Kraj: Velden, Bluesiana
Datum koncerta: 24.04.2007
Število obiskovalcev: 8
Cena karte: 20 eur
Bluesiana se je že davno spremenila v pravcati peskovnik za norčave muzikalične igre glasbenih mojstrov iz vsega sveta. Kar ni niti malo čudno, saj poleg vedno odličnega vzdušja, v toplem zavetju svoje dnevne sobe, ponuja udobni prostor za konzumiranje glasbenih izlivov vseh možnih barvnih odtenkov. Tokrat sta se v njenem objemu poizkušala udobno namestiti gospoda z imenom Alex Schultz & Raphael Wressnig, ki sta se s kolegom Saxom Gordonom kakšen mesec nazaj prijazno ustavila tudi na našem Postojna blues festivalu. Kljub že tradicionalno “pretiranem” zanimanju slovenske publike za takšne in podobne prireditve , ju je takrat v Jamskem Dvorcu pričakalo zavidljivo število glasbenih navdušencev. Teh je v Avstriji očitno manj, saj sva s svojo najdražjo ob prihodu v Bluesiano, kake pol ure pred načrtovanim začetkom koncerta, dolgo časa samevala ob poslušanju vedno dobrodošlih Claptonovih vragolij.
Situacija je postajala iz minute v minuto bolj smešna. Do predvidenega začetka koncerta, ki naj bi se začel ob 20.30, se nas je pred odrom Bluesiane nabralo celo neverjetnih osem ljudi. Pa še od teh jih je polovica močno spominjala na družinske prijatelje vedno prijazne Gudrun, ki so se očitno by the way odločili obiskali vedno nasmejano prvo damo Bluesiane. Ta neverjetni odziv ljudskih množic je tudi botroval prestavitvi koncerta za kako urico. Modra odločitev, ki se je kmalu izkazala kot nepotrebna potrata časa, je pošteno premešala prvotno načrtovani program večera. Tako smo, namesto striktno profesionalno izpeljanega dogodka, bili priča lahkotnemu jam sessionu, ki je prej spominjal na kako izmed vaj tria. Pozna ura je botrovala tudi krajši set listi brez običajnega premora. Vseeno je zelo dobrodošel neobremenjeni pristop močno spominjal na Postojno, le da smo bili tokrat v odsotnosti vokala priča popolnoma inštrumentalnemu jazzy večeru, ki je prekipeval od improviziranj in drugih demonstracij predvsem Schultzovih in Raphaelovih vrlin. Močno podobna postojnski je bila tudi prej omenjena set lista, pri kateri sta tokrat močneje izstopali Boom Bello ter Banana Boogaloo, obe Raphaelovi stvaritvi, kar je bilo pri sami izvedbi tudi močno opazno. Mojstru na hammondu je Gordonova odsotnost namreč pustila obilo manevrskega prostora, ki ga je gospodič s pridom izkoristil za akrobacije po črno belih tipkah svojega ljubljenega B3. Mirno lahko rečem, da je bil mladi tipkar prva zvezda večera. Vsekakor najdominantnejši člen tega utrganega tria, ki v svoji predanosti, ni kazal niti najmanjše prizadetosti na račun poraznega obiska. Posebno topel sprejem je dočakala tudi T-Bone Jumps Again, ob kateri se je izkazalo, da je Gordonova odsotnost prisotnosti bluesa prej škodovala kot koristila. Osebno sem se veselil manjšega poudarka na jazzu, za katerega sem bil v Postojni prepričan, da je predvsem maslo Saxa Gordona. Tu se tudi zrcali edino večje razočaranje večera, ki ga gre, vsaj kar se moje malenkosti tiče, pripisati na račun bluesa, katerega je bilo ponovno le za vzorec. Pojavil se je le ob zaključku večera, ko sem bil roko na srce že pošteno utrujen od stresanja vseh možnih oblik jazzovskega izražanja. Tokrat je Hammond priskrbel mogoče za blues celo malce premehko bas linijo, medtem ko se je Schultz s svojim tenkim kitarskim zvokom vedro sprehajal po vseh možnih glasbenih lestvicah. Seveda tudi jazzovskih, ob katerih se oba mojstra očitno najudobneje počutita. Kar je na koncu koncev tudi prav. Kakorkoli že, Alex Schultz in Raphael Wressnig tudi tokrat nista razočarala. Vsekakor sem bil ponovno priča večeru vrhunske glasbene umetnosti, ki pa sem ga na koncu vseeno raje zamenjal z prepotrebno udobnostjo domače postelje.
Setlista
1.Back on 2.Soulful Strut 3.T-Bone Jumps Again 4.Banana Boogaloo 5.Last Train To Aaltar 6.Boom Bello 7.Hot Wheels 8.Something Special 9.All About My Girl 10.Blues
Galerija slik
