Izvajalec: Blind Faith
Založba: Polydor Records
Izid: year
Trajanje: 49.28
Ocena: 3/5
Blind Faith zgodba je kot medijsko prenapihnjen velikopotezni glasbeni eksperiment (nehote) vzklila na pogorišču britanske blues rock atrakcije Cream, po tem ko sta si zvestobo po hitrem postopku obljubila Eric Clapton in ex-Traffic mušketir Steve Winwood. Takšno in drugačno čenčarjenje o skorajšnji splavitvi nove superskupine, ki naj bi krenila po kurzu za večino prezgodaj zapuščene Cream barke je s pridružitvijo paru dodatno podžgal Family basist Rick Grech, s prihodom skozi zadnja vrata pa je govorice dokončno potrdil vselej prisotni maestro Ginger Baker.
Blind Faith je preprosto imenovani prvenec zgoraj predstavljene zvezdniške druščine, album, kateremu je usoda pri potrjevanju lastne vrednosti nanesla nehvaležne okoliščine. Breme pričakovanj kritične in laične javnosti je kmalu odneslo večino naivnega navdušenja, ki sta ga serijsko praviloma generirala predvsem Clapton in Winwood. Tu je še pomanjkanje konkretneje razvite ustvarjalne kemije, h kateri pretirano ni pripomoglo niti Claptonovo neodobravanje Gingerjeve potuhnjene priključitve zasedbi. Album sicer premore visoko raven medsebojne komunikacije, se ne brani improviziranega sprehajanja, a pri slednjem prevečkrat obtiči v mlakuži nedorečenosti prisiljeno sestavljenih kompozicij. Te so gotovo tudi posledica naglice, v kateri je bila plošča posneta.
Blind Faith prvenec večinoma diha kot krepko raztegnjen jam session. Z vgrajenim smislom za improvizacijo predvidljivo največkrat navdušita predvsem Eric Clapton in Steve Winwood. Kolaboracija rade volje pokaže zobe, recimo na uvodniku “Had To Cry Today”, kjer Winwoodova prisotnost v osnovno bluesovsko formo vplete nekaj manj konvencionalnih melodičnih okraskov, slednji pa se lepo stapljajo z ležernim, a vseeno dovolj ostrim izpovedovanjem Erica Claptona, s katerim kitarist izpreže v nadaljevanju. Vseeno je tokrat vrhunce albuma potrebno iskati onstran improviziranih maratonov. Winwoodova mojstrovina “Can’t Find My Way Home”, prelita z vokalnim sentimentom in osebna izpoved “Presence Of The Lord”, ki se izlije izpod peresa Erica Claptona, sta vse do danes ostali prekaljeni klasiki in definitivna ustvarjalna zenita bežne Blind Faith avanture. Skladbi v izogib kondicijskemu improviziranju sestavita kompaktno, motivno zelo preprosto in všečno štimungo, ki se proti vsem pričakovanjem sestavi celo v glavno orožje zvezdniške zasedbe. Nekje vmes, kot poganjek nekakšnega zasilnega premirja med melodičnim kaosom in prikupno kitično spevnostjo nase opozarja “Well All Right”, ki pa žal ni dočakala dovolj volje za preoblikovanje v žlahtnejšo kompozicijo.
Opiranja na izjemne Winwoodove vokalne karakteristike se oprijema “Sea Of Joy”, še dobro, kajti v osnovi gre za še enega v vrsti ne ravno posrečeno izpeljanih manevrov, ki streže ležerno, skorajda utrujeno inštrumentalno vijuganje v zoprnih vodah medle psihadelije. “Do What You Like” zaznamuje prelomni trenutek, točko, na kateri domisljiji Blind Faith dokončno zmanjka sape. Stvaritev je delo Gingerja Bakerja, človeka, ki pri lovljenju artistične integritete nikoli ne vrže puške v koruzo. Grobo improvizirani eksperiment je po dolgem in po čez prevlečen z elementarnimi Gingerjevimi aranžerskimi prijemi. Blind Faith v poslovilno improvizacijo albuma odskočijo ob pomoči značilnega sinkopiranega ritmiciranja, s katerim se je Ginger začel podpisovati že od zgodnjih Cream dni naprej. Poleg tega da niti pod razno nimamo opraviti s kemijo, ki je vzklila ob idejnemu trku velikega tria, tokrat v ušesca nesramno grizlja ne preveč inspirirano utripajoča motivika in suhoparna razdelitev vlog, ki se v nadaljevanju razraste v vse kotičke skladbe, od sintetično obutega Winwoodovega tipkanja, prek pogrešljivo basirane izpovedi Ricka Grecha, do sicer tehnično izpiljene Bakerjeve solistične točke, ki pa zaman lovi čarobnost Cream klasike Toad.
Blind Faith prvenec večkrat potrdi, kako težko pretočne so bile na hitro spletene ustvarjalne niti znotraj zasedbe, in to navkljub nespornemu renomeju njenih članov (zelo verjetno pa tudi prav zato). Razmeroma skromno obdelane ideje in zamisli so v prvi vrsti logična posledica nespodbudnega ustvarjalnega okolja, v katerem je album nastajal, kar je vsekakor škoda. Na izbruh nove glasbene poezije zvezdniškega četverca bo tako potrebno počakati vsaj še nekaj časa, pa še takrat bomo Blind Faith artileriste srečevali predvsem v solističnih odpravah.
Zasedba
Steve Winwood: vokal, orgle, klavir, kitara
Eric Clapton: kitara, spremljevalni vokal
Rick Grech: bas, violina, spremljevalni vokal
Ginger Baker: bobni
Produkcija
Jimmy Miller
Seznam skladb
1. Had to Cry Today
2. Can’t Find My Way Home
3. Well All Right
4. Presence of the Lord
5. Sea of Joy
6. Do What You Like
