Izvajalec: Cairo
Založba: Magna Carta
Izid: year
Ocena: 4/5
V zgodnjih in srednjih devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pričel velik povratek simfoničnega rocka. To niti ni tako čudno, glede na to, da je simfonika bila najbolj popularna med vsemi podzvrstmi progresivnega rocka. Bolj čudno je to, da se je veliko simfoničnih skupin pojavilo v ZDA, ki v sedemdesetih niso bile preveč znane po svojih simfoničnih zasedbah. V glavnem je to obdobje revitalizacije temeljilo predvsem na posnemanju skupin kot so Yes, Genesis in Gentle Giant. Ravno zato so morda Cairo tako zanimivi. Očitno so se zgledovali po pompoznem stilu zasedbe Emerson, Lake and Palmer. Verjetno je bilo več skupin, ki se je navduševalo nad temi tremi norci, a so bili Cairo eni izmed redkih, ki so imeli sposobnosti, da igrajo tako hitro in kvalitetno.
Najbolj očiten je seveda vpliv Keitha Emersona na igranje Marka Robertsona. Nekateri bi celo trdili, da so Cairo klon skupine Emerson, Lake and Palmer, a s tem bi zadevo preveč posploševali. Pri njihovi glasbi je še dovolj drugih elementov, zaradi katerih se jim splača nekoliko bolj posvetiti. Izpostaviti je potrebno odličnega kitarista, katerega stil je neka nora kombinacija Stevea Vaia, Johna Petruccija in Stevea Howea. Fuhrman je dokaj tipičen “shredder” oz. hitroprstec in le-ti mi ponavadi niso všeč, a pri Cairo deluje. Nekako se prikaže kako bi zveneli ELP, če bi pri njih igral Hendrix. Resda je Hendrix imel korenine bolj v bluesu, a je za svoj čas bil to (in še mnogo več) kar so sedaj že prej omenjeni kitaristi. Zanimivo je tudi kanonsko petje, ki ga v rocku ne slišimo pogostokrat. Pevcu pa pri temu pomagata basist in kitarist. Še bolj prisotno od kanonskega petja je večglasno petje, kjer včasih oba spremljevalna vokalista predstavljata drugačne melodije kot glavni pevec. V “zborovskem” petju je Cairo zelo močna zasedba in to nekoliko nademesti pomanjkanje dovolj kvalitetnih melodij. Najbolj opazne so seveda klaviature Marka Robertsona, ki s svojimi Hammond in klavirskimi vložki obudi duh Keitha Emersona. Občasno njegov slog (še posebej na sintetizatorju) spominja na Ricka Wakemana. Ritem linija ni nič posebnega, basist in bobnar svojo dolžnost dobro izpolnita, a nič kaj več od tega. V oči padejo le včasih nenavadna in zanimiva elektronska tolkala.
Uvodna skladba albuma je inštrumental s privlačnim orientalskim pridihom in ne da slutiti kaj bo sledilo. Sledita dva zelo dobra komada kar se tiče vokalnih melodij. Te so ponavadi njihova slabost, a te dve skladbi sta v tem pogledu verjetno njihovi najboljši. Nadležno je, da se refren na koncu predolgo vleče in nekoliko pokvari splošen vtis. Neslednji skladbi sta že precej slabši – sama virtuoznost in premalo idej. Na srečo so vsaj njihova besedila v glavnem zelo dobra in s tem kar precej rešijo položaj. Za konec pa najbolje. Epska kompozicija, ki bi ji brez težav lahko rekli “Son of Tarkus” je njihovo najkompleksnejše delo do zdaj. Zgradba ni preprosta kot na mnogih njihovih skladbah in ne gre le za soliranje brez idej. Skladba je zanimiva tako s strukturnega in melodičnega vidika, zame pa pomeni vrhunec njihovega ustvarjanja. Seveda je mnogo trikov pobranih od Keitha Emersona, a je kompozicija dovolj dovršena in domiselno zasnovana, da na to kar kmalu pozabiš.
Cairo je ena najbolj zanimivih skupin, ki so se pojavile v zadnjem času. Dejstvo, da si na veliko izposojajo od Emerson, Lake and Palmer niti ni tako moteče, saj je dovolj stvari, kjer se od njih razlikujejo. V njihovi glasbi je dosti elementov pompa in arena rocka, tako da bi znali pritegniti poslušalce, ki želijo nekaj bombastičnega s takojšnjim učinkom. Album priporočam vsem ljubiteljem Hammond orgel in norega divjanja na le teh. Prav tako bodo v njem uživali tisti, ki imajo raje takšne vrste progresiven rock, ki je nenehno dinamičen in ne niha toliko med hitrejšimi in počasnejšimi predeli. Najbolj moteče je to, da album dostikrat ispade pretirano in prisiljeno dramatičen.
Zasedba
Mark Robertson – klaviature
Alec Fuhrman – kitare in spremljevalni vokal
Bret Douglas – glavni vokal
Rob Fordyce – bas in spremljevalni vokal
Jeff Brockman – bobni in elektronska tolkala
Seznam skladb
1. Conception 2:10
2. Season Of The Heart 10:13
3. Silent Winter 8:25
4. Between The Lines 9:25
5. World Divided 10:16
6. Ruins At Avalon’s Gate 22:35
Trajanje albuma: 63:39
