Izvajalec: AaRON
Založba: Discograph
Izid: year
Ocena: 3.3/5
AaRON je duo iz Francije, kjer igrata dva multi-inštrumentalista. Simon Buret je poleg tega še pevec in tekstopisec. Ko sem dobil ta album, nisem ravno vedel kaj naj pričakujem, a z multi-inštrumentalisti imam dobre izkušnje. Sicer sem bil obveščen, da gre za neke vrste alternativni in eksperimentalni pop, a to lahko pomeni mnogo stvari. Ko sem prvič slišal zgoščenko, nisem bil ravno preveč presenečen, nekaj takšnega sem pričakoval.
Vokal ima v glasbi bolj ali manj glavno vlogo, ponavadi ga spremlja klavir, občasno pa tudi kitara. Če sem od teh dveh mož, ki igrata kopico inštrumentov, pričakoval večjo sposobnost igranja na vseh teh glasbilih, sem se pošteno zmotil. Mogoče, da sta celo glasbeno izobražena, a se to v pesmih ne opazi, saj na klavirju, kitari, violini in orglicah odigrata le najosnovnejše zadeve. Ni ravno primerjave z najboljšimi multi-inštrumentalisti.
A verjetno je tudi namen njune glasbe nekoliko drugačen. Predvsem skušata pričarati neko žalostno atmosfero. Uspe pa jima na žalost le to, da glasba izpade preveč patetična. Sam imam sicer rad temačno glasbo, a ta ne ponudi neke katarze, le depresijo. Besedila, ki so v angleščini (razen enega komada), so sicer solidna, a Buret skuša biti preveč globok in potem ima vse skupaj obraten učinek – zveni precej neumno in umetno. Poleg teh namišljenih globokih besedil Buret skuša odigrati tudi humorista (Mister K.), a tudi pri tem dokaj klavrno propade. Tudi, ko poje o smrti svoje zlate ribice, mora to zapeti s svojim otožnim glasom. Ponavadi se mi zdijo takšna nasprotna zanimiva, a pri njemu izpade nekako umetno, kot da bi se preveč trudil. Treba pa je pohvaliti pevčevo izgovorjavo, saj se ne sliši skoraj nič francoskega naglasa.
Mnogo ljudi iz MTV generacije bi glavno vrlino v glasbi skupine AaRON našlo v tem, da zvenijo dokaj podobno kot Coldplay. Še posebej glas (in slab razpon le tega) je podoben Chrisu Martinu. AaRON se večinoma od njih razlikujeta le v tem, da sta bolj eksperimentalna, še posebej, ker uporabljata dosti samplov in drum and bassa. Drugače bi pa lahko našli kakšne podobnosti tudi s skupino Keane. To zame ni ne vem kakšno priporočilo, a v Sloveniji se gotovo najde nekaj oboževalcev teh dveh angleških skupin.
Da o tem albumu ne bom govoril le slabih stvari, bom povedal še kaj lepega. Kar dosti je spevnih in melodičnih delov, a tudi ti so si na žalost med sabo preveč podobni. Vsaka pesem je narejena po istem “žalostnem” kopitu. Gre za pop pesmi, ki pa vendarle imajo neko umetniško vrednost, le pesem “Lost Highway” je morda nekoliko bolj ambiciozna. Glasba vendarle prihaja iz srca in ni umetnega izvora kot toliko MTV izvozov. Treba jima je priznati, da igrata glasbo, ki je odkrita. Meni pač njun slog ni preveč všeč. Najboljši so mi tisti deli, ko se priključi violina ter tisti edini del s samplom mellotrona (Lost Highway). Najbolj moteče mi je pa nenehno uporabljanje drum and bassa, oziroma programiranih bobnov.
Francoski duo ima nedvomno precej potenciala za komercialen uspeh. Morda mi je pri njima ravno to tudi najbolj moteče. Čuti se neka želja po komercialnem uspehu. Kljub temu je še vseeno glasba dovolj iskrena, da bi jih priporočil predvsem ljubiteljem skupin kot so Coldplay in Keane, a tisti, ki iščete kaj izvirnega, iščite drugje.
Zasedba
Simon Buret – vokal, klavir, violina, orglice
Olivier Coursier – kitara, klavir, programiranje, bobni
Produkcija
AaRON
Seznam skladb
1. Endless Song 4:17
2. U-Turn (Lili) 3:50
3. O-Song 3:41
4. Mister K. 2:57
5. Blow 3:14
6. Beautiful Scar 2:52
7. Strange Fruit 2:52
8. Angel Dust 3:37
9. War Flag 3:25
10. Lost Highway 6:15
11. Le Tunnel d’Or 3:39
12. Little Love 3:35
13. Last Night Throughts 2:52
14. U-Turn (Lili) (Video)
