Big Big Train: Grand Tour

0 37

»Grand Tour« je zaznavno manj angleško mrakoben in melanholičen album, a gre še vedno za nezmotljivi Big Big Train dosežek, ki bo predvsem po zaslugi izjemne razgibanosti in epskosti razveselil vse dolgoletne privržence vselej ambicioznih progresivcev.

Datum izida: 17.05.2019
Založba: English Electric
Produkcija: David Longdon in Greg Spawton
Dolžina: 74:11
Ocena: 9.5
Zvrst: simfonični progresivni rock

Le malo progresivnorockovskih skupin, ki so se pojavile v zadnjih treh desetletjih se ponaša s tako tipično angleškim zvokom, atmosfero in besedili kot britanski prog revitalisti Big Big Train, ki so v letu 2019 presenetili z novim albumom »Grand Tour«. Za razliko od predhodnika »The Second Brightest Star« (2017) njihov najnovejši dosežek vsebuje izključno nove skladbe med katerimi najbolj izstopajo vse tri epske in ambiciozno zgrajene kompozicije (»Roman Stone«, »Ariel« in »Voyager«), ki obsegajo več kot trinajst minut in ob katerih bo zaigralo srce vseh zvestih privržencev teh ‘tretjevalovskih’ progresivcev.
Albumi Big Big Train so v zadnjem desetletju upravičeno naleteli na večinoma navdušen sprejem s strani ljubiteljev starošolskega simfoničnega prog rocka, kateri so še posebno cenili izjemno zvočno konsistentnost in uigranost sedemčlanske ekipe glasbenikov med katerimi najbolj izstopajo pevec David Longdon, bobnar Nick D’Virgilio (Spock’s Beard), violinistka Rachel Hall, kitarist Dave Gregory (ex-XTC) in klaviaturist/kitarist Rikard Sjoblom (ex-Beardfish).
Po nekaterih manj glasnih, a do neke mere upravičenih ter konstruktivnih kritikah, da se njihovi zadnji albumi že nekoliko zvočno ponavljajo kar se tiče strukture določenih aranžmajev so se na »Grand Tour« odločili nekoliko prevetriti svoj zvok ter se vsaj nekoliko oddaljiti od tipične angleške atmosfere in prevladujočih pastoralnih aranžmajev. Tokrat so se Big Big Train po navdih delno zatekli k našim zahodnim sosedom in na določenih skladbah vnesli minimalne elemente mediteranske glasbe, ki so vsaj približno v sozvočju z besedili o renesančni Italiji ter Leonardu Da Vinciju (»Florentine«), antičnih Rimljanih (»Roman Stone«, »Pantheon«) in Bizancu (»Theodora in Green and Gold«). Album je konceptualno obarvan in se poleg čaščenja italijanskih renesančnih umetnikov delno nanaša na snobovske prigode in nezgode angleških aristokratov, zgodnjih turistov, ki so imeli v 17. in 18. stoletju navado potovati po Italiji ter Sredozemlju.
K občasnemu, rahlemu mediteranskemu utripu še največ pripomorejo posamezni akustični aranžmaji, violina v režiji Rachel Hall, določene flavtistične pasaže ter nekateri ritmični elementi, ki jih do sedaj pri Big Big Train nismo bili vajeni. Seveda Big Big Train še vedno precej bolj spominjajo na Genesis in Camel kot na bande kot so PFM in Le Orme pa vendar se lahko sliši, da so pred snemanjem »Grand Tour« poslušali tudi nekatere plošče italijanske prorockovske scene iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub vsemu temu je »Alive«, druga skladba na albumu, še vedno precej angleško obarvana, s to razliko, da gre za neobičajno veselo in poskočno stvaritev, ki nekoliko spominja na nekatere dosežke kultne art rock zasedbe It Bites. Longdon torej na trenutke ne zveni samo kot ‘dvojček’ Petra Gabriela, temveč kot bolj melanholična verzija Francisa Dunnerya.
»The Florentine« je bolj ‘tradicionalen’ simfoprogrocker z epskimi simfoničnimi aranžmaji in melanholičnimi kitarskimi pasažami na katerem se lahko prvči nazorno sliši, da Big Big Train zvenijo nekoliko drugače kot smo jih bili vajeni na zadnjih treh, štirih albumih in to z odličnimi rezultati. Da »Grand Tour« ne bi izpadel pretirano veselo poskrbi predvsem tradicionalno melanholični Longdonov vokal, ki še posebno zablesti na »Roman Stone«, kjer najbolj izstopajo nostalgične zborovske harmonije. Inštrumental »Pantheon«, ki je po strukturi še najbližje utripu italijanskega simfoproga sedemdesetih ter nekaterim delom nepozabnih Jethro Tull, se ponaša z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji, ki ne bodo pustili hladnega nobenega častilca Big Big Train glasbe. Inštrumentalne vrline celotne sedemčlanske ekipe ob izborni produkciji skozi celoten album ostajajo na izjemni ravni, medtem ko utečeno menjavanje kompleksnih harmonij in ambientov tudi tokrat navduši vsakogar, ki pogreša ‘stare dobre čase’ simfoničnega prog rocka.
»Grand Tour« je zaznavno manj angleško mrakoben in melanholičen album, a gre še vedno za nezmotljivi Big Big Train dosežek, ki bo predvsem po zaslugi izjemne razgibanosti in epskosti razveselil vse dolgoletne privržence vselej ambicioznih progresivcev. Big Big Train si zaslužijo pohvalo, da so po odhodu ustanovnega basista Andya Poolea, na »Grand Tour« poskusili nekaj novega in ustvarili album, ki po kakovosti nedvomno sodi v elito njihove dosedanje diskografije ter ob slehernem vnovičnem poslušanju zveni sveže.

