Kraj: Orpheum Theater / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 24.04.2007
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 33.00€ (stojišča), 36.00€ (sedišča)
Zlomka! En dan prej pošljejo sicer vselej korektni Avstrijci “da” (za akreditacije). Valjda človek izbriše iz glave v tem času, da je sploh kdaj poslal kakšno prošnjo. A hudiča za mastno ceno 36.00 € gotovo tale koncertek ne bo muhav! Še scena z avtom na servisu. Ravno na dan koncerta, bi ga moral prevzeti. Bo nared? Ob 17.00 zazvoni telefon! Da! Ob 17.30 prevzamem svojo dotrajano “gajbo”, ob 19.30 sva s Petrom že v Orpheumu. Sedišča. Njami, njami…. Publika zrelega videza, Orpheum nabit do zadnjega kotička. 800 ljudi! Al in kompanija so prikorakali na oder ob 20.30!
Otvoritev koncerta je bila speljana v višjem tempu. Električna kitara, vsekakor v središču. Že pred koncertom sem si močno oddahnil, kajti sprva nisem bil popolnoma prepričan , ali namerava AL Di Meola igrati popolnoma sam, ali bo imel svoj bend na odru. Vsekakor me je pogled na glasbeno orožarno, ki se je lesketala na odru (bobni, činele, tolkala,…) močno razveselil. To bo pokalo! In je pokalo. Prvi komad seveda je potrebovala skupina zato, da se “uglasi” in ujame primerno ravnovesje oziroma zvočno sliko, ki je gradijo klaviature, bas, bobni, tolkala in vsekakor Al Di Meola s kitaro. Al je potreboval zelo malo časa da ogreje svoje supersonične prste. Pri drugem komadu je bil že tisti AL najhujšega znanega kalibra. Ekstremno hiter, vselej točen in ob tem kar krasi tega kitarista, je možakar tako mehak v zvoku in prijemu, da ko ga gledaš, deluje igranje kitare nekaj tako preprostega. Seveda, samo deluje!
Postava Al Di Meola (kitara), dalje dolgoletni Alov klaviaturist iz Argentine Mario Parmisano, zatem popolnoma (še hrustljavo) svež član zasedbe (doma iz Puerto Rica) Tony Escapa (bobni), eden najbolj zvestih Alovih zaveznikov, ki igra z njim že 20 let Gumbi Ortiz (tolkala) in še en novinec, ki je prišel v skupino na priporočilo Johna Patituccija, Mike Pope (bas) je mlela, da je jemalo sapo. Možje so na turneji predstavljali Di Meolin novi album “Consequence Of Chaos” (2006).
Al je v prvem delu ponosno predstavil člane skupine. Predvsem je izpostavil novoprišleka Tonyja, za katerega je izrecno poudaril, da je to mladenič, ki dejansko prinaša v glasbo vseskozi nekaj svežega in da ima resnično veliko še za pokazati svetu.
Hitrost je ključ. Kdor hoče parirati Alovi hitrosti mora biti prav tako nesramno in brezobzirno hiter, mehak in vseskozi nezgrešljiv. Tako to gre v glasbenem poslu. Samo najboljši preživijo! In temu smo bili priča. Četica glasbenih virtuozov brez para! Prvi del je skupina odigrala v uri in 15 minut. Prvi trije komadi so bili za Ala na električni kitari, potem pa je sledil večji del prvega dela koncerta z Alom na akustični kitari, zaključek pa je bil znova elektrificiran. Sledil je premor. Neverjeten premor! Kar krepkih pol ure so si možje privoščili za pivo in sendviče. Skoraj bi omahnil v spanec na stolu od mučnega čakanja.
Ob 22:15 se je reč končno lepo nadaljevala. Na trenutke prav besen juriš nad vse te note, potem naenkrat čutno in mehko nadaljevanje. Visoko na valovih. Izredna kombinacija vsega, kar iščejo perfekcionisti in razvajen sluh! Tu je bil faktor presenečenja in nepredvidljivosti vključen vseskozi. To je vselej ta znameniti čar fuzije, ki e mu ne moreš upreti. Seveda Al vseskozi pod močnimi vplivi latino ritmov, a ta vražja perfekcija združevanja klasičnega z jazz, začinjena z latino folk elementi, po čemur je Al tako priznan, je znova prevzel absolutni primat nad vsem. Tekoče in suvereno, izredna komunikacija med glasbeniki! V dodatku Al ni pustil ravnodušnih častiteljev njegove znamenite plošče “Elegant Gypsy” (1977) in skupina je napadla dvorano z riffovsko Race With Devil On Spanish Highway. Eden vrhuncev in dvorana je stala na nogah!
V Ljubljani decembra leta 1994 sem bil pošteno razočaran, kajti koncert je bil komaj uro dolg, dobro uro. Takrat Di Meola v Tivoliju sploh ni držal kontakta s publiko. Takrat sem si rekel, da tega glasbenika nočem več videti na koncertih. In zarečenega kruha se največ poje. Še dobro da se ga. To pot sem bi deležen popolnoma druge izkušnje. Di Meola je vseskozi držal publiko pokonci, ne le z divjim soliranjem in manifestacijo svojega unikatnega glasbenega jaza, pač pa s prešernim humorjem, s katerim je povezoval ta dotični šov v Grazu. To pot sem z dodatkom vred nameril dve uri in 5 minut! Pošteno! Uigranost brezhibna, moč udarnost in ta hitrost, hitrost in le hitrost na vso potenco. Al Di Meola posebnež brez primere, ki bi moral novembra lansko leto nastopiti v Ljubljani, pa je turneja bila prestavljena na letošnjo pomlad, le zakaj ga niso povabili v Slovenijo znova? Polna dvorana MediaPark v Ljubljani nam ne bi ušla, nemara bi celo napolnili Križanke. Nič hudega, dokler stoji v Grazu Oprheum – špica od dvorane! In če jo obišče še mojster mojstrov kitarske veščine Al Di Meola, postane tak obisk nujna obveza!
