Izvajalec: Altare Thotemico
Založba: Ma.Ra.Cash Records
Izid: year
Trajanje: 61:25
Ocena: 4/5
RPI (rock progressivo italiano oz. italijanski progresivni rock) zvok je bil vedno močno čislan in priljubljen med sladokusci progresive. Premiata Forneria Marconi, Le Orme, Banco Del Mutuo Soccorso, Area … Ni ga “progerja”, ki mu ob omembi napisanih bendov ne bi veselo zastrigla ušesa, saj gre za unikat na progresivni sceni in v njeni zgodovini. Ti italijanski umetniki so namreč vzpostavili tako značilen svojevrsten zvok, ki se dandanes brez težav enači z njihovo državno glasbeno zgodovino ter identificira kot podzvrst progresivnega rocka. In seveda je glasbeno zapuščino RPI zvoka vredno ohranjati, kar danes počne množica tako italijanskih kot tudi tujih (npr. francoskih) bendov. Med drugim je to definitivno Altare Thotemico, novi RPI heroji italijanske glasbe.
Altare Thotemico, bend, ki izvira iz Ancone, je zmes glasbenikov vseh generacij – veteranov z glasbeno vizijo t.i. klasične progresive, ki se je razcvetela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter mladcev s svežimi idejami neo-progresivnega rocka. Idealna članska uravnoteženost prikazuje progresivni rock v luči 21. stoletja, ki črpa mnogo tudi iz psihadelične glasbe, bluesa, avantgarde ter jazza. Za razliko od svojih kompanjonov, Altare Thotemico ne stavijo na virtuoznost in “show-offanje”, temveč na glasbo z dušo, občutkom in srcem. Velik delež odgovornosti zato nosi na svojih plečih pevec Gianni Venturi, ki s svojo vokalno tehniko doda glasbi evforijo, saj poje “z jajci”, ko je treba, pa tudi sladko, misteriozno ali temačno.
Album vsebuje devet skladb, katerih dolžina ne varira veliko – šest minut je približna povprečna dolžina komadov. Same skladbe so si med seboj sila različne, v njih pokažejo Italijani vse svoje glasbeno znanje, predstavijo progresivni rock skozi vse njegove sorodne žanre, poskusijo ustvariti vsa možna razpoloženjska stanja. Prioritiziranje ambientalnega učinka na poslušalca in izognitev vsiljevanju norih solaž ter nasploh strašnih glasnih aranžmajev namreč ustvari veliko boljši končni izdelek. K občutenju posameznih skladb seveda veliko doprinese Venturi, ki svojega glasu ne uporabi le za petje, temveč gre za močnejši in bolj poglobljen pristop – glas namreč Gianni uporablja kot inštrument.
Tako pevec Altare Thotemica deluje kot nekakšen most med poslušalci in samim bendom. Določa namreč razpoloženje, katerega vzorec je že glasbeno vtisnjen v same komade, vendar je seveda z besedilom in barvo glasu brez problema v trenutku določiti, kaj glasbeniki nameravajo doseči. V večini primerov gre za trši progresivni rock, tako da se izredno pomirjajoča naslovnica albuma z motivom doline reke, polne gozdov, neskončnih travnikov, ptic ter ziguratov, sklada le z uvodno skladbo “Il canto che sprofonda”. Ta namreč odpre svet Altare Thotemica s prijetno folk rockovsko melodijo flavte in naravnih zvokov klasične kitare; vendar je celoten album veliko trši in močnejši od prvotne iluzije. Že druga skladba “Lo Sciamano” vsebuje polno psihadeličnih zvokov z močnih vokalom Venturija. “L’interessante vita del topo”, tretji komad, ima korenine v bluesu, čeprav ne gre prezreti občasnega odmika v bolj “groovy” melodijo. “Demon” je izredno močan komad, z distorziranimi riffi, eksperimentalno melodijo, ki spominja na King Crimson; kot že naslov pove, Gianni pove o Luciferju, padlemu angelu, gospodarju pekla. “Computer Organico” je pravi presežek Venturija – prav tukaj izkoristi svoj vokalni razpon in dokaže, da je pravi mojster kontrole svojega glasu. Strašna skladba, ki ji daje moč absurdnost vokalnih eksperimentov ter durovska melodija. “L’addormato” se že nekoliko bolj približa jazzovskim standardov, veliko bolj sproščena skladba z zanimivimi klaviaturskimi aranžmaji in še boljšimi kitarskimi pasažami, ob katerih pomislimo na mojstra Steve-a Howe-a. “Le mente mia” je najmogočnejša skladba albuma, kjer je celoten bend v strahovitem inštrumentalnem diru, ki se kasneje razbije v prevzetno solažo kitare ob spremljavi virtuoznega Caligiurija na klaviaturah. “Suite per Marianna” postreže s spomini prve skladbe, saj je bolj akustično naravnana, z odličnim igranjem flavte prej omenjenega klaviaturista. Za buren konec poskrbi “Oltre”, ki se zopet odmakne od preostalih skladb z izredno “spacy” zvokom, jazz eksperimentalo, skorajda že jammanjem. Neverjetno skladen zaključek, čeprav na prvi pogled ni tako.
Italijanski posebneži tako zagotovo presenetijo. Ohranijo zgodovinsko pomemben RPI zvok, vendar so še vedno dovolj inovativni in samosvoji, da so zanimivi tudi “progerjem”, ki jim italijanska progresivna scena ni pri srcu (če takšni sploh so). Z odličnim debutom so v trenutku poželi slavo v Italiji, kar se je nadaljevalo tudi na njihovem koncertiranju po svetu; prav povsod so bili namreč odlično sprejeti. S kombinacijo RPI zvoka in novodobne interpretacije progresivne glasbe so uspeli ustvariti projekt, ki se lahko brez težav zapiše ne le v italijansko, temveč tudi v svetovno glasbeno zgodovino.
Zasedba
Gianni Venturi – vokal
Valerio Venturi – bas kitara
Leonardo Caligiuri – klaviature, flavta
Enrico Scaccaglia – kitare
Davide Zannotti – bobni
Produkcija
Ma.Ra.Cash
Seznam skladb
1. Il canto che sprofonda (7:20)
2. Lo sciamano (7:47)
3. L’interessante via del topo (7:12)
4. Demon (4:39)
5. Computer Organico (7:32)
6. L’addormato (6:42)
7. La mente mia (7:03)
8. Suite per Marianna (6:34)
9. Oltre (6:36)
