Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Fair To Midland
Založba: eOne Music Records
Izid: year
Trajanje: 54:37
Ocena: 5/5
Teksas premore nekaj izjemnih umov, pa s tem ne ciljam na Walkerja – teksaškega moža postave. Tokrat je razlog navdušenja predvsem glasbene narave, saj sem po izjemni plošči Fables From A Mayfly: What I Tell You Three Times Is True komaj čakal nadaljevanje. Vmes je prišla menjava založbe in slovo od založbe Serjical Strike, menjave v ritmičnemu delu ekipe (2011 so zamenjali namreč tako basista kot bobnarja), a je idejna moč in kreativna sla po razprostrtju alternativnih konceptov percepcije okoliškega sveta ter ohranitvi osebne glasbene integritete ter razpoznavnosti ostala nedotaknjena in neokrnjena. Z ozirom na dejstvo, da je bilo potrebno vmes premostiti štiriletni prepad v času od izjemne in zelo hvaljene plošče Fables From A Mayfly, je svet v krču pričakoval, ali je sploh možno kaj dodati in povedati, ne da bi se ponavljal. Po pravici povedano da! Teksaški glasbeni trust je uspel ohraniti tako ostrino, všečno popoidno progresivnost kot tudi artistično analitični pristop k temu, kaj glasba, kot fenomen v prostoru in času dejansko pomeni. Arrows And Anchors je namreč plošča, ki bi jo lahko poimenovali tudi popolna časovna črvina, ki vas bo posrkala in prežarčila v času za 55 minut v prihodnost, saj se boste po pritisku na gumb za začetek epopeje najprej pretopili v breztelesno materijo, po zadnji skladbi pa zlili nazaj v stvarnost, da bi pot ponovili, a o tem malce kasneje.
Ko sem prvič padel na limanice z imenom Fair To Midland je k temu prispeval spevni in kljub melodični igrivosti mogočni magnetizem Darroha Suddertha, ki je v marsičem podoben prvemu grlu skupin At The Drive In in Mars Volta Cedricu Bixlerju Zavali. Mladi Sudderth premore tako karizmo, kot eksotični pedigre (za veliki del te eksotike je kriva krepka merica indijanske krvi), neomadeževani sektor delujočega možganskega korteksa in izjemno velik talent. Podobno bi veljalo reči tudi za ostalo zasedbo, ki je sposobna v zvoke preliti tako temačno, mogočno in čustveno kriptičnost progresive, v kateri simbiotsko sobivajo zvoki americane, delta bluesa kot tudi alternativno sočnega metala. Podobno, kot se je to zgodilo v El Pasu, kjer so svoje korenine pognali Mars Volta, se je v Dallasu malce kasneje začel nov tektonski premik v smeri inteligentnega in ne na nickelbeckovski ali creedovsko jokavi način osladnega pojmovanja alternative. Alternativa je tako postala polna opozicija običajnim komercialnim pričakovanjem in ta spekter glasbe je vsaj meni precej slajši, pa čeprav so sadeži pogosto bolj nasičeni z grenkobo, žalostjo, otožnostjo in artikulirano zagrenjenostjo. Arrows And Arrows je na nek beatlovski način izjemno spevna plošča, ki pa premore tudi bistveno več distorzij in senčenja kot z lučjo precej prežeti Fables. Kar je čutiti v sleherni spori vsake izmed petnajstih albumskih daritev je dejstvo, da je album tkala vera v lastno inspirativno mantro. Ko nekaj izrekaš, moraš v povedano tudi verjeti, eklektična raven Fair To Midland pa je v marsičem prekleto blizu Tool, A Perfect Circle, S.O.A.D, zgodnjim Mars Volta (v času, ko jim je po žilah teklo malce več rockovske impulzivnosti in manj jazzovskega larpurlatizma) pa še kakšnim nam sosednjim, a izjemnim Father. Kljub vsemu se ne morem izogniti občutku, da je v sendviču gostih distorzij, spevnih skladb in sladkih Darrohovih vokalizacij meditacij o čutenju, svetu in igri naključij, ko teh ne bi smelo biti, vsaj par kapel cinizma.
Kar pritegne, je izbira producenta. Joe Barresi je doslej pregnetel in precejal sonične izbruhe zasedb, kot so Queens Of The Stone Age, Coheed And Cambria, pa The Melvins in še bi lahko naštevali, a je pri Fair To Midland manj usmerjal vlak, temveč je pustil umetelnosti in kreativnosti fantov prosto pot, da so iz sebe tudi v studiu iztisnili tisto, kar je skupina sposobna iztisniti na odru. Destilat čiste eksplozivnosti, entuziazma in izjemnosti je odraz popolne kemije generativnega jedra zasedbe, v kateri je pred vsakim konceptom pomembnejša vsebina in nebrzdano sledenje notranjemu imperativu glasbenega Prometeja.
