Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 42:44
Ocena: 4/5
Angleški artrockovski prvaki Supertramp so z odhodom pevca, kitarista in avtorja vseh njihovih ključnih hitov, Rogerja Hodgsona, leta 1983 doživeli ‘šok terapijo’ po kateri se večina skupin ne bi uspela nikoli pobrati. Pravzaprav se tudi Supertramp po Hodgsonovem slovesu, ki je sledil izidu albuma »Famous Last Words« (1982), nikoli več niso vrnili na nekdanjo artistično raven, vendar so leta 1985 zmogli še dovolj energije za stvaritev odličnega »Brother Where You Bound«, njihovega poslednjega vrhunskega izdelka, po katerem se je skladateljska spirala obrnila krepko navzdol.
Vajeti banda je od Rogerjevega odhoda dalje prevzel pevec in klaviaturist Rick Davies, ki je postal tudi glavni avtor skladb in pisec glavnine aranžmajev. Marsikateri Supertramp privrženec se je tedaj resno spraševal ali ima sploh kakršenkoli smisel, da band nadaljuje naprej brez Hodgsona, toda Davies je bil (pretirano) prepričan, da jih bo uspešno popeljal v novo ero v kateri bodo morda celo uspeli zadržati popularnost, ki so jo uživali v drugi polovici sedemdesetih in na začetku osemdesetih. Najbolj je Supertramp po odhodu ključnega člana njihove klasične postave prizadelo to, da so nenadoma ostali brez dodatnega, specifičnega in nenadomestljivega vokala, ki je bil tako priljubljen na njihovih največjih hitih.
Davies, ki je bil zaradi popolnoma drugačnega karakterja v nenehnih sporih s karizmatičnim pevcem in kitaristom (Rickovi uradni razlagi, da je Roger band zapustil, zato, da bi se lahko bolj posvetil svoji družini, medtem ko med njima niso obstajale zamere, ni nihče verjel), se je s svojim robatim in na trenutke srditim pevskim pristopom na »Brother Where You Bound« trudil nadomestiti odsotnost Hodgsonovega gostolečega pevskega kontrasta po svojih najboljših močeh, vendar so specifične, prepoznavne vokalne harmonije iz Supertramp zvočnega kolaža izginile za vedno. Težek udarec je pri snovanju »Brother Where You Bound« predstavljalo tudi izpraznjeno mesto skladatelja z izjemnim posluhom za ustvarjanje velikih hitov in inteligentnih, družbeno pronicljivih besedil. Hodgsonov kitarski prispevek je večinoma nadomestil gostujoči kitarist Marty Walsh.
Vseeno so novi, Daviesovi Supertramp z otvoritvenim zimzelenom »Cannonball« uspeli ustvariti svoj poslednji veliki hit, ki je doživel lep uspeh na obeh straneh Atlantika. Davies se je začel še bolj kot poprej zanašati na aranžmaje na njegovem Wurlizer električnemu klavirju, ki so v navezi z ognjevitimi in duhovitimi saksofonskimi pasažami v režiji Johna Helliwella veljali za nekakšen motor klasičnega, zaščitnega Supertramp zvoka. Ravno na »Cannonball«, ki je perfektno aranžirana in odpeta skladba in bi bila morda všeč tudi Hodgsonu, pa se razločno sliši, da je začel Davies z veseljem in širokopotezno uporabljati tudi sintetizatorske teksture, ki so bile v sozvočju s tedanjimi zvočnimi trendi. Cinično in zajedljivo besedilo se po Daviesovih besedah menda ni nanašalo na Hodgsona, temveč na nekega, neimenovanega koncertnega promotorja, ki se je kultnemu klaviaturistu očitno zelo zameril.
»Still In Love«, ki je podložen na ‘salonski’ klavir, je ob Daviesovi specifični vokalni predstavi ter temperamentni saksofonski spremljavi nekoliko bolj minimalistična stvaritev s komercialnim refrenom na katerem ne manjkajo niti ženske spremljevalne harmonije. »No Inbetween« se odpre z zvoki glasbene skrinjice, kar nakazuje na to da Supetramp po Hodgsonovem slovesu ni zmanjkalo smisla za humor, čeprav gre za izrazito melanholično skladbo, ki pretrese s svojo ambientalno globino. Subtilni klavirski aranžma je na krasen način združen z orkestralnimi zavesami, medtem ko Davies z odlično pevsko izvedbo vnovič dokaže, da ni bil samo srboriti robatež, temveč je premogel veliko smisla za prefinjenost, melanholičnost in čustveno pretanjenost. Helliwell medtem očara z mogočno saksofonsko solažo, ki še poveča nostalgično in melanholično vzdušje.
