Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Anyone's Daughter
Založba: SPV Records
Izid: 05.01.1980
Trajanje: 39:13
Ocena: 4/5
Anyone’s Daughter so relativno obskurna nemška progresivnorockovska skupina, ki bi, podobno kot marsikatere sorodne zasedbe iz sedemdesetih in osemdesetih, gotovo ostala pozabljena, če jih v novem stoletju prog entuzijasti ne bi začeli počasi (na novo) odkrivati. Svojo pot so začeli ‘davnega’ leta 1972 kot izvajalci priredb slovitih Deep Purple. Potemtakem ni nenavadno, da so si ime nadeli po znani Deep Purple skladbi »Anyone’s Daughter«, pa četudi je to nekoliko presenetljivo, glede na to da gre za eno izmed najslabših skladb slovitih britanskih trdih rockerjev, ki je dandanes všeč samo še Ritchieju Blackmoreu. Vsekakor to ni bila najboljša popotnica, saj jih je nestabilnost spremljala skozi celotno kariero in lahko bi se reklo, da je bil po močnem začetku na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja skoraj vsak naslednji Aynone’s Daughter album manj zanimiv od prejšnjega.
Anyone’s Daughter so proti koncu sedemdesetih postali čedalje bolj sofisticirani in sčasoma začeli igrati simfonični progresivni rock pod močnim vplivom britanskih legend na čelu z Genesis in Camel ter manjšim vplivom njihovih nemških rojakov Eloy in Novalis, pri čemer sta še posebno briljirala klaviaturist Matthias Ulmer, ki je večinoma prisegal na moog in kitarist Uwe Karpa, kateri je oboževal melanholične kitarske fraze.
Presenetjivo kvalitetni prvenec »Adonis« (1979) je bil pod močnim vplivom Genesis iz obdobja plošče »Selling England By The Pound« (1973) ter ostaja vrhunec njihove kariere. Po njem je celo kazalo, da bodo Eloy dobili močno konkurenco, toda po izidu naslednjega Anyone’s Daughter albuma, preprosto imenovanega kar »Anyone’s Daughter«, njihovega poslednjega dosežka na katerega so lahko še dandanes ponosni, so šle stvari počasi navzdol. Prav nič ni presenetljivo, da je bil vokal basista/pevca Haralda Baretha, najšibkejša točka te ambiciozne zasedbe, katera je zvokovno v zgodnji etapi svoje kariere bolj spominjala na britanske prog ‘simfonike’ kot pa na krautrockovske vrstnike. Barethov germanski naglas ni tako očiten kot v primeru Franka Bornemanna (Eloy), vendar je relativno ‘tanek’, zato med energičnimi sekcijami dostikrat ne pride do pravega izraza, pa tudi ščepec karizme več mu ne bi prav nič škodil.
»Anyone’s Daughter« je bil zanimiv dosežek, ki je izšel v obdobju, ko je bila tovrstna glasba ekstremno nepopularna s čimer pa si člani banda niso pretirano belili glav. Na njem je poleg simfoprog vplivov, katerih je manj v primerjavi s prvencem, moč zaslediti tudi sramežljive vplive AOR-a in trdega rocka/metala, kar ga dela dodatno zanimivega. Skozi večino skladb prevladujejo melodični aranžmaji in nevsakdanje prefinjena kitarska melanholika, ki si skozi posamezne epske harmonije in romantično-fantazijska besedila izposoja najboljše iz ‘obeh svetov’. Kitarist Karpa, ki je dandanes poleg Ulmerja še edini originalni član, je bil gotovo velik ljubitelj lika in dela Andya Latimerja (Camel), kateremu po prefinjenosti sicer resno ne konkurira, čeprav se nekajkrat res dobro približa.
Med »Anyone’s Daughter« vrhunce brez dvoma spada otvoritveni energetski katalizator »Swedish Nights«, ki je pravcata poslastica za vse ljubitelje mini mooga, obenem pa je tudi najboljše odpeta skladba na celotnem albumu. »Thursday« vsebuje epske kitarske pasaže, medtem ko Bareth na srečo hitro opusti zgodnji, bizarni namen, da bi poskušal zveneti kot nemški Peter Gabriel. Enega izmed boljših trenutkov predstavlja tudi ‘tolkienovski’ proto prog metal eksperiment »Moria«, ki vsebuje dramatične klaviatursko-kitarske harmonije, epski refren ter ceneno, fantazijsko besedilo. Test časa nekoliko slabše prestane pastoralna balada »Sundance Of The Haute Provence«, ki je precej očiten poskus imitiranja Gabriel era Genesis, medtem ko rahlo dolgočasna balada »Enlightement« vsebuje zelo dobro kitarsko solažo. »Superman« se ponaša z odličnim refrenom ter mogočno kitarsko frazo, speljano čez simfonično moog veličastje, tako, da se ga lahko celo razglasi za eno redkih pravih klasik tega banda, medtem ko je »Another Day Like Superman« epsko-pastoralni »Anyone’s Daughter« vrhunec.
Nekateri prog ljubitelji prva dva Anyone’s Daughter albuma označujejo celo za neoprog, kar je precej ponesrečena oznaka, glede na to, da se je tovrstna scena tedaj šele začela oblikovati in to predvsem na britanskih tleh, čeprav nekateri aranžmaji občasno že rahlo spominjajo na določene, zgodnje dosežke znanih neoprog skupin. Škoda, da se je band po »Anyone’s Daughter«, ko so se nenadoma odločili za rabo nemških besedil, začel slogovno preveč radikalno spreminjati s čimer so začeli zvokovno vse bolj spominjati na ostale krautrock zasedbe na čelu z Grobschnitt. Najbolj je pri tem utrpela zvočna unikatnost in do sredine osemdesetih, ko so se začeli potapljati v morju povprečnosti, je bilo že jasno, da je čas za ‘daljši počitek’. Anyone’s Daughter sicer še vedno obstajajo (uradno niso nikoli razpadli), vendar je njihova dejavnost dandanes zelo omejena (v prvem desetletju 21. stoletja so izdali samo dva nova studijska albuma dvomljive kvalitete).
Zasedba
Harald Bareth – glavni vokal, bas kitara
Uwe Karpa – električna in akustična kitara
Kono Konopik – bobni
Matthias Ulmer – klaviature, spremljevalni vokal
Produkcija
Petrus Wippel
Seznam skladb
1. Swedish Nights (4:54)
2. Thursday (3:59)
3. Sundance Of The Haute Provence (3:39)
4. Moria (3:52)
5. Enlightment (5:01)
6. Superman (3:56)
7. Another Day Like Superman (8:03)
8. Azimuth (1:27)
9. Between The Rooms (4:22)
