Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 50:52
Ocena: 3/5
»Are You Sitting Comfortably« je bil drugi in obenem zadnji IQ album s pevcem Paulom ‘P.L.’ Menelom za mikrofonom. Dandanes se kultni neoprogrockovski band upravičeno le redkokdaj spomni na ta svoj slogovno precej neznačilni dosežek, ki je bil posnet kmalu po turneji s slovito skupino Mike And The Mechanics, kjer je bila IQ podeljena vloga predskupine. Med sodobnimi koncertnimi nastopi recimo izvedb s te plošče že dolgo ni več možno slišati, kar po vrnitvi originalnega pevca Petra Nichollsa in obnovitvi trdnih progrockovskih temeljev ni bilo niti presenetljivo. »Are You Sitting Comfortably?«, ki vsebuje številne sledi novega vala in pop rocka, je bil namreč v marsičem slogovno nadaljevanje predhodnika »Nomzamo« (1987) s to razliko, da je bila večina kompozicij na njem, ob povečanem iskanju komercialne všečnosti, predvsem na račun večje vsebnosti melodičnih aranžmajev, še za spoznanje manj navdahnjenih.
Problem ni bil v tem, da člani IQ ne bi bili zmožni komponirati nekaterih bolj komercialno usmerjenih in potencialno zanimivih kompozicij s pop pečatom, temveč v tem, da je bila večina izmed njih odigranih brez pravega žara in kemije, kot da bi se za vsako ceno želeli prebiti na radijske lestvice, vendar z istočasnim, sramežljivim spogledovanjem s svojimi prog koreninami. Med poslušanjem »Are You Sitting Comfortably?« se večkrat zdi kot, da bi se band pretirano in neiskreno silil pri slogovni spremembi z nepremišljenim vnašanjem pop rock elementov sredi svoje prepoznavne simfoprog zabele ter se na prozoren način sprehajal skozi emocije, pri čemer le malokdaj nastane prepričljiv ambient. Seveda večina dolgoletnih privržencev ob izidu »Are You Sitting Cofortably?« ni bila nič kaj navdušena.
Od tradicionalnega IQ zvoka v tej fazi ni ostalo ravno veliko, razen specifičnih kitarskih pasaž v režiji Mike Holmesa in občasnih solo prebliskov klaviaturista Martina Orforda, ki je bil na tem albumu nekajkrat ‘deklasiran’ zgolj na spremljevalno vlogo. Ritem linija se skozi večino del ne pretegne kaj dosti, še posebno bobnar Paul Cook, vendar vsaj basist Tim Esau, ki je po tem albumu za več let zapustil skupino, pokaže določen tehnični napredek v primerjavi s preteklimi podvigi. Menelu, ki nikoli ni bil preveč posrečena pevska izbira, je sicer potrebno priznati, da je svoj občutni primanjklaj vokalne karizme v primerjavi z Nichollsom nadomeščal s tem, da se je njegova barva glasu za spoznanje bolj ujemala s komercialnejšo usmeritvijo banda.
Otvoritveni antivojni poziv »War Heros« je bil za običajne IQ razmere precej bled začetek albuma, saj gre za kompozicijo, kjer se atmosfera, kljub značilni, zelo dobri tehnični izvedbi, nikakor ne razvije v pravo smer in bolj kot ne izpade kot nekakšno ogrevanje pred…ničemer posebnim. Izrazito komercialni »Drive On«, ki je izšel tudi kot single, je bil precej povprečen poskus, kako ustvariti (neuspelo) pop rock uspešnico na račun preproste ritmične zabele in antemičnega refrena. Na nekaj več kot dveminutnem simfoprog inštrumentalu »Nostalgia« za kratek čas končno zaživi tista značilna IQ mračna atmosfera, katere na tem albumu kronično primanjkuje in kjer si Holmes in Orford privoščita nekaj dobrodošlega improviziranja. »Falling Apart at the Seams« je še en nenavaden prog pop hibrid z zaznavnim It Bites pečatom, ki poskuša združiti oba svetova, vendar na koncu, kljub obetavnemu uvodnemu delu, pusti precej mešane občutke. »Sold On You« je vesela, ljubezenska pop rock balada in ena izmed najbolj komercialnih stvaritev v celotni IQ zgodovini. Obenem je tudi ena izmed tistih na katere privrženci upravičeno največkrat pozabijo.
Še bolj anemično zveni naslednja ljubezenska balada, »Through My Fingers«, kjer stvari ob pomanjkanju pravih idej postanejo že nekoliko repetativne. »Wurensh« je ena izmed redkih skladb na albumu, ki zveni zanimivo in si zasluži nekoliko večjo pozornost, saj vsebuje kar nekaj tradicionalnih IQ simfoprog fines, ko se zdi, da je band nenadoma spet našel ‘samega sebe’, čeprav vse skupaj skorajda pokvari precej medli refren v izvedbi na trenutke dokaj nadležnega Menela. Tudi solidni zaključni skladbi, »Nothing At All«, enemu izmed redkih posrečenih prog pop hibridov na albumu, ki vsebuje ravno pravšnjo lego sintetizatorskih tekstur v razmerju do melodičnega refrena, je treba priznati, da nekoliko popravi sila povprečen vtis, ki ga za seboj pusti večina »Are You Sitting Comfortably?« skladb. Zato ni nič narobe v tem, da se koncertna verzija »Nothing At All« v obliki bonus skladbe nahaja na CD formatu »Are You Sitting Comfortably?«.
Različni, večinoma neuspešni IQ poskusi transmutacije v hibridni prog pop rock band, ki so na »Are You Sitting Comfortably?« dosegli svoj vrhunec, so bili na srečo kratkega veka in so se končali z Menelovim (pričakovanim in zaželjenim) odhodom. Kredibilnost kultnega neoprog banda, ki se je na sceno vrnil šele leta 1993 z imenitnim albumom »Ever«, ko se je vrnil Nicholls in pojavil Esauejev naslednik Jon Jowitt, je bila konec osemdesetih pošteno načeta in kmalu je Holmesu, Orfordu in Cooku postalo kristalno jasno, da spogledovanje s pop rockom ni tisto kar si privrženci želijo. Artistični elan skupine IQ je šel od tu naprej, na veselje večine privržencev, spet strmo navzgor.
Zasedba
Paul Menel – vokal, spremljevalni vokal, tamburin
Mike Holmes – kitara, kitarski sintetizator
Martin Orford – klaviature, spremljevalni vokal, saksofon, flavta
Tim Esau – bas kitara, bas pedali, spremljevalni vokal
Paul Cook – bobni, tolkala
Produkcija
Terry Brown
Seznam skladb
1. War Heroes (6:26)
2. Drive On (4:57)
3. Nostalgia (2:22)
4. Falling Apart at the Seams (7:47)
5. Sold On You (4:40)
6. Through My Fingers (5:30)
7. Wurensh (9:37)
8. Nothing At All (4:46)
Bonus skladba:
9. Nothing At All (live) (4:43)
