Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Strangeways
Založba: Dangerous Dog Records
Izid: year
Trajanje: 55:01
Ocena: 2/5
Strangeways so neverjetni ob potezah, ki jih ubirajo v presledku zadnjih dveh let! Klasičen AOR bend iz Škotske, ki se je vpisal med nepozabne nosilce tega žanra z izdajami žlahtnih kreacij zlate dobe osemdesetih, kot jo utelešajo prvi trije albumi, je v lanskem letu izdal svoj povratniški album “Perfect World” (2010). Le ta je oddaljen svetlobna leta od tistega po čemer so Strangeways postali in ostali prepoznavni na rock globusu. Tako slogovno, kot tudi v oziru produkcije zvoka. Album, kot bi ga posnel ceneni alternativno rockovsko zasnovani bend, ki želi na vsako silo ujeti modne trende in ne Strangeways.
“Age Of Reason” popravlja delno ta vtis, še vedno pa so Strangeways zelo, zelo, zelo oddaljeni od tistega kar bi morali spraviti od sebe! To je od tistega, kar se od njih zahteva in pričakuje. Najbolj boli dejstvo, da ima kar lep sveženj skladb na “Age Of Reason” potencial. Zares lepo podlago, lepo šablono, lepe iztočne okvirje, da bi lahko na podlagi le teh Strangeways spravili od sebe izreden album melodičnega rocka, ki bi sodil v višjo ligo izdaj v tem žanru za leto 2011. Vendar nič od tega.
Skupina se je odločila, da bo zadržala produkcijo albuma “Perfect World” tudi na novem albumu. To pa je tista poteza kreativnega “samomora”, ki nikakor ne ustreza zahtevam AOR/melodic rock čistokrvnosti, kjer le redki albumi uspejo zadržati AORovsko karizmo v kolikor ji skušaš “modernizirati” zvok. En redkih, če ne celo edini album izdan v letu 2011 je povratniški album zasedbe Beggars And Thieves ” We Are The Brokenhearted”, ki mu je vgradnja novega zvoka v celoti uspela in ta album zato deluje resnično sveže, navdahnjeno, drugačno in na moč prevzetno, saj jasno izžareva vse zahtevane karakteristike zdrave AORovske drže.
Z “Age Of Reason” pa tonejo Stangeways v ligo skupin, ki skuša obupno praskati “po novitetah” – kar že to pač pomeni za vsako od njih, na podlagi tega pa je spodkopana njihova artistična kredibilnost, ki so si jo izborili v preteklosti. Primerov je kar nekaj, ko skupine iz zlate dobe osemdesetih izdajajo podpovprečne albuma v novem času. Drugega za drugim. Eni takšnih “modrijanov” so denimo Kingdom Come, spet drugi so denimo Hardline, tretji Giant,…
Novi Strangeways album nosi slečen zvok, a je zvok kitar zamazan do te mere, da je dobesedno težko razločiti kaj kitare igrajo. Klaviature in kitare se dobesedno prekrivajo v zvoku in težko razločiš kaj v posamezni skladbi so klaviature in kaj kitare. Obenem veji skozi vse to igranje, občasno idejno zanimivo zasnovana struktura skladb, ki pa skozi alternativne prijeme zvočne produkcije ne more nikakor zaživeti. Terry Brock, ta fantastični vokalist, poje na polno, torej je produkcija kitarskih riffov prešibka zanj. Takšno neprimerno izbrano produkcijsko usmeritev takoj potrdi otvoritvena The Sentinel, ki poseduje zanimiv vodilni kitarski riff, ki pa nikakor ne zadiha in ne zaživi. Prav tako je glavnina skladb na albumu zasnovana počasno, umirjeno, učinkujejo pa te skladbe zelo podobno med seboj. Preprosto jih duši enodimenzionalna, obče hreščava, produkcija. Izmed počasnih skladb nosi izredno lep potencial Playin’ It Over, poslušalca pa skoraj skupna uspava v skladbah srednje hitrega tempa, saj jih je na albumu vse polno. Iz sna se zbudiš ob rockovsko pospešeni Frozen, ki pa se ob hreščavi produkciji znova nikamor ne premakne. Tudi zvok bobnov je povsem ploščat in prazen. Če bizarno karikiram, bi vsak zvočni mojster, ki poseduje vsaj ščepec iznajdljivosti, nedvomno ustvaril v studiu z rabo Q-base programa, precej kompatibilnejši zvok bobnov, pa čeprav bi bil ta povsem sintetičen. Album, ki se resnično ne premakne nikamor in kateremu zaključni žebelj v krsto pribije še ena srednje hitra žalostinka imenovan Long Road, ki je nastavljena na njegov zaključek.
Srhljivo je spoznanje kaj je nastalo in kaj je ostalo od nekdaj tako odličnega AOR benda, kot so bili Strangeways. Ne vemo kaj se dogaja v glavah glavnih akterjev osnovne direkcije zvoka v postavi Strangeways za novo dobo. “Age Of Reason” pač znova potrjuje, da so Strangeways konkretno zabredli v “stran pota” in zatavali v slepo ulico slogovno zvočnih rešitev, ki jim nikakor ne godijo. To počno druge skupine veliko bolje in to počno kredibilno, vendar so to skupine, ki pripadajo povsem drugim žanrskim iztočnicam. Vprašanje je, če se bodo fantje oprijeli tistega kar je ponudil zadnji dobri album v njihovi karieri imenovan “Walk In The Fire” (1989), a to je edina rešitev za skupino, saj zadnja dva albuma dokazujeta, da člani ne uspejo vgraditi “eksperimentov” v jedro esence skupine tako, da bi ta esenca razvojno pridobivala in skupina na podlagi tega kreativno rasla, z leti zorela in se razvijala. Zato nam ostane v uteho poslušanje samostojnega studijskega albuma pevca Terryja Brocka “Diamond Blue”, ki je manifest ene najboljših izdaj na polju melodičnega rocka v letu 2010. Seveda upajmo, da to ni bil zadnji Brockov solo album, sploh glede veliko verjetnost dejstva, da je po novem studijskem spodrsljaju težko pričakovati zdravih potez s strani skupine Strangeways v njenih prihodnjih ustvarjalnih “podvigih”. Suma sumarum. Kanček boljši album od “Perfect World”, vendar pa to ne odigra prav nobene vloge tokrat. Razlikovanje med boljšim izmed dveh slabih studijskih izdelkov. Nič kaj ljubo delo, verjemite. V kolikor se ne bodo vrnili na zvok osemdesetih, je bolje da zaključijo takoj z delovanjem. Ali pa se preimenujejo.
Zasedba
Terry Brock – vokal
Ian J. Stewart – kitara
David “Munch” Moore – klaviature
Warren Jolly – bas kitara
Jim Drummond – bobni
Produkcija
Strangeways
Seznam skladb
1. The Sentinel
2. Run
3. Playin’ It Over
4. As We Fall
5. Call
6. End Of The Day
7. Alive Again
8. Silver Moon
9. Frozen
10. Long Road
