Izvajalec: Defuse
Založba: Fastball Music
Izid: year
Trajanje: 39:21
Ocena: 3/5
Pretiravanje je bilo od nekdaj sredstvo za snubljenje množic, empirični dokaz za to pa predstavlja večina skupin iz razdelka modernega rocka. Po Velvet Revolver, po časih invazije zvokov kamenodobnih kraljic QOTSA in po umazanem naboru možate, z znojem prepojene godbe skupine Clutch ter bolj predvidljivih Monster Magnet in lepoti zavezanih Nickelback, ostaja le malo prostora za šokiranje na to vižo, pa se vseeno na vsake toliko najde presenečenje. Tokrat kar iz dežele tisočerih jezer, daljne Finske in da, vse prej povedano je združeno v en skupni, recesiji in šparanju prilagojeni paket. V mislih si naslikajte in pričarajte eksplozivne kitarske rife, kot bi jih spisal razvpiti kitarski mag Slash ali pa njegov malce manj izpostavljeni, nikakor pa manj nadarjeni rival Zakk Wylde. Temu dodajte eroticizem trše zvenečega rocka, ki pa se spogleduje z novodobnimi alternativnimi glasbenimi strujami in dobili boste osnovo, s katero se meri glasbena materija plošče Bangkok Addiction. Kot bi Mötley Crüe našli novemu času primeren komplet jeklenih jajc in prestopili prag nove pubertete. Nastopilo je obdobje intenzivnega parjenja, krik užitka pa na šolski način predvidljivo kriči skupina, ki mi je bila do danes neznanka.
Ne, ne gre za revolucijski skok za par svetlobnih let naprej, a so Defuse vsemu navkljub sposobni oddrgniti enajst solidnih viž, zaradi katerih se vam ne bo kislo spahovalo in prav tako ne boste potrebovali nujno izplakovati, razkuževati in prečiščevati jeter, črevesja ter od kapi prizadetih možganov. Za užitje celote finske različice novodobnih standardov ne boste tratili preveč časa, saj se vseh enajst napevov naniza v manj kot štiridesetih minutah, vsemu navkljub pa nekako zmoti dejstvo, da je bil kvantni skok v preteklost nekoliko zapoznel. Če bi Jani Hyvärinen poprijel za mikrofon, zbobnal skupaj solidno ritmično sekcijo kot jo Defuse danes imajo, kitarski dvojec Arta Ahonena in Tima Hämäläinena pa oddrgnil svoje strune na tak suveren način kakih 20 let prej, bi bil MTV ne samo v znamenju obračuna ameriške in britanske produkcije, temveč bi se visoko pod oblake dvignile tudi barve finske zastave. Bankgok Addiction vzbuja torej občutek nostalgične zazrtosti v čase, ki so minili, zavest, da pa so zlati časi minili, pa zabije še zadnje žeblje v krsto sicer solidnega glasbenega izdelka.
Skladbam z albuma lahko prisluhnete TUKAJ.
Defuse pa vztrajajo v svojem tempu ne glede na vse negativne dejavnike, zaradi česar se magnituda postopnega predajanja že slišanemu povečuje konstantno in od prvih taktov skladbe Overtake dalje. Jani tripa na vokale Scotta Weilanda, nekje v ozadju se prikrade podoba Davea Wyndorfa, obenem pa je prvo grlo skupine Defuse vešče tudi starih prijemov celotne soldateske dolgolasih bogov iz natupiranih osemdesetih. Se še spomnite tedaj še aktualnega Axla Rosea? Presenečenj je bore malo, vešče muziciranje pa dokazuje, da so Finci sposobni ustvariti, odigrati in posneti res všečno ploščo, na kateri je razlogov za kritiko manj, kot ste mislili v prvem trenutku. Več kot prepriča stonerski stampedo skladbe Cross The Line, ki mu daje dodatno težo skladba Flying Colors, še raje pa se prepustite všečnemu preigravanju rifov in solaž na skladbi Evil Soul. Argumentov za predajanje užitku je torej kar nekaj, če pa celoti dodate še ščepec organskega zvoka, močne in prepričljive produkcije in ego, večji od Lune, potem postane jasno, da so Defuse uspeli posneti soliden plošček – le par decenij prepozno! A čevlje sodi naj kopitar …
Recenzija je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
Zasedba
Jani Hyvärinen – vokal
Arto Ahonen – solo kitara
Timo Hämäläinen – ritem kitara
Jerkko Tapaninen – bobni
Tero Karjalainen – bas
Produkcija
Defuse
Seznam skladb
1. Overtake
2. Back To The Underground
3. Adrift
4. Cross The Line
5. On Your Blind Side
6. Flying Colors
7. Melting Sky
8. Evil Soul
9. Grace The Devil
10. Done My Time
11. Deep Red Dead End
