Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Dead Heroes Club
Založba: Progrock Records
Izid: year
Trajanje: 53:53
Ocena: 4/5
Založba Progrock Records je znana po tem, da v svojih nedrih združuje nekatere skupine, ki prihajajo iz eksotičnih dežel, kar se tiče tradicije igranja progresivnega rocka. Irska od koder prihajajo neo progresivci Dead Heroes Club namreč ni nikoli slovela kot kdo ve kakšna valilnica progresivnega rocka. Odmevnejše skupine v tem žanru iz dežele štiriperesnih deteljic in škratov bi komajda lahko naštel na prste pet rok. Po glasbenih stopinjah teh maloštevilnih in dandanes le še malokrat omenjanih, pa vendarle kultnih zasedb kot so Fruupp, Horselips in Winter, stopajo Dead Heroes Club, kateri se radi predstavljajo tudi kot edini irski moderni progresivno rockovski band in pri tej trditvi niti ne zaostajajo daleč od resnice, saj bi preostale žanrsko sorodne zasedbe, ki so slučajno uspele podpisati pogodbo z uveljavljeno založbo, morali dolgo časa iskati s povečevalnim steklom.
Dead Heroes Club na svojem drugem albumu “A Time Of Shadow” dokazujejo, da imajo vse sestavine, katere potrebuje uspešen neo progresivno rockovski band 21. stoletja. Teatralni vokal Liama Campbella je po barvi nezgrešljivo soroden Petru Gabrielu (ex-Genesis), v srednjih legah pa celo nekajkrat spomni na Iana Gillana (Deep Purple), seveda tistega sodobnega, “upehanega” Gillana, kar v tem primeru ni nujno slabo. Prav njegovo odlično, visoko emocionalno in vživeto petje je tisti ključen element skupine, ki bo v prihodnosti verjetno odločil ali bo skupina zmožna doseči večjo prepoznavnost. Velik prostor znotraj njihovega zvočnega kolaža zavzemajo Hammond orgle, v nekoliko manjši meri tudi melotron, medtem ko se kitare zelo rade nalezejo trdo rockerskih rifovskih prijemov. Tudi akustičnih trenutkov ni malo. Bobnanje Mickeya Gallagherja ima zaznaven jazzovski pridih in je presenetljivo duhovito obarvano z obširno rabo činel in nenadnih prehodov tempa. Ni treba dvakrat ugibati, da med njegove glavne bobnarske vzore spada Phil Collins (Genesis).
Zvok skupine v grobem torej temelji na zapuščini “zlatih” sedemdesetih z nekaterimi modernimi zvočnimi triki, katerih je ravno dovolj, da se jih ne more razglasiti za popolne ujetnike preteklosti ali stereotipen neo prog rock band. Dead Heroes Club zelo radi gradijo melodramatične zvočne zavese z valujočimi sintetizatorskimi teksturami, teatralno vokalno ekspresijo in harmoničnim prehajanjem med simfoničnimi melodijami, akustiko ter nekaterimi udarnejšimi trenutki. Pri tem na srečo ne izpadejo kot Marillion kloni kot se to še vedno prepogosto dogaja kadar je govora o neo progresivi.
Otvoritveni “Theatre of the Absurd” je, nekoliko presenetljivo, najmočnejši trenutek albuma, kjer se lahko poslušalec že takoj prepriča o vseh prej naštetih odlikah zasedbe. Čeprav nobena od sledečih skladb na albumu ne doseže ambientalne in kompleksne razsežnosti otvoritvene kompozicije, gre za umetelno strukturiran album, ki tudi kot celota izpade nadvse posrečeno. “Stranger in the Looking Glass” od vseh kompozicij na albumu najbolj spominja na kako izgubljeno Genesis klasiko iz sedemdesetih (po sami atmosferi bi se lahko našlo kar nekaj sorodnosti s “Seven Stones”) za kar v prvi vrsti poskrbijo mogočni valovi melotrona, jokajoči kitarski slidei ter Campbellovo razčustvovano petje s surealističnim besedilom. Romantična melanholika na deseto potenco torej, ki največjo razsežnost doživi v melodično-epskem refrenu, kateri pride na vrsto šele v drugem delu kompozicije.
“The Centre Cannot Hold” hkrati demonstrira zvočno raznovrstnost in tršo stran zasedbe, saj temelji na številnih kotalečih trdo rockerskih rifih, ki so podloženi na odebeljenih bas linijah. “A Gathering Of Crows” na mestoma zveni kot zanimiv eksperiment križanja nekaterih zvokovnih elementov Genesis in Deep Purple, saj je poleg orkestralnega valovanja prežet z orglarskimi vragolijami in priostrenimi rifi, medtem ko Campbellova barva glasu nekajkrat potegne na Iana Gillana, kar izpade precej zabavno. Izrazito melanholično vzdušje, ki je od nekdaj neločljivo povezano z izročilom keltski narodov, zaznamuje tudi drugi del albuma v katerem Dead Heroes Club ne popuščajo pri grajenju kompleksnih zvokovnih palet in prepričljivem izražanju globokih emocij.
“A Time Of Shadow” se bo najbolj prikupil vsem tistim, ki jih privlačijo melanholične oblike neo progresivnega rocka. Dead Heroes Club namreč ne varčujejo s prepričljivo emocionalno ekspresijo in obenem ohranjajo tiste najboljše zvočne elemente, ki so krasili nekatere njihove legendarne vzornike. Že samo dejstvo, da so dandanes osamljeni, edini omembe vreden irski progresivno rockovski band jih dela za svojevrstne posebneže znotraj progresivnega rocka. S svojim drugim albumom pa so dokazali, da se po novem uvrščajo v kategorijo boljših neo progresivno rockovskih skupin, ki vejo kako se stvarem pravilno in prepričljivo streže.
Zasedba
Liam Campbell – vokal, kitara
Mickey Gallagher – bobni, tolkala
Wilson Graham – bas kitara, vokal
Gerry Mc Gerigal – kitara, vokal
Chris Norby – klaviature, klavir
Produkcija
Frankie Robinson & Dead Heroes Club
Seznam skladb
1. Theatre of the Absurd (9:13)
2. Stranger in the Looking Glass (9:43)
3. The Centre Cannot Hold (4:10)
4. A Gathering of Crows (11:25)
5. The Sleepers Are Waking (4:15)
6. A Time of Shadow (15:07)
