Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gilmour, David
Založba: Harvest Records
Izid: year
Trajanje: 45:18
Ocena: 3.5/5
Znameniti Pink Floyd kitarist in pevec David Gilmour je bil leta 1984 do vrha naveličan samovoljnih manir svojega nekdanjega pajdaša, basista/pevca Rogerja Watersa, zato je komaj čakal, da se lahko, po imenitnem solo prvencu iz leta 1978, vnovič posveti svoji samostojni karieri. Waters je svoj poslednji Pink Floyd album, »The Final Cut« (1983), v marsičem zasnoval kot solo album ter Gilmourju in bobnarju Nicku Masonu namenil zgolj spremljevalni vlogi, kar sta slednja sprejela na skrajno apatičen način. Gilmour je menda želel Watersa prepričati naj mu nameni nekaj več časa za skladateljske prispevke, vendar je kultni basist/pevec v svoji ambiciozni vnemi do tedaj že napisal večino »The Final Cut« materiala. Slednjega je, ironično, tudi zaradi Gilmourjevega spodbujanja, izdal kot Pink Floyd album, pa čeprav je David kmalu spoznal, da je šlo za Rogerjev izjemno osebni konceptualni projekt, kar ga je začelo samo še bolj utrujati in dolgočasiti.
V času, ko je nadaljnja Pink Floyd usoda visela na tenki nitki se je Gilmour odločil nekoliko prevetriti kariero in posneti svoj drugi solo album, »About Face«, kjer mu je pri produkciji pomagal dolgoletni sodelavec, znameniti producent, aranžer in klaviaturist Bob Ezrin ter tako vrgel rokavico proti Watersu, ki je svoj solo prvenec, »The Pros and Cons of Hitch Hiking« (1984), izdal dva meseca kasneje. Na dveh skladbah, funky pop rockerju »All Lovers Are Deranged« in orglarsko zabeljeni baladi »Love On the Air«, je Gilmour sodeloval s starim prijateljem, legendarnim The Who kitaristom Peteom Townshendom, ki je bil tvorec obeh besedil, medtem ko mu je na večini del pomagalo lepo število imenitnih glasbenih sodelavcev kot so bili Toto bobnar Jeff Porcaro, izjemno cenjeni basist Pino Palladino, legendarni Deep Purple klaviaturist Jon Lord in vsestranski Steve Winwood, če se našteje le nekatere. Za orkestralne aranžmaje je poskrbel gostujoči Nacionalni filharmonični orkester.
»About Face« besedila, razen obeh skladb s Townshendovo poezijo in občasnih ‘prebliskov’, niso bila ravno produkt kakega globokega intelekta in David se je dobro zavedal, da na tem področju ne more tekmovati z Rogerjem, zato pa se je poskušal toliko bolj izkazati po skladateljski in aranžerski plati ter seveda kot svojevrstni pevec in kitarski virtuoz, kjer je bil od nekdaj najmočnejši. David, katerega kitarske solaže so večkrat glavna atrakcija posameznih kompozicij, dandanes, ko se je precej oddaljil od tovrstne usmeritve, verjetno ob vnovičnem poslušanju »About Face«, zelo solidni mešanici progresivnega rocka, pop rocka in trdega rocka, ne more biti najbolj navdušen, saj gre za dokument svojega časa, ki ima tipičen produkcijski pečat osemdesetih ter precej vplivov tedanje sintetizatorske tehnologije.