Dejstvo je, da so kompozicije precej bolj zrele in kompleksnejše kot v preteklosti, na slišanema pa je za deset prstov več melodičnega harmoničnega balasta in kitarske ostrine, poleg distorzij organskega pa so svoj debeli kos zvočne pogače zasegle res izjemne klaviature. Po orgelskem cerkvenem nagovoru z uvodom Heavens To Murgatroyd sledi kitarski desant v izjemno in keorzina polno skladbo Whiskey And Ritalin. Recept podvojenih vokalnih linij in kitarsko – klavitaurističnega prepleta, ki je odlikoval denimo izjemno sladbo Dance Of The Manatee, je še vedno tu, a je pot po blodnjaku lirične pripovedi bistveno težji. Kot bi nas silil k uporabi v skladbi opevanih substanc. Zato pa je glavna skladba oziroma nosilni singel albuma Musical Chairs toliko bližji seksapilu opevanih Fables. Skupina kohabitira in deluje kompaktno trdno, pa čeprav so se vmes zgodile premene.
Darroh je kameleon emocij in izjemen vokalni interpret, celotna zvočna slika pa je, navkljub navidezni lahkotnosti in prežetosti z lučjo, bolj gosta od najgostejšega tkiva univerzuma. Uh-Oh je senzualno nadaljevanje grlene mantre, po kateri se lahko Fair To Midland brez občutka manjvrednostnega kompleksa vpišejo v prvo ligo odrskih rockovskih gladiatorjev. Amarillo Sleeps On My Pillow je poklon bluesovskim in country koreninam Teksasa, Darroh pa zmore tako odpeti sladko lahkotne pasaže kot tudi po indijansko odšamanirati popolne grlene metalske dele ne da bi pri tem izpadel smešno ali curakljasto narejeno, to pa je kvaliteta, ki jo zmorejo empirično dokazati le redki. Pomislim na Maynarda, pa, ne vem zakaj, na Mikea Pattona … Lahko bi nadaljeval s partikularno celično analizo celotne plošče, ne bi pa zmogel zajeti polnih tekstur z okusom krojene muzikaličnosti, ki se razteza prek celotne 55-minutne časovnice tega res izjemnega glasbenega doživetja, v katerih ne manjka igrivosti (denimo v skladi Short-Haired Tornado ali pa Golden Parachutes …), shizofrenega poigravanja z dovoljenim in (ne)pričakovanim (kdor ni slišal skladbe Rikki Tikki Tavi ni slišal nič, saj se med prividom napohane hipiadične mavrice prikrade čistokrvni death metal) in izjemnosti na n-to potenco.
https://www.youtube.com/watch?v=_aOoqqa7yRM
Dejstvo, ki ostaja, je eno samo: inteligentne in unikatne alternative je v sodobnem glasbenem pogonu dejansko vse manj, a dokler imamo v soldateski braniteljev ljudi, kot so mladci iz Fair To Midland se ni bati za obstoj kvalitetne glasbe. Magija popolnih presežkov je obrt, katere so dobro vajeni, njihova glasba pa je hrana, brez katere je duša lačna in strada, zato je po četrtem odmerku zvočnih steroidov potrebno povečati tako jakost kot pogostost odmerkov kvalitetne glasbe. Fair To Midland so namreč tornado čistega mojota, po katerem ostane na planjavah brezjajčnega poziranja veliko razočaranih obešencev z mehkimi intimnimi predeli, katere ne zmore k skorajšnji erekciji obuditi niti sam doktor Frankenstein. Že zavoljo tega si Fair To Midland zaslužijo že danes svojo veliko zvezdo na pločniku slavnih, vstop v Hall Of Fame, Darroh pa bi moral v Beli hiši zamenjati garnituro pajacev novega svetovnega reda oziroma ne – naj se raje drži glasbe, saj mu gre nizanje urokov (pa ostalemu delu zasedbe tudi …) izjemno dobro od rok. Arrows And Anchors pa je, enostano, plošča za prste oblizniti – pa to za oblizniti do kosti, mozga in čez, pri tem pa se ne bi menil od same hipnotične slasti niti za bolečino niti za minevanje niti za Smrt samo!
Zasedba
Darroh Sudderth – vokal, banjo
Cliff Campbell – kitara
Jon Dicken – bas
Matt Langley – klaviature, marxophone
Brett Stowers – bobni
Produkcija
Joe Barresi
Seznam skladb
1. Heavens to Murgatroyd
2. Whiskey & Ritalin
3. Musical Chairs
4. Uh-Oh
5. Amarillo Sleeps on My Pillow
6. A Loophole in Limbo
7. Typhoid Mary Sends Her Best
8. Short-Haired Tornado
9. The Upset at Bailey Bridge
10. Rikki Tikki Tavi
11. Golden Parachutes
12. Bright Bulbs and Sharp Tools
13. Coppertank Island
14. Three Foolproof Ways to Buy the Farm
15. The Greener Grass