Na lucidnem in eksperimentalno razpoloženem »Better Days« Davies utre prosto pot svojim temperamentnim improvizacijam na Wurlitzer klavirju, medtem ko ga v ozadju podpirajo masivni bobnarski krošeji Boba Siebenberga. Sčasoma Daviesovi Supertramp izoblikujejo maščevalen motiv z nasršenimi kitarskimi pasažami v režiji Martya Walsha, medtem ko za vnos gostujoče flavte poskrbi Scott Walsh. Helliwell ne varčuje z živopisnimi saksofonskimi umetninami s katerimi učvrščuje razgibano in napeto atmosfero te družbenokritične poslastice na kateri je moč med drugim slišati tudi retorične izbruhe Ronalda Reagana in Georgea Busha starejšega.
Najbolj ambiciozno in tudi najboljše delo na albumu pa predstavlja naslovni, več kot 16-minutni protestniški ep na katerem Supertramp nepričakovano obudijo svoje progresivno rockovske korenine. Pri tem jim na pomoč priskočita ritem kitarist Scott Gorham (danes Black Star Riders, nekoč Thin Lizzy), sicer svak bobnarja Siebenberga in David Gilmour (Pink Floyd), ki se na različnih mestih te epske mojstrovine izkaže s svojimi specifičnimi kitarskimi solažami. Besedilo najdaljše skladbe v Supertramp zgodovini je ostra kritika na različne hladnovojne teme, saj je bila hladna vojna tedaj še vedno ‘živa’, zato ni presenečenje, da se skladba odpre z besedami iz Orwellovega nepozabnega romana ‘1984’.
Otvoritveni klavirski motiv na katerem se Daviesov cinizem razbohoti v vsej epski razsežnosti nekoliko spominja na otvoritveni zaplet nepozabne klasike »Crime Of The Century« po kateri se ta epska mojstrovina v marsičem zgleduje. Vrhunec predstavlja temperamentni motiv s pospešenimi ritmičnimi zgibankami, epskimi aranžmaji in zmagoslavno-maščevalnim refrenom, medtem ko melanholična saksofonska solaža pripravi teren za nadaljnje pompozne sekcije.
Družbeno zajedljivo besedilo, ki brije norce tako iz ‘Zahoda’ kot ‘Vzhoda’, je eno izmed najboljših v njihovi zgodovini in gotovo najboljše izmed skladb ustvarjenih v post-Hodgsonovem obdobju. Vmesne improvizacije, ki zaznamujejo daljšo inštrumentalno sekcijo v srednjem delu, so nekaj najbolj eksperimentalnega v celotni Supertramp povesti in zgovoren dokaz, da se je band naveličal bolj komercialno dostopne usmeritve iz preteklih nekaj let ter se želel vsaj za kratek čas vrniti nazaj k progresivnorockovskim koreninam. Album se zaključi s kratko klavirsko balado »Ever Open Door«, kjer je osrednji prostor namenjen Daviesovi ganljivi pevski predstavi.
»Brother Where You Bound«, poslednji Supertramp album, ki je še bil vreden pozornosti vseh glasbenih sladokuscev, je predstavljal začetek nove ere, ko so šle stvari za ta legendarni band počasi navzdol. Davies je namreč v naslednjih dveh letih postal obseden s tedanjimi dance trendi in je bil med drugim pripravljen prodati dušo banda, samo da bi lahko ostal komercialno relevanten in držal stik z okusom tedanje ‘MTV’ generacije. Seveda se mu je to na koncu maščevalo. »Brother Where You Bound« ja album, ki ga morajo nujno slišati vsi tisti ljubitelji progresivnega rocka, ki so, polni predsodkov, prepričani, da je pop že po definiciji nekaj slabega, zlasti pop iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kajti Supertramp na njem na perfekten način združijo dva navidezno nezdružljiva glasbena svetova.
Zasedba
Rick Davies – klaviature, vokal
John Helliwell – skasofon
Bob Siebenberg – bobni
Dougie Thomson – bas kitara
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Marty Walsh – kitara
Doug Wintz – trombon na “Cannonball”
Cha Cha – spremljevalni vokal na “Still in Love”
David Gilmour – kitarska solaža na “Brother Where You Bound”
Scott Gorham – kitara na “Brother Where You Bound”
Brian Banks – programiranje sinklavierja
Anthony Marinelli – programiranje sinklavierja
Scott Page – flavta na “Better Days” & “Brother Where You Bound”
Gary Chang – Fairlight & PPG programiranje
Produkcija
David Kershenbaum in Supertramp
Seznam skladb
1. Cannonball (7:40)
2. Still in Love (4:28)
3. No Inbetween (4:41)
4. Better Days (6:12)
5. Brother Where You Bound (16:34)
6. Ever Open Door (3:05)