Otvoritvena skladba »Until We Sleep« je obenem daleč najslabša na albumu, saj je zaradi sintetične in precej enolične ritmike zelo slabo prestala test časa, medtem ko Davidov vokal v produkciji zveni kot, da bi bil posnet v nepredušni komori. Precej boljše in nekoliko podobno Gilmourjevim kasnejšim Pink Floyd podvigom je izpadel »Murder« z inteligentnimi baskitarskimi improvizacijami in sijajnimi orglarskimi variacijami, medtem ko je David besedilo posvetil brutalno umorjenemu Johnu Lennonu, enemu izmed njegovih glavnih glasbenih vzornikov. Nekako ni presenetljivo, da sta obe prej omenjeni skladbi s Townshendovo poezijo med vrhunci celotnega albuma, kar velja tudi za precej komercialno usmerjeni »Blue Light«, ki zveni kot bližnje srečanje med Gilmour era Pink Floyd in big bandom ter vsebuje skorajda disko ritmične nianse.
»Out of the Blue« je prvotno nežna, kasneje dramatična power balada, kakršne je David rad ustvarjal skozi večino svoje glasbene kariere in kjer pride njegova vokalna melanholika do prav posebnega izraza. Orkestralno usmerjeni »You Know I’m Right«, najuspešnejši singel z albuma, kar je precej presenetljivo, glede na njegovo simfoprog naravo, ima prav tako precej melanholičen utrip s sentimentalno obarvanimi kitarskimi frazami in nostalgično obarvanim petjem, medtem ko David v refrenu doseže nekaj neobičajno visokih vokalnih leg. Pastoralni »Cruise« je nadvse priljudna skladbica s prijetnim folk aranžmajem in Davidom v njegovem najbolj pozitivističnem elementu, kar se tiče pevske vloge, medtem ko kompozicija proti koncu doživi nepričakovano transformacijo iz folka v reggae ritme. Simfonični inštrumental »Let’s Get Metaphysical«, ki vsebuje pompozne orkestralne aranžmaje in sladostrastno kitarsko solažo ter tihožitni »Near the End«, kjer je v ospredju Davidova specifična vokalna toplina, poskrbita za ambientalno nadvse učinkovit zaključek albuma
Med poslušanjem »About Face«, ki sicer ni bil (ne)pričakovana mojstrovina, temveč ‘samo’ zelo soliden izdelek, ki je potrdil, da se kultni kitarist/pevec dobro znajde na svojem, se lahko večkrat občuti, da je Gilmour neizmerno užival, ko je lahko po dolgem času spet ustvarjal novo glasbo izven tedanjih Pink Floyd omejitev, zato ni čudno, da je kmalu zagrabil veliko priložnost, ko se je pojavila po Watersovem ‘končnem rezu’. Po mukotrpnem, a zanj zmagovitem soočenju z Watersom na sodišču je Gilmour v navezi z Masonom prevzel vajeti nad Pink Floyd prihodnostjo, medtem ko je do njegovega naslednjega solo albuma, »On an Island« (2006), moralo preteči kar dvaindvajset let.
Zasedba
David Gilmour – kitara, vokal, bas kitara
Jeff Porcaro – bobni, tolkala
Pino Palladino – bas kitara
Ian Kewley – Hammond orgle, klavir
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Steve Winwood – klavir, orgle
Anne Dudley – sintetizator
Bob Ezrin – klaviature
Luis Jardim – tolkala
Ray Cooper – tolkala
Jon Lord – sintetizator
The Kick Horns (Roddy Lorimer, Barbara Snow, Tim Sanders, Simon Clerk) – pihala
Vicki Brown – spremljevalni vokal
Sam Brown – spremljevalni vokal
Mickey Feat – spremljevalni vokal
Roy Harper – spremljevalni vokal
Steve Rance – Fairlight prograiranje
The National philharmonic Orchestra
Micheal Kamen – orkestralni aranžer
Produkcija
Bob Ezrin in David Gilmour
Seznam skladb
1. Until We Sleep (5:12)
2. Murder (4:58)
3. Love On the Air (4:18)
4. Blue Light (4:35)
5. Out of the Blue (3:36)
6. All Lovers are Deranged (3:14)
7. You Know I’m Right (5:04)
8. Cruise (4:39)
9. Let’s Get Metaphysical (4:09)
10. Near the End (5:43)