Avtor recenzije: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Novum Organum (2:33)
2. Alive (4:31)
3. The Florentine (8:14)
4. Roman Stone (13:33) :
– Part 1: Foundation
– Part 2: Rise
– Part 3: Ne Plus Ultra
– Part 4: Fall
– Part 5: Legacy
5. Pantheon (6:08)
6. Theodora in Green and Gold (5:38)
7. Ariel (14:28) :
– Part 1: Come Unto These Yellow Sands
– Part 2: Noises, Sounds and Sweet Airs
– Part 3: New Place
– Part 4: O! There are Spirits of the Air
– Part 5: Music, When Soft Voices Die
– Part 6: Casa Magni, 1822
– Part 7: Approach, My Ariel, Come
– Part 8: Coda: The Triumph of Life
8. Voyager (14:03) :
– Part 1: On the Ocean
– Part 2: The Farthest Shore
– Part 3: The Pillars of Hercules
– Part 4: Further Beyond
– Part 5: Grand Finale
– Part 6: The Space Between the Stars
– Part 7: Homecoming
9. Homesong (5:12)

Big Big Train:
David Longdon – glavni in spremljevalni vokal, flavta, kitara, mandolina, klaviature, tolkala
Dave Gregory – električna in 12-strunska kitara
Rikard Sjöblom – klaviature, električna in 12-strunska kitara, harmonika, spremljevalni vokal
Danny Manners – klaviature, dvojni bas
Rachel Hall – violina, viola, čelo, spremljevalni vokal, godalni aranžmaji
Greg Spawton – bas kitara, bas pedal, 12-strunska kitara, pihalni aranžmaji
Nick D’Virgilio – bobni, tolkala, klaviature, kitara, spremljevalni vokal

Gostujoči glasbeniki:
John Hinchey – godalni aranžmaji
Rick Wentworth – dirigent
Everton Nelson – violina
Emil Chakalov, Richard George, Kathy Gowers, Oliver Heath, Ian Humphries, Martyn Jackson, Oli Langford, Kate Robinson, Nicky Sweeney – violina
Max Baillie – viola
Fiona Bonds – viola
Jake Walker – viola
Ian Burdge – čelo
Chris Allan – čelo
Tony Woollard – čelo
Paul Kimber – dvojni bas
Richard Pryce – dvojni bas
Dave Desmond – trombon, pihalni aranžmaji
Ben Godfrey – kornet, trobenta
Jon Truscott – tuba
John Storey – evfonium
Nick Stones – francoski rog

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X