poslušalstva! Danski metalski fenomen, ki blenda elektroniko ter organske metal kitare in sliši na ime Raunchy ponujajo svoje bisere glasbene sofisticiranosti že od leta 2001 dalje, zametki prvega dela pa segajo že v daljno leto 1994. Če so bil prvi izdelek, album Velvet Noise, pa naslednji v nizu – plošča Confusion Bay ali pa Death Pop Romance sveži, lahko za zadnjih nekaj let izrecno izpostavimo, da temu več ni tako. Raunchy so zapadli šablonskemu obrtništvu, temu pa sledi tudi vse bolj mlačen sprejem “novih” glasbenih zvokov ter še “ne slišanih” plošč.
Glavni srž problema je ravno v tem, da hočejo Raunchy ugajati, torej? Zadnji v nizu je pretenciozni in sicer estetsko zelo lepo oblikovani plošček A Discord Electric, a že po prvem poslušanju postane žal skoraj nemudoma jasno, da neke hude revolucije, premika naprej po lestvici glasbenega napredka ali pa vsaj iskrenega besa tokrat nismo deležni. Danska interpretacija göteborškega zvoka tokrat vnovič poseže po arsenalu metaliziranega popa ter elektronskih igračah. Slednjih je preveč, prvih, iskrenih metalskih delov, pa kronično primanjkuje. Raunchy so na plošči A Discord Electric povili ducat predvidljivih skladbic, ki lahko enostavno pretresejo le nekoga, ki je doslej ušesa brusil le na domačih pop izdelkih. Sinergija seksteta glasbenikov se je sicer v teh šestih letih, odkar je skupino zapustil prvi pevec Lars Vognstrup dodobra poklopila, a je rezultanta slišanega precej benigna ter puhla – žal … Imenu navkljub ter obetu nečesa nesramnega, neobritega ter udarnega, ste tokrat znova deležni precej povprečnih salv popoidnosti. Pa lepo počasi in po vrsti.
Otvoritev parade kiča se začne z udarnim ter lepo produciranim komadom Dim The Lights And Run. Svetle barve nežnega vokala ter kitarski rifi zračnih kitar se gostijo ter na način, ki smo ga vajeni pri Emil Bulls skuša nemudoma in hipno navezati stik z vašim nevralgičnim vozliščem za ugodje. Šibki piš bol ubogih hrapavih vokalov se simbiotsko zliva z lepim prepevanjem in volja po poglabljanju. Vsemu navkljub je Kasperjeva deviško čista “štima” še nekako najizrazitejša plat izdelka. Je pač naiven, a je naraven, dietetično naravnan in pozitiven ter vsaj on čuti, kar vam prodaja, če že vi ostajate nedotaknjeni … Kitarski dvojec Tilsted – Christensen postreže s pompoznimi epskimi efekti ter običajnimi stereotipnimi pomiki prstov po vratu kitare. Tu vas na cedilu predvidljivosti ne pusti niti Rumors Of Worship, ki je zlahka uvrščen v sivo povprečje metalcore ali masivnih “malcore” iztrebkov, ki jih na “štanc linijah” nikakor ne manjka. Abotnost je očitati tudi kopici skladb, ki polnijo vakuumske vrzeli v pomanjkljivi vsebini. Roko na srce je veliko slišanega možno zlahka izpustiti. Primer tega je klon že slišanega Rumors Of Worship ter Night Prtyja, ki sta kot nekakšna siamska dvojčka. Kar je žalostno, je dejstvo, da na plošči tako kup sranja zakrije zelo dostojne komade kot so energično rammsteinovski The Great Depression ter precej podoben, a vsaj bolj življenja polni Ire Vampire. Pri poslušanju dobite občutek, da je imela skupina med ustvarjanjem in snemanjem plošče v mislih le formalno zahtevo po dolžini skladb ter pričakovanem številu le teh. namesto ducata bi lahko dobili zgoščen izbor na navitem ter nabildanem EP-ju, tako pa forma razvodeni esenco in glavni ekstrakt vsega dobrega in inovativnega. Pravi moški ne snemajo EP-je, temveč se raje vržejo na bolj donosen posel snemanja dolgometražnih albumov? Hmmm …
Naj strnem: organski zvok kitar ter bobnov so tu v podrejenem položaju – govorim o plošči na splošno – saj je dominantna komponenta ter težiščna točka vsega na hladni elektroniki. Če vas to ne moti, vas čaka dodaten šok za organizem. Raunchy so, v nasprotju z rojaki Hatesphere ali pa Mercenary, bolj radijsko kalibrirani, a vsaj jaz ostajam pri tem milozvočju tako prekleto hladen in nedotaknjen, da začnem dvomiti v svoj okus (ali bolje: v okus širokega kroga množic). Tektonskih premikov tokrat ne moremo čutiti, ker jih ni. A Discord Electric je bolj škrbasta zver, po poslušanju katere boste iz glave zelo hitro izbili vse “globoke” poante, nekje v zatilju glave pa vas bodo ščemeli spomini na precej nalezljive, a bedne refrene. Plošča je glede na pomanjkljivo podhranjeno vsebino predolg. Točka, na kateri sledi ena redkih pohval, pa je dejstvo, da si Raunchy vsaj ne mečejo peska v oči ter resnično in glasno zahtevajo svoje mesto ne toliko na metal kot na pop nebu – ob boku Lady GaGa, Robbie Williamsu ter Tokio Hotel. Kvaliteten pop je sicer aplavza vreden ter kapo dol vsem, ki premorejo toliko občutka za komercialo, da lahko od glasbe tudi živijo. Od nečesa je potrebno živeti, plačati račune in še kaj pustiti za težke recesijske čase, mar ne? Metal pa si take neobstojne hibride le stežka predstavlja. Uspelo je le redkim, A Discord Electric pa je daleč od Rammsteinov, Metallice in podobnih presenečenj. Raunchy so bližje našim Game Over, kjer sta glasba ter vsebina postranskega pomena. Žal in več sreče (ter jajc) prihodnjič!
Recenzija je nastala v sodelovanjuRock Hard Slovenija in RockLine.
Zasedba
Kasper Thomsen – vokal
Jesper Tilsted – kitara
Lars Christensen – kitara
Jeppe Christensen – klaviature
Jesper Kvist – bas
MortenToft Hansen – bobni
Produkcija
Jacob Hanse, Jeppe Andersson & Raunchy
Seznam skladb
1. Dim The Lights And Run
2. Rumors Of Worship
3. Nght Prty
4. Street Emperor
5. Blueprints For Lost Sounds
6. Shake Your Grave
7. Tiger Crown
8. Big Truth
9. The Great Depression
10. The Yeah Thing
11. Ire Vampire
12. Gunslingers And Tombstones
